V uvodniku gledališki urednik Primož Jesenko razmišlja o mladih dramskih piscih, njihovem eksperimetalnem ustvarjanju in jezi, ker ne morejo s svojimi deli prodreti tudi na odre. Pri tem ugotavlja, da družbeno ozračje dopušča ustvarjalno filozofijo »ad hoc«, hkrati pa ne omogoča preživetja. Ena od možnosti, ki se ponuja, je, da se mladi pisci dvignejo nad javna branja svojih tekstov in se lotijo še uprizoritvenih interpretacij. Primož Jesenko tudi nadaljuje serijo pogovorov z ustvarjalci eksperimentalnega gledališča od konca petdesetih do osemdesetih let. Tokratna intervjuvanka je režiserka, igralka, prevajalka in publicistka Draga Ahačič.
Tematski sklop številke je posvečen LGBT filmski produkciji. Kot pravi v uvodu filmski urednik Matic Majcen, se ta marginalizirana filmska produkcija za razliko od dominantnega heteroseksualnega in v večji meri falocentričnega pogleda za svoj prostor pod soncem še zmeraj bojuje iz leta v leto. Slovenija sicer ima svoj festival lezbičnega in gejevskega filma, vendar to še zdaleč ni samoumevna danost. Tema je zastavljena kronološko. Vesna Vravnik v svojem članku izpostavi prvi lezbični film sploh, Dekleta v uniformi (Mädchen in Uniform) iz leta 1931. Omenjeni film so leta 2006 priredili v filmu Ljubiti Annabelle (Loving Annabelle), akademski analizi pa ta časovna razdalja predstavlja priložnost za poteg črne pod razvojem lezbičnega filma od začetkov do danes in soočanje z rezultati dolgoletnih bojev. Maja Pan se vrne še dlje v preteklost, k enemu prvih filmov, ki vključuje spremembo spola, Čarovnija na Floridi (The Florida Enchantment , 1914). Nedavni film Morska vijolica (Viola di mare) iz leta 2009 pa ji služi kot protipol istega motiva. V sedemdesetih letih se je uveljavil podžanr t.i. »nunsploatacijskega« filma, prežetega z nasiljem in transgresijo. Iva Jevtić se obrne k enemu začetnikov tega podžanra, filmu Demoni (The Devils, 1971) Kena Russla, ki je svojčas doživel precejšnje odzive ogorčenja tako splošne javnosti kot seveda tudi cerkvene skupnosti. Za kasnejše transformacije pojma transgresije pa avtorica pogleda k bolj nedavnemu primeru, filmu Huda sramota (A Dirty Shame, 2004) Johna Watersa. Luka Pieri poudari problem redkosti mainstreamovskega LGBT filma. Film Blakea Edwardsa Viktor/Viktorija (Victor/Victoria ,1982), eden izmed treh filmov, ki so v nenavadnem trendu nastali v letih 1982 in 1983, iz teme transvestitizma ne naredi zgolj preproste komedije zmešnjav, temveč film izrabi za kontrastiranje večnega vprašanja razlike med pristnim in navideznim. Če se te razprave nanašajo na angleško govoreči film, pa Suzana Tratnik po svoj objekt analize poseže v kinematografijo bivše Jugoslavije. Natančneje, v delo črnogorskega režiserja Živka Nikolića in njegov film Lepota greha (The Beauty of Sin, 1986). Film se poleg konvencionalnih tem jugoslovanskega filma, kot je opozicija med tradicionalnostjo in modernostjo, ubada tudi z vprašanjem spolnih vlog. Na koncu teme pa si Ana Marija Sobočan izbere dva razmeroma nedavna filma, Ko pade noč (When Night is Falling, 1995) in Soba v Rimu (Habitación en Roma, 2010), ob tem pa poseže v psihoanalitično teorijo in nekatere koncepte, ki se v tovrstnem pristopu izkažejo za središčne: pogled, fetišizem, voajerizem, maska, identifikacija.
V literarnem delu si lahko preberete kratke zgodbe Mojce Ramšak in Jurija Hudolina, pesmi Alenke Jovanovski in odlomek iz romanov Seznam prešuštnic (Spis cudzołożnic) in Trpeče mesto (Miasto utrapienia) poljskega pisatelja Jerzyja Pilcha v prevodu Lare in Jane Unuk.
V Kulturni diagnozi so ocenjeni film Klavnica (Kinatnay) filipinskega režiserja Brillanta Mendoze, film Woodyja Allena Spoznali boste visokega, temnega tujca (You will meet a tall dark stranger), knjiga in razstava Podpis (Signature) treh slovenskih umetnikov, ki se podpisujejo z imenom Janez Janša, kriminalka Mrtveci s Krasa (Die Toten vom Karst) nemškega pisatelja Veita Heinichena, ki živi v Trstu, knjiga avstralske filozofinje in feministične teoretičarke Elizabeth Grosz Neulovljiva telesa: h korporealnemu feminizmu in aktualne uprizoritve Ibsenovih dram, predvsem Johna Gabriela Borkmana v režiji Thomasa Ostermeierja v Schaubühne Berlin.