Miha Trefalt, 1. 10. 2010

Neenotnost – smrtni in izvirni greh vseh Slovencev

Gledališče Koper: Tamara Matevc in Boris Kobal POSLEDNJI TERMINA(L)TOR, premiera 1. oktober 2010, režiser Samo M. Strelec.

foto Jaka Varmuž

Pogovor s (so)avtorjem komedije Poslednji termina(l)tor, Borisom Kobalom.

Poslednjega termina(l)torja ste kot avtor podpisali skupaj s Tamaro Matevc. Ne zgodi se pogosto, da dramsko besedilo podpišeta dva avtorja; od kod ideja ali odločitev, da pišeta v dvoje, in kako se je takšno pisanje obneslo?

Tamara je avtorica izvirne, po naročilu koprskega gledališča napisane komedije, ki jo je napisala letos spomladi. Zaradi razpotegnjenosti in neekonomičnosti zasedbe – besedilo je bilo namreč napisano za šest nastopajočih – sem po prvih branjih predlagal, da komedijo nekoliko priredim; ohranil sem njeno osnovno idejo, besedilo pa priredil le za dva protagonista. Nastala je nova, bolj satirična različica besedila z dogajanjem, ki je trdneje in konkretneje vpeto v določen prostor in čas – v tržaško okolje, v čas arbitražnih sporazumov, dobrih ali slabših sosedskih odnosov, v čas – tako v besedilu in v predstavi – ko je sporni plinski terminal v Žavljah že zgrajen in čaka samo še na slavnostno odprtje s papeževim blagoslovom.

Takšne časovne in prostorske koordinate posegajo seveda tudi na občutljivo polje zamejske in manjšinske stvarnosti, še toliko bolj, ker ste besedilo zaostrili v družbenopolitično satiro; menite, da bo besedilo po premieri izzvalo tudi negativne odzive?

Naj se le oglasijo!

Družbena in politična satira torej ne pozna meja?

Kot gledališki žanr satira ne pozna normativov in meja. Meja dovoljenega v satiri je tam, kjer si jo postavi avtor besedila sam.

Meje potemtakem le obstajajo …

Pri pisanju imam seveda lahko tudi osebne zadržke, a pri komediji, o kateri govoriva, jih nisem imel in jih ne želim imeti. V mislih imam seveda Cerkev kot institucijo, ki želi biti v vsaki družbi, tudi v naši, politični subjekt in bi kot taka morala za svoje delovanje prevzeti tudi vso državljansko odgovornost. Kot vsak drug politični, socialni ali kulturološki fenomen je lahko predmet satire po vsem svetu. Čeprav nam pripadniki cerkvenih oblasti zaradi neplačevanja davkov nikoli ne bodo enakovredni državljani, je Cerkev v Sloveniji še vedno prepovedana tema, nekaj, kar se »ne tika«. Lahko bi napisali satiro na muslimane, a bog ne daj, da bi se v kateri koli kategoriji humorja dotaknili Cerkve. Zaradi tega omejitev, o katerih sprašujete, ne vidim, še toliko manj, ker je v Poslednjem termina(l)torju papež povsem nesporen lik. Sporni so tisti, ki niso takšni kot on. Ti se bodo oglasili – prvi!

Bo »dialog« med vami in Cerkvijo sploh kdaj mogoč?

Cerkev in njeni predstavniki so preveč samozadostni in prepričani o svoji nedotakljivosti. To je njihov problem, ne moj.

Ostaniva za hip še pri priredbi besedila: z njo ste zagotovo najbolj radikalno posegli prav v njegov konec. Zakaj?

O razpletu komedije na tem mestu ne bi želel govoriti. Res se ta razlikuje od razpleta izvirnega besedila Tamare Matevc, toda če bi razplet ostal nespremenjen, bi besedilo, čeprav komedijsko, izzvenelo nekoliko »utopično«.

V Termina(l)torju nenavadno naključje združi papeža Celestina VI. in zamejskega Slovenca Stanka; v nasprotju z umirjenim in dobrodušnim Celestinom je Stanko fanatični zagovornik revolucionarnih idej NOB. Je njegov fanatizem odraz norega, genialnega ali anahronističnega človeka, ki ga je čas že »povozil«?

Stanko je zamejski norec, ki živi zunaj časa in prostora in je nesposoben, da bi se »resetiral« in vključil v realno življenje. V tem zadnjem je njegova norost. Čeprav nikoli ni bil partizan, temveč le partizansko dete, živi s preteklimi ideali, v preteklem času, in zaradi tega postaja – podobno kot Celestin – vse bolj osamljen. V tem sta si oba protagonista podobna, podobna do te mere, da se včasih zdi, kot bi šlo za isto osebo.

Najdemo podobne »Stankote« v zamejstvu še danes? Vas je za njegov lik navdihnila resnična oseba?

Ja, »Stankoti« v zamejskem svetu obstajajo, in Stanko iz naše komedije ima v zamejstvu res nekaj »vzornikov«! Eden med njimi – njihovih imen ne želim omenjati – ima doma radijsko postajo, ki ji dnevno ne prisluhne več kot pet poslušalcev; drugi je zaradi svojega idealizma spravil »na kant« vso družino, tretjega pa sta zaradi takšnega idealizma zapustila sin in hčerka in se danes z ženo preživljata z drobnimi obrtniškimi deli. Najbrž nihče med njimi ni slab človek, a z njimi se preprosto ne da živeti.

Se vam ne zdi Stanko presenetljivo podoben Francu iz Vircevega filma Trst je naš?

V svoji norosti sta si Stanko in Franc podobna, toda ta podobnost je zgolj naključna. Film sem si ogledal šele pred nekaj tedni na televiziji, besedilo za Termina(l)torja pa je bilo takrat že dokončano, zato film in naša komedija ne sovpadata.

Omenili ste, da sta si Stanko in papež Celestin podobna. Ju združuje in povezuje prav omenjeni idealizem?

Idealizem o boljšem svetu je zagotovo njun najizrazitejši povezovalni element, ki ju združi – tu je besedilo hote naivno – tudi v prostovoljni ugrabitvi in doslednem igranju vlog krvnika in žrtve, kakor ju od njiju zahteva ves svet. Njun idealizem, naj gre za vračanje k idealom partizanstva ali krščanstva, saj tako kot Stanko ločuje NOB in revolucijo tudi Celestin ve, da Vatikana ne gre enačiti z Bogom, se združi pravzaprav v idealu Kristusa oz. njegovem žrtvovanju. Žrtvi sta, vsak po svoje, oba.

Stanko in Celestin, krvnik in žrtev, se med drugim dogovorita, da papež ne bo blagoslovil novega žaveljskega terminala, od tu naprej pa so vse Stankove zahteve povezane z zamejsko problematiko in logiko: Italija ne da denarja za slovensko manjšino, Slovenije kot da se zamejstvo ne tiče … Kje tiči vzrok za takšno ignoranco do slovenske manjšine, tako v vladni politiki kot med najširšim slovenstvom, ki manjšinska vprašanja spremljata le kot del »zamejske folklore«?

Državljanom nekdanje Jugoslavije in pozneje Slovenije zamejskih Slovencev nikoli nihče ni predočil kot integralnega dela slovenstva. A če takšen odnos do zamejskih Slovencev v času Jugoslavije še lahko razumem, ne morem spregledati absurdnosti položaja po osamosvojitvi, ko je Slovenija dejansko postala enoten etnični prostor in nas, zamejske Slovence – tako v Italiji, kot v Avstriji in na Madžarskem – načrtno odrivala onstran meje. Ti Slovenci danes umirajo, umiramo. Ne le zato, ker nas Ljubljana ignorira, tudi zato, ker v nas vidi nekakšen ovirajoči dejavnik, kot talce za dobre meddržavne odnose. Do kam seže slovenska ignoranca? Zamejska kultura, literatura nikoli ni prodrla do Ljubljane! Potrebujete dokaz? Pisatelj Boris Pahor je zaslovel po vsem svetu, mi pa nanj gledamo kot na priljubljenega pisarčka; vabijo ga, da obišče in predava o fašizmu po vseh italijanskih šolah, slovenska šola ga ni povabila niti ena. Vam to kaj pove?

Postavlja se mi vprašanje, kako si je nemška manjšina na severu Italije izborila več pravic?

Južni Tirolci niso le bolj bojeviti, za njimi stoji germanski svet z Avstrijo na čelu. Ko se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Italiji zaostrilo vprašanje nemške manjšine v pokrajini Bolzano, so nemški Tirolci razstrelili del komunikacijske mreže, žrtev ni bilo, zadostovalo pa je, da so opozorili nase in so se bile italijanske oblasti pripravljene sestati z njihovimi predstavniki in se dogovoriti o njihovih pravicah. Ne trdim, da bi morali Slovenci v Italiji svoje pravice uveljavljati z bombnimi napadi, morali pa bi nastopiti enotno. Tudi v tem pogledu so nemški Tirolci močnejši, predvsem bolj organizirani; proti državi so se zedinili v eni sami stranki, Südtiroler Volkspartei, in – v nasprotju z nami – nastopili enotno. Slovenci smo v Italiji nepovezani, neenotni, razdrobljeni; na »rdeče« in na »bele«, v času Berlusconija tudi na slovenske fašiste. Ta neenotnost je smrtni in izvirni greh vseh Slovencev!

Kako režiser predstave, Ptujčan Samo M. Strelec, razumeva problematiko slovenskega zamejstva?

Čeprav izhaja iz drugačnega okolja in je v preteklih letih v Trst prihajal le takrat, ko je tam režiral predstavi, dobro razume tovrstno problematiko in vaje vodi v mehko predstavo, ki bo predvsem komedija, z rahlimi absurdnimi primesmi.

Ste kot soavtor besedila med vajami besedilo veliko popravljali, dopolnjevali, črtali …?

Velikih sprememb v besedilu nismo naredili, besedilo smo sproti popravljali, vendar je šlo za majhne spremembe, morda beseda, stavek več ali manj.

Ste režiser, ki tudi igra in piše; kako ste se tokrat kot igralec znašli med dvema režiserskima ognjema – med režiserjem Samom M. Strelcem in Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem, ki je »pod B« tudi režiser?

Brez besed smo se dogovorili, kaj kdo dela. Jaz igram, napisal sem besedilo in medtem ko vadimo, poslušam, kaj govori Gojc, prisluhnem sebi in morda v besedilu kaj popravim, črtam, toda končno odločitev vedno prepustim Samu. Dobro sodelujemo, uglašeni smo in ne posegamo v delo drugega.

Besedila, ki jih pišete za gledališče, so večinoma satire, ki se dotikajo družbene in politične slovenske stvarnosti. Kako besedila, ki se na kateri koli način dotikajo zamejstva, sprejemajo gledalci drugod po Sloveniji?

Odlično. Vedno so me dobro sprejeli, čeprav verjamem, da me – predvsem zaradi političnih razlogov – nekateri med gledalci tudi odklanjajo, ne sprejemajo. Svojih kart in stališč, predvsem političnih, ne skrivam. Pomembno in pošteno se mi zdi, da vsak zastopa svoja stališča, pa čeprav so ta mojim nasprotna. Rad imam ljudi s stališči, ne maram – in takšna je večina Slovencev – tistih, ki stališč nimajo, ali jih spreminjajo vsakodnevno. To je danes, žal, postal že slovenski nacionalni šport. Vendar če se vrnem k vprašanju; primorščino povsod po Sloveniji dobro sprejemajo, zgodi se celo, da sem na Primorskem slabše sprejet kot npr. na Koroškem. Pride tak trenutek, takšno občinstvo, toda v tem ne vidim nobene tragike. To je teater. Sprejmeš ali ne sprejmeš, in greš – naprej.

 

Povezave:

- Več o predstavi
- Samo M. Strelec na Geslu
- Samo M. Strelec na Repu
- Fotogalerija na SiGledal

Gledališče Koper

Sprašuje Miha Trefalt, 16. 4. 2009
Ne bi je mogel še enkrat napisati ne tako ne drugače
Miha Trefalt, 13. 11. 2015
Komediji je treba vrniti dostojanstvo
Sprašuje Miha Trefalt, 12. 3. 2010
Vsak ima svojo Moskvo