Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 28. 11. 2012

Neznosna lahkost varčevanja

Javni zavodi so letošnjo jesen dobili navodila, naj za 10 % znižajo stroške svojega dela. Kaj pomeni 10 % manj, ne ve nihče. Anketo o tem, kako so se lotili varčevanja, smo naslovili na vse direktorje slovenskih gledališč. Še bolj pa nas je zanimalo, kaj bi sami predlagali resornemu ministrstvu in vladi. Povabili pa smo jih tudi h komentarju odmevne izjave, ki jo je na okrogli mizi 4 + 4 + 4 v okviru 47. Festivala Borštnikovo srečanje izrekel Jernej Lorenci.

Kako v kriznih časih vodite gledališča in kaj bi predlagali ministru, vladi, če bi vas – glede na vaše konkretne izkušnje, raznovrstna znanja, poznavanje terena, kompleksnosti problematike pa morda tudi neizkoriščenih možnosti in priložnosti – kdo od odločevalcev povprašal po vaših predlogih?

1. Diana Koloini, umetniška koordinacija, SSG Trst: »Ne. Ne bomo varčevali na premisi, da smo – ljudje in to, kar delamo, kot tudi to, kar bogati življenje – samo strošek, ki da bremeni državo in hromi svobodno tržišče. Država smo mi, njeni aparati (z bankami vred) so tu zato, da nam služijo. Svoboda ne pripada tržišču, temveč ljudem.«

Odlašala sem z odgovorom na zastavljena vprašanja z mislijo, da bi jih kar zanemarila. Že zato, ker moram ves svoj čas nameniti poskusom konkretnega reševanja programa gledališča, za katerega sem odgovorna in katerega upravni odbor je v imenu varčevanja odpovedal načrtovano uprizoritev, ki bi jo morali začeti študirati prav te dni, pa zato nimam časa za pisanje. A tudi zato, ker pravih odgovorov na zastavljena vprašanja ne vem. Ne vem, kje je pravi odgovor. Ob tem seveda varčujem, kjer je le mogoče. Tako kot varčujemo vsi, ki smo odgovorni za delo v gledališču. Ker smo v to prisiljeni in nam kaj drugega ne preostane. In vem, da bomo varčevali še naprej in čedalje bolj: na vseh koncih in krajih, kjer nam bo le uspelo zmanjšati stroške, skrčiti opremo, se odpovedati sodelavcem, zmanjšati plačila, honorarje in potem tudi plače in število zaposlenih umetnikov in tehničnih delavcev in administracije, število novih uprizoritev in gostovanj ... že pred tem pa izmenjavo igralcev in sredstva za obveščanje javnosti, torej tudi število gledalcev in možnosti novih ustvarjalcev. Varčevali bomo brez vizije in brez strategije, ki nam je med pohodom brutalnega varčevanja ne bo uspelo izdelati in bi nam je politiki, ki odločajo o nas, tako ali tako ne dopustili izpeljati – dovolj jasno so nam že pokazali, da jih ne zanimata ne vizija ne strategija, temveč zgolj to, da nas bo čedalje manj. In res nas bo čedalje manj pa tudi vse bolj nezanimivi bomo, saj bomo brez sredstev in možnosti za plodno ustvarjanje čedalje pogosteje uprizarjati zgolj revščino. Pri tem verjetno ne bo preživel niti šoloobvezni repertoar – šole so se mu tako ali tako že odpovedale (zadnje uprizoritve kanoničnega besedila Oresteja, ki ga je režiral prav Jernej Lorenci, si na primer niso želeli ogledati niti študentje primerjalne književnosti); in nemara niti ni tako zelo fantastičen črni scenarij, po katerem tudi same šole ne bodo več obvezne, saj bodo plačljive in zato nekaterim nedostopne. Preživela bo komerciala. Lado Bizovičar s solističnim nastopom na odru Gallusove dvorane – to je odgovor, ki ustreza zdajšnjim varčevalnim zahtevam. (Pa nimam nič proti Ladu Bizovičarju. Če bi se ne postavljal kot vzor uspešnega projekta, bi njegov dosežek občudovala.)

Še naprej in še bolj bomo varčevali, čeprav dobro vemo, da to nikamor ne pelje. Pravzaprav vemo, saj imamo vsi pred očmi zgled varčevanja: Grčijo, ki jo je EU z milijardami evrov prisilila v brutalno varčevanje; ob vseh teh milijardah – od katerih niti en sam evro ni bil porabljen za najbolj potrebno: odpiranje novih delovnih mest in zagotavljanje možnosti mladih – pa je njen dolg čedalje večji. Pri tem se niti ne sprašujemo, kam so šle vse tiste milijarde, saj tudi to vsi dobro vemo: v banke in davčne oaze. Za te varčujemo. Pravi odgovor na zahteve po varčevanju bi bil, da se vsi skupaj (tisti, ki še imamo možnost, da delamo, in tisti, ki te možnosti nimajo: umetniki, profesorji, zdravniki, socialni delavci, delavci nasploh in brezposelni … vsi, ki nam horizont življenja predstavlja delo, ne pa kopičenje lastnine) ustavimo in rečemo: Ne. Ne bomo varčevali na premisi, da smo – ljudje in to, kar delamo, kot tudi to, kar bogati življenje – samo strošek, ki da bremeni državo in hromi svobodno tržišče. Država smo mi, njeni aparati (z bankami vred) pa so tu zato, da nam služijo. Svoboda ne pripada tržišču, temveč ljudem.

2. Peter Sotošek Štular, v. d. ravnatelja SNG Drama Ljubljana: »Ministru ali vladi bi predlagali bolj postopno zmanjševanje financiranja, na primer vsako leto po 2 % v prihodnjih petih letih.«
 
Ukrepi, ki jih na podlagi napovedanih in delno že uresničenih napovedi ustanovitelja izvajamo, so predvsem naslednji:
- zmanjševanje stroškov. To počnemo predvsem z intenzivnejšimi pogajanji s svojimi dobavitelji in avtorji ter z ukinjanjem nepotrebnih pogodb oziroma stroškov;
- bolj premišljeno in uravnoteženo izvajanje promocijskih dejavnosti;
- varčevanje pri manj pomembnih materialnih stroških;
- še bolj skrbno in dosledno izvajanje javnih naročil;
- zmanjševanje oziroma ukinjanje manj pomembnih službenih poti;
- zmanjševanje oziroma ukinjanje stroškov za reprezentanco ter še nekatere.

Ministru ali vladi bi predlagali bolj postopno zmanjševanje financiranja, na primer vsako leto po 2 % v prihodnjih petih letih. Bistveno lažje se je namreč pripraviti na zmanjšanje financiranja, če lahko tako zmanjšanje načrtuješ za nekaj let vnaprej. Menim še, da je v kriznih časih potrebno spodbujati investicije tudi v kulturi, saj le te prav tako višajo gospodarsko rast in spodbujajo porabo, ki posledično dovaja sredstva v državni proračun.

3. Katja Pegan, direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper: »Kar se tiče mase plač, je znan moj model povezovanja primorskih gledališč: povezovanje, združevanje, priključevanje (ali kar je še terminov za postavitev močne primorske gledališke fronte) je v zraku že nekaj časa.«

Nam kriza ni spremenila načina delovanja. Smo majhen javni zavod s 15 zaposlenimi, sami plačujemo še prav toliko zunanjih sodelavcev. Navajeni smo, da se moramo v glavnem sami preživljati. Kar se tiče mase plač, je znan moj model povezovanja primorskih gledališč: povezovanje, združevanje, priključevanje (ali kar je še terminov za postavitev močne primorske gledališke fronte) je v zraku že nekaj časa. Obala je z Gledališčem Koper pridobila močen generator gledališkega in kulturnega življenja. Gledališče Koper je izrazito povezovalno, koprodukcijske predstave so ga povezale z Novo Gorico (SNG), Trstom (SSG), Kranjem (PGK), Ljubljano (MGL) in zdaj z Beogradom (Atelje 212). Z goriškim gledališčem ga ne povezuje in zavezuje samo ustvarjanje in promocija skupnega kulturnega prostora (sem spada tudi Trst), temveč tudi enako število abonmajskih ponovitev, skupni gledališki trg in tudi skrb za razvoj gledališkega ustvarjanja.

4. Peter Srpčič, direktor Mestnega gledališča Ptuj: »Kar se pa tiče Ministrstva, bi bilo zelo koristno, če bi bili najprej pripravljeni razumeti specifiko dela v gledališču in bi te specifike tudi upoštevali pri pripravi in izvedbi ukrepov. Prav tako bi bilo nam zelo koristno, da bi pravočasno dobili potrebne informacije glede obsega sredstev, da bi bile te informacije verodostojne in zanesljive in da bi nam glede izvajanja ukrepov dali tudi jasna navodila in sistemska orodja, s katerimi bi lahko te ukrepe izvajali, ne da bi s tem sami kršili zakonodajo.«

Smo najmanjše slovensko gledališče z najmanjšim številom stalno zaposlenih sodelavcev in najnižjim obsegom sredstev, ki jih dobivamo iz javnih virov. Majhnost in fleksibilnost je lahko v teh časih tudi določena prednost, saj se lažje prilagajamo trenutnim razmeram, hkrati pa to nedvomno pomeni velik hendikep, saj smo pogosto odvisni od drugih, predvsem pri oblikovanju našega programa postprodukcije, pri katerem sodelujejo izvajalci, ki so zaposleni v drugih institucijah, in njihovo delo v domači hiši ima prednost pred sodelovanjem z nami. Tako je težko dobiti termine za izvedbo določenih predstav, predvsem dobiti jih pravočasno za normalno organizacijo in trženje našega programa. Ta kriza nas vse sili k večjemu medsebojnemu povezovanju, združevanju sredstev in sodelovanju, kar je nedvomno pozitivno, saj so bila gledališča preveč zaprta in samozadostna. Naš kulturni prostor je vseeno premajhen, da bi se zapirali, in medsebojno sodelovanje je dobro tudi iz vidika fluktuacije igralcev in drugih sodelavcev. To, kar me skrbi, pa je predvsem mlajša generacija ustvarjalcev, ki se šele uveljavlja, saj jim je zelo težko v danih razmerah ponuditi možnost in priložnost, da se preizkusijo.

Glede na to, da sem vodenje gledališča prevzel v času, ko je kriza pri nas začela kazati zobe, se že ves čas ukvarjam z vprašanjem, kako ob stalnem zmanjševanju javnih sredstev, upadanju povpraševanja s strani obiskovalcev in organiziranih kupcev predstav ter nižanju obsega sredstev, ki jih gospodarstvo namenja sponzoriranju in donatorstvu ohranjati obseg in kvaliteto produkcije in postprodukcije. In v tem smo bili v zadnjih treh letih kar uspešni, saj smo skozi recesijo znatno rasli tako glede kvantitete kot tudi kvalitete produkcije in postprodukcije. To smo dosegli z zelo racionalnim poslovanjem na stroškovni strani, kar pomeni, da smo se odrekli vsemu, kar ni bilo absolutno nujno za izvajanje naše osnovne dejavnosti. Obenem se zaradi dviga cen energentov, drugih materialov in predvsem storitev materialni stroški in produkcijski stroški dvigajo ob hkratnem nižanju sredstev, ki jih prejemamo za te namene.

Poiskali smo vse možnosti za nižanje posameznih stroškov, višino honorarjev prilagodili danemu obsegu sredstev ter zelo aktivno delovali na področju povezovanja z drugimi gledališči in skupinami pri pripravi in izvedbi projektov. Naša filozofija je pač takšna, da zmeraj iščemo rešitve ne problemov in da nas zanima predvsem, kaj je v danih razmerah mogoče, ne pa, kaj se ne da. Res pa je tudi, da je zelo težko delati v razmerah, ko še sredi leta nimaš jasnih informacij glede obsega sredstev, ki so ti na voljo. Prav tako nam povzročajo težave razni aneksi, s katerimi nam zadnja leta ustanovitelj v zadnjem delu leta pobere sredstva, ki so nam bila odobrena, programi, kot so na primer abonmaji, se izvajajo, sredstva pa nam preprosto vzamejo z obljubo, da jih bomo dobili v naslednjem letu, kar pa se seveda ne zgodi. V danih razmerah je zato potrebno biti zelo previden, da zaradi takšnih razmer ne ogroziš lastne likvidnosti, saj je spoštovanje dogovorov in zanesljivost glede rednega poravnavanja obveznosti nujen pogoj, da lahko sodelavce pridobiš kljub občutno nižjim honorarjem, ki jih lahko nudimo v primerjavi z nekaterimi drugimi gledališči. Za zdaj nam uspeva ohranjati verodostojnost in tudi naši končni uporabniki, naši obiskovalci še za zdaj ne čutijo vpliva krize, saj cene naših predstav ohranjamo nespremenjene in jih kvečjemu občasno nižamo. Hkrati nudimo brezplačne vstopnice tako brezposelnim kot tudi mnogim socialno ogroženim otrokom, ki jim obisk predstave organizira šola. Res pa je, da se bo ob rezih v sredstva, ki se napovedujejo za prihodnje leto, to poznalo na našem programu. Pri plačah manevrskega prostora namreč ni. Glede na kronično kadrovsko podhranjenost našega gledališča možnosti za nižanje z zmanjševanjem števila zaposlenih ni, prav tako pa smo zavezani tako veljavni zakonodaji kot tudi kolektivnim pogodbam, ki nam določajo višino plač. Tudi pri materialnih stroških (glede na dejstvo, da smo zadnja leta že racionalizirali, kar se je racionalizirati dalo) zmanjševanje praktično ni mogoče, saj nam na koncu ne bo preostalo drugega, kot da reze prenesemo naravnost v sredstva, namenjena programu, in to lahko pomeni nižanje programskih sredstev za več kot tretjino.

Kar se pa tiče Ministrstva, bi bilo zelo koristno, če bi bili najprej pripravljeni razumeti specifiko dela v gledališču in bi te specifike tudi upoštevali pri pripravi in izvedbi ukrepov. Prav tako bi bilo nam zelo koristno, da bi pravočasno dobili potrebne informacije glede obsega sredstev, da bi bile te informacije verodostojne in zanesljive in da bi nam glede izvajanja ukrepov dali tudi jasna navodila in sistemska orodja, s katerimi bi lahko te ukrepe izvajali, ne da bi s tem sami kršili zakonodajo. Za konec bi samo še dodal, da je v teh časih dobro upoštevati vzhodno modrost, ki pravi, da pričakuj veliko od sebe, malo od drugih, pa ne boš dostikrat razočaran.

5. Mirjam Drnovšček, direktorica Prešernovega gledališča Kranj: »Vlada naj čim prej določi višino sredstev najmanj za dve, če ne kar za tri naslednja proračunska leta: programi v gledališču so vezani na sezono in ne na proračunsko leto in načrtujemo jih najmanj za dve, tri sezone vnaprej – načrtovanje v razmerah, ko ne vemo, koliko sredstev bo gledališče dobilo v naslednjem letu, je neproduktivno in do vseh zunanjih sodelavcev najmanj neresno, če ne še kaj drugega.«

Kriza je vsekakor lahko priložnost, da se nekateri ustaljeni vzorci, ki niso nujno dobri, spremenijo in izboljšajo. Vendar se je pri tem treba zavedati, da ne gre spreminjati tistih vzorcev in praks, ki preverjeno prinašajo vrhunske rezultate. Gledališka ustvarjalnost v Sloveniji je na izjemno visoki ravni, zato bi bilo treba razmišljanje o ukinjanju ali združevanju gledališč zatreti v kali. Le raznovrsten in količinsko dovolj bogat program omogoča nastanek predstav, ki segajo v vrh svetovne gledališke produkcije.

Doslej največja »neumnost«, ki jo prinašajo varčevalni ukrepi, je splošno zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju brez analize in pregleda dejanskega stanja. Prepričana sem, da v javnem sektorju so rezerve, vendar bi bilo pred sprejetjem takega splošnega ukrepa nujno treba opraviti analizo vsake ustanove in vsakega javnega zavoda posebej; predvsem pa bi morala vlada pred takim ukrepom sprejeti druge zakonske osnove, ki bi direktorjem omogočale strokovno izvedbo takega ukrepa.

V Prešernovem gledališču Kranj že od leta 2009, ko nam je Ministrstvo za kulturo zmanjšalo programska sredstva za 40.000 evrov, delamo v kriznih razmerah. S 26 zaposlenimi in manj kot 200.000 evri programskih sredstev pripravimo štiri do pet premier letno, poleg tega organiziramo še festival Teden slovenske drame (za katerega ministrstvo in Mestna občina Kranj prispevata sredstva v višini 110.000 evrov). Tako bogatega programa nikakor ne moremo izvesti z obstoječim številom zaposlenih, ampak le z najemanjem zunanjih sodelavcev. Ne predstavljam si izvajanja enako kakovostnega in količinskega enakovrednega programa z manjšim obsegom zaposlenih, zdaj pa smo postavljeni še pred dejstvo, da moramo zmanjšati tudi število honorarnih sodelavcev in za vsako študentsko delo ali podjemno pogodbo prositi za soglasje ustanovitelja in čakati nanj. Gledališče ni ustanova, v kateri bi lahko neko delo »preložili« na poznejši čas ... Sprašujem se, kakšna je sploh še vloga direktorja, če ima zvezane roke in ne sme po lastni presoji dobrega gospodarja razporejati sredstev, ki so mu na voljo.
Da bi lahko gledališče v kriznih razmerah »normalno« delovalo, bi od vlade pričakovala vsaj naslednje ukrepe.

-    Čim prej naj določi višino sredstev najmanj za dve, če ne kar za tri naslednja proračunska leta: programi v gledališču so vezani na sezono in ne na proračunsko leto in načrtujemo jih najmanj za dve, tri sezone vnaprej – načrtovanje v razmerah, ko ne vemo, koliko sredstev bo gledališče dobilo v naslednjem letu, je neproduktivno in do vseh zunanjih sodelavcev najmanj neresno, če ne še kaj drugega.
-    Če vlada načrtuje zmanjševanje sredstev, potem naj direktorjem ne omejuje načinov reševanja »primanjkljaja«: direktorji smo s podpisom pogodbe dolžni odgovorno opravljati svoje delo. Zakaj torej dodatne omejitve?
-    Če je predvideno zmanjševanje sredstev in bo s tem onemogočeno normalno količinsko in kakovostno izvajanje programa, h kateremu smo gledališča z ustanovnimi akti zavezana, potem naj nam ministrstvo zagotovi, da posledica zmanjšane produkcije ne bo dodatno znižanje programskih sredstev.

6. Mojca Redjko, direktorica in umetniška vodja Lutkovnega gledališča Maribor: »Natančna analiza stanja v gledališkem prostoru, spodbujanje gledališke produkcije in njene postprodukcije v smislu izmenjav ter spodbujanje povezovanja med različnimi kulturnimi zavodi na nivoju lokalnega prostora.«

Opravičujem se za morebitno »presplošnost« odgovora (morda izhaja iz presplošnosti vprašanj), namreč – po mojem mnenju univerzalnega odgovora ni. Ta bi lahko izhajal iz dobrega poznavanja problematike gledališč, in sicer predvsem specifike vsakega posebej. Gledališča smo med seboj bolj različna, kot kaže zunanji pogled. Razlikujemo se v ustanoviteljstvu, posledično deležih sofinanciranja posameznih segmentov delovanja, lastništvu objektov, ki jih uporabljamo (ali tudi upravljamo), obsegu in velikosti. Pa še v čem, kar izhaja tudi iz specifike lokalnega prostora, v katerem se nahajamo. Predvidevam, da bi bilo treba za sprejemanje učinkovitih predlogov najprej izvesti natančno analizo, ki bi v celoti razkrila situacijo. Govoriti kar povprek o tem, katerih kadrov je (kje?) preveč in kje bi lahko bila fluktuacija večja, je lepo, a v resnici malo koristi, kadar ni podprto s konkretnim argumentom. Primer: Lutkovno gledališče Maribor na 33 sistemiziranih delovnih mestih zaposluje 23,5 ljudi. (Ali se vam zdi, da bi lahko kjerkoli »kadrovsko« varčevali?) Kadar potrebujemo dodatno pomoč v lutkovni delavnici pri izdelavi lutk, pa nam bore malo koristi dramaturg iz sosednjega gledališča, še manj »organizator« iz naslednjega gledališča. Tehnolog je tehnolog in težko ga je najti. Če ga ne bo, ne bo (dovolj dobrih in nato sploh dovolj) lutk … Po drugi strani pa lastnega piarovca ne posojamo, če želimo dovolj učinkovito, trajnostno naravnano javno predstavljati pester, kakovosten, prepričljiv in sploh odličen lastni program, namenjen javnosti, tako kot si tak program tudi zasluži. V strahu pred zmanjševanjem kakovosti in tudi obsega programa si želimo predvsem izkazan interes za specifiko posameznega gledališča, ki se lahko obravnava zgolj in samo kot individuum. Gledališča se take specifičnosti zavedamo tudi v želji po povezovanju in izmenjavah RAZLIČNIH vsebin. Ne pa ljudi.

Zdi se mi, da je podpiranje bogastva in s tem tudi različnosti, v resnici prednost, nekakšen »varčevalni« ukrep, saj preprečuje podvajanje vsebin. Po drugi strani pa naj se izmenjava programov dodatno spodbuja.

Kot nujno (ali vsaj močno zaželeno) se kaže interdisciplinarno povezovanje v smislu »mešanih« abonmajev za skupine znotraj istega prostora (pretežno govorim o organiziranih skupinah mlajših obiskovalcev kulturnih dogodkov). 

Najslabša stvar, ki lahko rezultira v obliki širše nacionalne katastrofe, je zmanjševanje kulturnega programa, sploh v odvisnosti od presoje posameznikov – ali na račun količine ali na račun kakovosti. Bojim se, da bi lahko v imenu socialnih dimenzij (ki jih ne zagotavlja tisti, ki naj bi jih) zmagal upad kakovosti.

Na kratko: natančna analiza stanja v gledališkem prostoru, spodbujanje gledališke produkcije in njene postprodukcije v smislu izmenjav ter spodbujanje povezovanja med različnimi kulturnimi zavodi na nivoju lokalnega prostora. To bi pomenilo nekak logični zagon, povečalo fleksibilnost in zagotovilo možnost zagotavljanja lastnih virov. Kakršno koli odvzemanje (financ) brez dobrega poznavanja stanja lahko globoko poškoduje stabilnost javnih gledališč in s tem ogrozi kakovost nacionalne produkcije.

***
Kako komentirate izjavo režiserja Jerneja Lorencija: »Ali potrebujemo toliko zaposlenih dramaturgov, različnih organizatorjev, zadolženih za stike z javnostjo, ali je prav, da igralci ne krožijo med gledališči? Zakaj ni storjenega več za večjo povezanost med teatri, za možnost skupnih abonmajev?« – Izjava je z okrogle mize z naslovom 4 + 4 + 4 letos ustanovljenega Društva gledaliških režiserjev, ki je 20. oktobra potekala na Festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru. Debata je tekla o vizijah gledališča v primežu sedanjih razmer v kulturi. Povezava na izjavo.

1. Peter Sotošek Štular, v. d. ravnatelja SNG Drama Ljubljana: »Ob napovedanem zmanjševanju sredstev za plače v prihodnjih treh letih realno v vseh slovenskih gledališčih ne pričakujem več kot pet novih rednih zaposlitev mladih igralcev. V tem času jih bo diplomiralo vsaj trideset.«

Na izjave Jerneja Lorencija nimam komentarja – skrbi pa me naslednje, kar bi moralo po mojem mnenju tudi gospoda Lorencija, ki je predavatelj na Akademiji: ob napovedanem zmanjševanju sredstev za plače v prihodnjih treh letih realno v vseh slovenskih gledališčih ne pričakujem več kot pet novih rednih zaposlitev mladih igralcev. V tem času jih bo diplomiralo vsaj trideset. Za druge poklice je morda mogoče, da se zaposlijo še kje drugje, igralec/igralka pa se lahko zaposli edinole v gledališču. Menim, da bomo imeli čez pet let v Sloveniji močno divizijo nezaposlenih igralcev, ki bodo životarili ob redkih avtorskih honorarjih in na obubožani neodvisni sceni.

2. Diana Koloini, umetniška koordinacija, SSG Trst: »Za hip sem pomislila, da bi odgovorila, da bi gledališče najlažje varčevalo z zmanjšanjem nesorazmerno visokih honorarjev režiserjev, ki daleč presegajo plačila vseh drugih del v gledališču.«

Iztočnica, ki navaja izjavo Jerneja Lorencija, me je razočarala in zjezila. Pričakovala bi, da se režiser takšnega kova, kot je Jernej Lorenci, katerega umetnost spoštujem in občudujem, zaveda, da so za plodno delo v gledališču potrebni tudi sodelavci, ki nemara niso neposredno vpleteni v ustvarjanje, kot ga pozna gostujoči režiser. Tudi ne bi pričakovala, da se bo najprej odpovedal intelektualnemu zaledju, ki ga v gledališču zagotavljajo dramaturgi. In potem obveščanju javnosti – nemara pa ne ve, da je za te stvari potrebno delo, pravzaprav dosti dela, ki ga mora nekdo opraviti in se ne zgodi samo od sebe. Za hip sem pomislila, da bi odgovorila, da bi gledališče najlažje varčevalo z zmanjšanjem nesorazmerno visokih honorarjev režiserjev, ki daleč presegajo plačila vseh drugih del v gledališču. A vem, da tu ni iskati pravega odgovora.

3. Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma: »Menim tudi, da so trenutno največji problem slovenskega gledališča režiserji, tisti torej, brez katerih sploh ne more biti gledališča.«

Režiser Jernej Lorenci razmišlja o boljšem kulturnem sistemu in gledališču v njem. To je bistveno. Najprej zastavi zelo pomembno vprašanje – katere kadre potrebujemo v gledališčih. Zmoti me le besedica »toliko«, saj morda povsem nehote postavlja pod vprašaj upravičenost zaposlitve »dramaturgov, različnih organizatorjev, zadolženih za stike z javnostjo«. Z besedico »toliko« morda želi povedati, da je vsaj teh strokovnih profilov, zaposlenih v gledališčih, preveč. Opravičujem se, če podton besedice »toliko« razumem narobe in povem, da teh treh strokovnih profilov v naših gledališčih ni zaposlenih preveč, ampak premalo. Razen kakšne izjeme, menim, da je umetniško vodenje večine naših gledališč prej šibko kot kakovostno. Vsekakor pa je boljše tam, kjer pri umetniškem vodenju sodelujejo dramaturgi. Soglašam, da so tam, kjer niso pripuščeni k umetniškemu oblikovanju, nepotrebni. Toda za to ne nosijo odgovornosti zaposleni dramaturgi, pač pa tisti direktorji – umetniški vodje, ki razumejo umetniško vodenje kot odgovornost izključno sebe in režiserjev. Menim tudi, da so trenutno največji problem slovenskega gledališča režiserji, tisti torej, brez katerih sploh ne more biti gledališča. Za marsikoga je to lahko huda, morda celo prehuda ocena, ki jo je treba takoj omiliti vsaj z oceno, da nikakor ne velja za vse režiserje. Presneto resno pa vseeno velja za precejšnji del režiserske elite, zlasti za tisti del, ki pozablja, da je celovita produkcija gledališča zelo zapleten proces, ki zahteva sodelovanje vseh, ki so vključeni vanj, ki zahteva zaupanje, zvrhano mero motivacije, pozitivne energije in predvsem boljše priprave vsakega gledališkega projekta. Poslušam igralce in igralke, kako slabo pripravljeni prihajajo določeni režiserji na prve vaje. Ravno tako poslušam poslovne direktorje, kako težko se prebijajo do podatkov, ki jih lahko ponudi le (zunanja) umetniška ekipa, in kako pogosto so talci ne dovolj premišljenih umetniških potez ali odločitev.  V razmišljanju, da je v gledaliških hišah zaposlenih preveč dramaturgov, organizatorjev, preveč sodelavcev na področju stikov z javnostmi in trženja gledaliških predstav, se opozarja na naslednji ključni problem slovenskega gledališča. Vsa gledališča imajo v glavnem zelo dobre umetniške potenciale, izjemno šibki pa so njihovi menedžmenti. Videti je, da nad zaposlitvami v menedžmentu teatrov, niso navdušeni ravno režiserji, kar je, če to drži, simptomatično. Zakaj? Menedžment je tisti, ki je zainteresiran za dobro pripravljeno gledališko produkcijo, prezaposleni režiserji zagotovo niso. Vsaj ne brez izjeme. Repertoarni sistem, če ne temelji na zdravih in urejenih umetniških izhodiščih in odličnem menedžmentu, se lahko obrne v svoje nasprotje, v produkcijo gledališča zaradi produkcije same, ki mora formalno ujeti »magično« načrtovano repertoarno število štirih, šestih, osmih, desetih, dvanajstih premier v eni sezoni. Kolo sofinanciranja gledališča je v državi za zdaj pač takšno, da ima lahko določeno gledališče še tako slabo sezono, pa bo denar z ministrstva vseeno še naprej pritekal po ustaljenem vzorcu. Kar pa je spet razumljivo, saj ministrstvo samo glede javnih gledaliških zavodov ni sposobno urediti nekaterih temeljnih zadev. Nimamo nič razen zelo prijazne kolektive pogodbe za kulturne dejavnosti glede delovnih obveznostih zaposlenih. Nimamo niti državnega niti zavodskih pravilnikov o normativih in standardih v gledališčih, nimamo niti tarifnega pravilnika o plačevanju avtorskega dela v gledališču; nobeno gledališče se ni lotilo mednarodne evalvacije rezultatov svojega dela, še lastne, domače so, če sploh so, izrazito nekritične, brez globlje strokovne samorefleksije opravljenega dela. Celo zakona o odrskih umetnostih ni nikjer. Če ga imajo druga kulturna področja, bi ga lahko imela tudi gledališča. A ga nimajo. Morda tudi zato, ker ga ne želijo imeti, ker je tako, kot je, še vedno najboljše. In če je tako, zakaj bi se sploh pritoževali …
 
4. Katja Pegan,  direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper: »Če ga dobro razumem, so na 'programu' vizije, novi programi in modeli, skozi katere bomo morali začeti razmišljati o prihodnosti gledališke produkcije in postprodukcije.«

Močno se strinjam z razmišljanjem kolega Lorencija, ki je na Festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru govoril o skupnih potezah in povezavah naših gledališč, ker ta čas pač zahteva akcijo. Če ga dobro razumem, so na »programu« vizije, novi programi in modeli, skozi katere bomo morali začeti razmišljati o prihodnosti gledališke produkcije in postprodukcije. Skupno »Primorsko gledališče« s svojimi najatraktivnejšimi predstavami za svojo publiko že obstaja, in ta publika je tista, zaradi katere sploh je in se razvija. Skupna gledališka hiša z dvema odroma bi lažje revitalizirala postprodukcijo, pametneje razčlenila program za vse starostne in zahtevnostne stopnje svoje publike, lažje organizirala in racionalizirala delo in se tako z lahkoto posvetila tudi kakšnemu gledališkemu festivalu.

5. Mirjam Drnovšček, direktorica Prešernovega gledališča Kranj: »Gre za izjavo, ki, tako kot vlada, posplošuje in vse meče v en koš.«

Režisersko delo Jerneja Lorencija zelo cenim, vendar se z njim v tej točki ne strinjam v celoti. Gre za izjavo, ki, tako kot vlada, posplošuje in vse meče v en koš. Čudi me, da nekdo postavlja pod vprašaj redno zaposlitev tistih, ki so za normalno, kakovostno in profesionalno delovanje gledališča potrebni prav toliko, kot so za to potrebni zaposleni igralci. Absolutno pa se z njim strinjam v točki, da bi bilo treba več storiti za večjo povezanost med teatri in za kroženje predstav, vendar  ne v smislu skupnih abonmajev. Verjetno si ne želimo, da bi bila ponudba abonmajskih predstav v vseh gledališčih enaka? Podpiram izmenjave in gostovanja, saj bi s tem slovenskemu gledalcu omogočili, da vidi produkcijo drugih gledališč, gledališčem pa večjo postprodukcijo predstav. Naj k temu dodam, da nekatera gledališča v tej smeri že vrsto let intenzivno (in uspešno) delamo.

 

Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 13. 12. 2012
Prvi januar: kot prazen oder po koncu predstave
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 11. 12. 2012
V gledališču rastemo skupaj
Gostja

No, zelo zelo fajn članek. Prava vprašanja, pravi sogovorniki, prave poante. Še več takih reči na portal, pa bo.

28. 11. 2012

Hipotalamus

Kdaj pa bomo lahko brali odgovore ostalih gledališč? Maribor, Novo Mesto, Nova Gorica ...

29. 11. 2012

Gost

Senti, chi parla (Rotovnik na umetniška vodstva)!

3. 2. 2013