Kaja Lorenci, 18. 1. 2018

O Tristanovem akordu ali Kako se obnaša objem, ko postane početje

Produkcija Flota, koprodukcija Plesni teater Ljubljana, Kaja Lorenci TRISTANOV AKORD ALI SLADKI POSLEJ, premiera 18. januar 2018.
Foto: Borut Bučinel
Foto: Borut Bučinel
Foto: Borut Bučinel
Foto: Borut Bučinel

Predstava Tristanov akord ali sladki poslej vstopa v predstavo Morda na videz kdaj kot vsi ljudje. Natančneje, vstopa v trenutek, ko sta Dejan in Katja vadila svoj duet (en sam nesporazum) ter se slučajno znašla v objemu. Zaslišala sem Dejanov »Kaj pa zdaj?«. Trenutek strinjanja in ujemanja je povzročil, da se je vse ustavilo. Ustavil se je dialog, izmenjava, ustavilo se je telo, ustavil se je ples. In v ta trenutek zaustavitve, suspenza vstopa Tristanov akord ali sladki poslej.

Objem je poetičen vstop v plesno – umanjka besed in v igro vstopi čista fizična komunikacija.
Preblizu smo si (že) za očesni stik, oči so že mimo drug drugega, zazrte nekam daleč ali zaprte. Drugega beremo in sprejemamo samo preko telesa.
Objem je iskanje spojitve, kjer bi si dva želela čim bolj zmanjšati prostor med njima, postati eno. Ivan pravi objemu zmanjšana sekunda, najmanjši interval.
Objem je kraj ekstremne prisotnosti, ujemanja, zaupanja, kraj, kjer se »naredi«, kar je neizgovorljivo. Je zaprta, zaklenjena struktura, za katero pa moramo biti odprti, da se lahko zgodi.
Ko ga zastavimo kot koreografsko nalogo in ga opazujemo v njegovem trajanju, pa se znotraj te tesne, zaprte strukture hitro začne kazati odnos v vseh svojih razsežnostih. Ko objem postane početje, se razpre široko polje, znotraj katerega se izmenjajo vse dinamike in oblike odnosov: podpora, predajanje, kompromis, nesporazum, frustracija, pogajanje,  intimnost, odsotnost intime, nelagodje, napor …

Predstava Tristanov akord ali sladki poslej je close-up in podaljšanje najintimnejšega trenutka srečanja. Objem oziroma objemanje je koreografsko izhodišče, koreografska naloga ter vsebina. Zanimalo me je, kako se obnaša objem, ko postane početje.
Kaj se zgodi z objemom, če ga ponavljamo v nedogled?
Kdaj se spremeni v plesno figuro? Kdaj ter kje se objem začne in kdaj se konča? Kako hitro se izmakne iz ravnovesja, iz predajanja v jemanje, iz harmonije v breme?

V procesu početja objemanja smo ugotovili, da ima fizična akcija vstopanja v objem (kjer večinoma vodijo prsni koš in roke) nekaj zelo sorodnega petju. Petju za nekoga. Med prepevanjem pravzaprav objemamo poslušalca z glasom. Gibanje prsnega koša in gestikulacije rok prepevanja in objemanja smo združili v eno nalogo in nato glas zadržali.  Znašli smo se v nekem polju, ki mu pravim »plesna opera«. V izmenjevanju krčevitega (kot stisk, prižemanje) in liričnega, na trenutke tudi patetičnega gibanja smo se poskušali približati atmosferi Wagnerjeve opere, ki je vsa prežeta s hrepenenjem.

Zakaj Tristan in Izolda?
Wagnerju je uspelo atmosfero celotne opere strniti v enem, začetnem akordu (Tristanov akord). Vendar je ta akord, ta struktura hkrati tudi klimaks, katarzični trenutek, ki pa se skozi opero večkrat ponavlja. Klimaks, katarzični moment kot ekspozicija. Naš Tristanov akord je objem, Wagnerjeva opera, ali bolj natančno »pot« Tristanovega akorda skozi opero, pa je podlaga, primer možne partiture, kompozicijski vzorec.

Povezani dogodki