Petčlanska strokovna žirija v sestavi: režiserka Renata Vidič (predsednica), kritik in teatrolog Matej Bogataj, dramaturginja in prevajalka Darja Dominkuš, igralka Vesna Jevnikar ter režiser in literat Marko Sosič je za Grumovo nagrado 2015 nominirala pet dramskih besedil, in sicer sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije Simone Semenič, Pesmi živih mrtvecev Matjaža Zupančiča, Tarzan Roka Vilčnika – rokgre, Delamo na sebi Vedrane Grisogono in Tri ženske Vinka Möderndorferja. Poleg nominiranih besedil je po mnenju žirije vredno izpostaviti še dve prispeli deli: Varni Mihe Mazzinija in Hlod na avtocesti Ize Strehar.

"Umetnost je ogledalo življenja,« je dejal Lev N. Tolstoj. In gledališče z roko v roki z dramatiko življenje obudi in ga predstavi. Kaj pa se zrcali v letošnji beri dramskih tekstov prispelih na natečaj za Grumovo nagrado? »Melodramatičnost, apatija, med vrstniško nasilje, brezizhodnost, socialne stiske, družinske tragedije, odpuščanja, brezposelnost, odsotnost smisla, otopelost, nezadovoljstvo, pesimizem, izgubljenost, obsedenost z zdravim videzom, narcisoidnost, potrošništvo, turbokapitalizem, nadzor v imenu varnosti, rumeni tisk, izpraznjenost odnosov, nezadovoljstvo, odtujenost, pesimizem, vojna, nasilje, posilstva, samomori, pedofilija, sadizem, mačizem, bežanje od realnosti, samota, alkoholizem, droge, incest, izkoriščanje, kriminalke, intrige, tajkuni, kraja, laž, korupcija, priviligiranost, maščevanje, revanšizem, zajedljivost, umori, terorizem, zasedanje komisij, formalizem, nekompetentnost, ponarejenost, vedeževanje, dehumanizacija, robotizacija, nenaravnost, reminiscence, polpretekla zgodovina, nesreča, omejenost, neiskrenost, zahrbtnost, zanemarjanje, zavist, koristoljubje, privoščljivost,« je v svojem poročilu zapisala strokovna žirija in dodala:«Kot bi odprli Pandorino skrinjico... gledali poročila... brali časopis.«

Vsekakor ujet duh časa, ki pa se v večini prispelih dramskih tekstov ne pusti ujeti. Ostaja neulovljiv na oblikovni, slogovni in idejni ravni. Oblikovno lahko večino prispelih dram označimo za klasična besedila, ki pa ostajajo daleč stran od velikih klasičnih dram. Letos so v besedilih močno zastopani monologi in monološke replike. Opaziti je tudi odsotnost dejanj in akcij.  Večina dramskih del ne ponudi celovitega bralskega doživetja. Tudi njihova uprizoritvena moč je močno vprašljiva.

Strokovna žirija je letošnjo dramsko bero označila kot zelo povprečno. »Opaziti je, da kar nekaj avtorjev odda besedilo po principu "anything goes", da jim manjka samorefleksija in samokritika. Kar me zelo čudi, saj je Grumova nagrada najvišja nacionalna nagrada na področju dramatike,« je poudarila predsednica strokovne žirije Renata Vidič.  

Dramska besedila, ki se potegujejo za nagrado Slavka Gruma, bodo predstavljena v okviru tradicionalnega dneva nominirancev, ki bo 3. aprila med 10. in 18. uro v stolpu Škrlovec Kranj. Prešernovo gledališče Kranj od leta 2012 podeljuje tudi nagrado za mladega dramatika, za katero lahko konkurirajo nova slovenska dramska besedila avtorjev starih do trideset let. Na natečaj za nagrado za mladega dramatika je letos prispelo osem besedil, večino del pa lahko po mnenju strokovne žirije označimo za dramske miniature in prve dramske poskuse.

Na letošnjem 45. tednu slovenske drame, ki bo potekal od 27. marca do 7. aprila, se bo zvrstilo šestnajst predstav, od tega osem v tekmovalnem, tri v spremljevalnem in pet v mednarodnem programu, v katerem se bodo predstavila gledališča iz Indije, Izraela, Avstrije in Makedonije. Na otvoritveni slovesnosti 27. marca ob 20. uri bo Združenje dramskih umetnikov Slovenije ob svetovnem dnevu gledališča podelilo priznanja za umetniške dosežke v preteklem letu in priznanji za življenjsko delo (odličje Marija Vera in veliki bršljanov venec); ob zaključku festivala 7. aprila pa bodo poleg Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo, podelili še Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo festivala, nagrado za mladega dramatika, Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji, vse predstave pa se bodo potegovale za nagrado občinstva.

Utemeljitve nominacij za Grumovo nagrado 2015:

Simona Semenič: sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije
Dramsko besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije je pronciljiva drama, ki domala že presega dramsko formo, spogleduje se z narativnostjo. Besedilo nima didaskalij, te so vpete v sam dramski dialog. Dramo zaznamuje izrazita zvočna podoba. Drama je posvečena spominu trem izjemnim ženskam, aktivistki Sophii Magdaleni Scholl, revolucionarki Sofiji Perovskajevi in matematičarki Marie Sophie Germain. Vse tri so v drami obsojene na smrt z obglavljanjem s sekiro. Dramsko dogajanje je postavljeno med sedem kuharic, med sedem pričevalk človeške zgodovine, ki pripravljajo obrok za vojake, ki se bojujejo na fronti. Med njihovim lupljenjem krompirja in njihovim komentiranjem dogajanja se nam razpre vsa beda človekove nravi in vojnega časa. Drama obsoja vojno, konformizem in eliminacijo ljudi, ki s svojo akcijo izstopajo iz povprečja. Sedem kuharic predstavlja konformizem, ki hrani vojni stroj, katerega predstavljajo vojaki, ki ob enem zatirajo upor do obstoječega režima. Upor predstavljajo Sofije. Drama izpostavlja tudi žensko vprašanje. Ni naključje, da so kuharice, predstavnice konformizma, ženske. Ženske, ki ne prenesejo, da bi bile ženske uspešnejše od njih. Če bi ženske volile ženske, bi bile ženske v politiki močneje zastopane in mogoče bi bil tudi svet manj surov. Kjub težki tematiki, je drama napisana lahkotno, duhovito in tekoče ter ponuja pravi uprizoritveni izziv.
  
Matjaž Zupančič: Pesmi živih mrtvecev
Igra Pesmi živih mrtvecev prinaša jedko in sarkastično, a žal tudi zelo točno podobo današnjega sveta. V njej smo priča sestanku »strokovno-politične« komisije, ki se je zbrala, da bi preučila nenavaden, že kar absurden incident. A namesto, da bi se komisija spopadla s samim problemom, se izmika, izgublja v proceduralnih vprašanjih, išče rešitev v protokolu in procesni zakonodaji, podleže osebnim preferencam in muham ter v skorajda perverznem ukvarjanju s seboj popolnoma pozabi na svojo nalogo. In medtem ko ta in verjetno številne podobne komisije v institucijah sestankujejo, se ljudje zunaj, čedalje bolj nemočni v vsakdanjem spopadanju s konkretnimi materialnimi, zdravstvenimi in vsemi mogočimi težavami spreminjajo v nekakšne žive mrtvece. Gon po preživetju imenujejo optimizem in sploh ne opazijo, da pravzaprav ne živijo več. Igra je spretno izpisana in izjemno duhovita, a njen črni humor se izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta, v katerem »komisije« nikoli ničesar ne rešijo, življenje tistih, za katere so zadolžene, pa se ob vsej brezbrižnosti in krutosti neizprosno izteka.

Rok Vilčnik – rokgre: Tarzan
'Eksotična drama' Tarzan se dogaja v pravi džungli, čeprav ima ta precej lastnosti sodobnega urbanega in opustošenega sveta. V izvorno rajsko situacijo, ki jo motijo samo osamljenost in ljubosumnost Jane, najbolj na opičjo 'mater' in Čito kot vzvišenih ljubavnim poglavjem iz Tarzanovega življenja, vdre pohlep. In takoj za njim civilizacija, delovni stroji, ekološko opustošenje. Skušnjavec tokrat ni kača, temveč hijena Mike, ki zasluti zlato na terenu in je za njegovo eksploatacijo pripravljen na vse. Spre zakonca, z uglajenimi manirami in bleščečim nastopom očara Jane in poskuša zavladati džungli. Tarzan je spisan kot niz absurdnih, pa vendar tudi skoraj domačih in prepoznavnih replik, kakršnih se hitro nabere v monotonem, pa vendar napetem zakonskem vsakdanu. Kot v basni, kjer živali dobijo poteze ljudi, so tudi v komediji pošteni divjaki, čeprav z lordskimi koreninami, pravzaprav sleherniki, in drugi utelešenje nevrotične želje po napredku. Duhovito prehajanje in drsenje med obema legama povzroči nemalo zaostrenega humorja in jedko kritiko sveta, v katerem je vse mogoče, dokler je le mogoče koga zapeljati in ga izpostaviti pogubnemu obetu zlata.

Vedrana Grisogono: Delamo na sebi
Delamo na sebi je komedija, ki z naslovom prikliče današnji trend samoizgradnje posameznika, čeprav naslov posmehljivo opozori, da je delo na sebi predvsem delo zase in bogatenje z mahinacijami. Komedija se zafrkljivo loti dveh v teh krajih množičnih dejavnosti; znojnega gibanja in kulture telesa, zato se dogaja na prostem, med tekanjem in iskanjem notranjega ravnovesja rekreativcev. Tam sklepajo posle, ki postanejo tako bolj gozdni kot podmizni, kriminalni, čeprav potekajo v potu svojega obraza. Značaji so obarvani z ne-mestnostjo, ki pa ni kmečka, saj za kaj takega umanjka zdrava kmečka pamet in poštenje. Pleni se neusmiljeno, početje prikriva zvijačno. Tržišče je prostor, v katerem preživijo najbolj sposobni, najbolj sposobni brezčutnega in empatije osvobojenega kalkuliranja in sklepanja zavezništev s centri moči. Zadeve srca pri tem niso izključene. Govorce njihove intence, niti ne prikrite, izdajajo replike, ki ponudijo vpogled v nepošteno in kramarsko naravo tistih z etiko in bontonom iz nakupovalnih centrov, vse je bolj hokej kot tenis, bolj ravs kot šah, vsaj glede športnega vtisa.

Vinko Möderndorfer: Tri ženske
Tri ženske je pronicljivo dramsko delo o treh drobnih življenskih zgodbah iz našega vsakdana, ki preraste v učinkovito, duhovito in obenem trpko metaforo o stanju sodobnega človekovega duha, ki je med drugim zaznamovano z nasiljem potrošniških modelov, katerega se zavedamo in ga globoko sovražimo, a se mu ne znamo ali ne zmoremo resnično upreti. Kavarna sodobnega in bleščečega nakupovalnega centra z vrhunskimi modnimi znamkami, je za tri ženske nekakšen avtentičen nadomestek njihovega domačega bivanjskega prostora, ki sta ga napolnili deziluzija in samota, in se izkaže celo za skrivnostni prostor novega življenja, kar daje delu priokus nekakšne grenke zmage, ki sta jo v svojem razvoju dosegli naša družba in civilizacija. Liki vseh treh žensk so oblikovani prefinjeno in kleno. Tenkočutno in duhovito izpisani dialogi dajejo delu dodatno vrednost življenskosti in ponujajo vrhunske igralske stvaritve.