ZDUS, 27. 3. 2010

Nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije

Izvršni odbor Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) razglaša ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu, dobitnike stanovskih priznanj Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2009. - Podelitev priznanj bo v soboto, 27. marca 2010 ob 16h v Slovenskem gledališkem muzeju. VABLJENI.

Komisija za priznanja ZDUS v sestavi dramski igralec in režiser Nikolaj Jožef GoršičMaja Boh (članica) in dramaturginja Staša Mihelčič (predsednik), dramska igralka (članica), je soglasno odločila da:

Odličje »Marija Vera«, igralsko priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, prejme dramska igralka TEJA GLAŽAR, članica SNG Nova Gorica;

Teja Glažar je že med študijem nastopala in izstopala. Opazili so jo v ljubljanski Drami in v Mestnem gledališču ljubljanskem. Leta 1968 se je zaposlila v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica. Posebno pozornost je vzbudila njena Dorina v Molièrovem Tartuffu v režiji Janeza Povšeta. O tej vlogi je Andrej Inkret zapisal: 'Med igralci je najvidnejšo vlogo prispevala Teja Glažar kot Dorina, ki je efektno povzela Molièrov besedni humor v vrsto duhovitih odrskih situacij, v katerih je njena figura prišla zares plastično do izraza ter postala najvidnejša igralska postava v komediji'. O Lucille v Anouilhovi komediji Skušnja ali Kaznovana ljubezen v režiji Dušana Mlakarja  je kritik Inkret pisal: 'Lucille Teje Glažarjeve ni bila običajna naivka. Glažarjeva jo je igrala z ustreznimi liričnimi poudarki in tišinami, brez sentimentalne sladkosti, a vendar - kakor da bi od vsega začetka vedela za konec.' 

Foto: Atelje Pavšič Zavadlav

Za naslovno vlogo v Ibsenovi Nori v Mlakarjevi režiji je prejela Severjevo nagrado. V tej osebno razkriti, malce naivni, a prisrčni Nori je Glažarjeva ustvarila svojevrsten, sodoben življenjski lik. V Strniševih Ljudožercih v Korunovi režiji je z igrivimi nastopi in z živo, lahkotno igro telesa ustvarila zapeljivo koketno Majdalenko. V uprizoritvi igre Dušana Jovanovića Jasnovidka ali Dan mrtvih v režiji Zvoneta Šedlbauerja je bila jasnovidka Nada – ustvarila je prepričljiv lik sprva v ljubezni suverene in celo s telepatsko močjo obdarjene mlade žene, po 'odčaranju' pa vdane ob popolnem spoznanju obupa. Svojevrsten lik je zgradila v Strindbergovi drami Oče; režiral je Mlakar. Z Lauro je pokazala vso svojo sposobnost za notranjo psihološko korespondenco z likom rafinirane, peklensko zlobne in mrzle 'strindbergovske femme fatale'. Med izstopajočimi vlogami moramo posebej izpostaviti tudi gospo Hudetz v Horváthovi drami Sodni dan v režiji Georgija Para, s katero je, po besedah Primoža Jesenka, 'obudila spomin na tisto, čemur se je nekdaj reklo igralska karizma. Pri tej gre preprosto za dejstvo: ali je ali pa je ni.' Poseben igralski pristop je zahtevala kreacija Kraljice Margarete v De Breevi postavitvi Ionescove igre Kralj umira; kot prva žena naslovnega junaka je izrisala natančen lik.  Bila je Tarbula v Grumovem Dogodku v mestu Gogi v Korunovi režiji – s svojo kreacijo ostarele obrekljivke je v igro prinesla 'še več sprevržene želje po ukvarjanju s tujimi usodami in naslajanju nad nesrečo drugih', je po premieri zapisal Slavko Pezdir. Zahtevno in človeško pretresljivo figuro je oblikovala kot ena od sester v Treh sestrah Čehova v Lorencijevi postavitvi; njena Olga je ves čas nekoliko v ozadju, kot da bi že doživela in vsrkala vse dvome in le opazuje hrepenenjsko zablodo lastnih sester.

V gledališču je doslej ustvarila okroglo 120 vlog, z izjemnim darom pa je zaznamovala tudi sedmo umetnost: nastopila je v več kot dvajsetih celovečernih filmih. Vidnejše in glavne vloge je odigrala v filmih Poslednja postaja Jožeta Babiča;  Krč, Dih, Odpadnik, Decembrski dež in Pripovedke iz medenega cvetličnjaka Boža Šprajca, Zlato jabolko Nikole Stojanovića, Doktor Rajka Ranfla, radio.doc Matjaža Zupančiča, Kajmak in marmelada Branka Đurića. Nazadnje je opazno vlogo oblikovala v filmu Angela Vode, skriti spomin, režiserke Maje Weiss.

Teja Glažar je  svojo igralsko kariero posvetila Primorskemu dramskemu gledališču – Slovenskemu narodnemu gledališču Nova Gorica, v katerem je s številnimi, izrazitimi in bogatimi igralskimi interpretacijami prispevala k profesionalizaciji novogoriškega gledališča in njegovi umetniški rasti ter uveljavitvi v širšem slovenskem prostoru. S svojo igralsko zrelostjo in obenem mladostno zagnanostjo gledalce in stroko vedno znova očara in zapelje v iskrena in prepričljiva soočenja s figurami najrazličnejših žanrov in estetik. Teja Glažar je igralka svežih interpretacij, markantna in karizmatična, je vélika igralka slovenskega sodobnega gledališča.

Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2009 prejme dramska igralka NEDA R. BRIC (za vlogo M v Sli Sarah Kane); članica Slovenskega mladinskega gledališča;

Dramska igralka Neda Rusjan Bric v Slovenskem mladinskem gledališču v sodelovanju z različnimi režiserji – Pograjcem, Hrvatinom, Milerjem, Janežičem, Bergerjem in Tauferjem - ljubitelje gledališča že dobro desetletje in pol navdušuje s svojimi igralskimi stvaritvami.

V Sli Sarah Kane v režiji Vita Tauferja je nastopila v vlogi M. Vlogo je oblikovala z globokim čustvenim doživljanjem, a je kljub temu znala stopiti iz vloge žrtve in nas s samoironizacijo prizemljiti in pripraviti do smeha. Njena interpretacija ponuja polno in bogato gledališko doživetje: na odru se prelevi v žensko v krizi srednjih let, ki v zakajeni barski atmosferi pred nami izstopi iz vloge barske pevke i nas popelje skozi 'inventuro' svojega življenja z neštetimi padci, neizpolnjenimi ambicijami in neizživetimi čustvi. Njen pristanek na dnu, ki so mu botrovale vse projekcije neuresničenih ljubezni,  ji niso prinesle pomiritve, temveč so vedno znova povzročale le bolečino in poraz. Neda R. Bric ta karakter z močno igralsko prezenco in disciplino prežema z distanco in humorjem. Odlično igralsko kreacijo plemeniti z bistroumno ustvarjeno notranjo dramaturgijo, njen primorski temperament pa nam s skorajda muzikalno ritmiziranostjo barva vse odtenke svojega, sicer mučno izžetega in obupanega lika. Vloga M tako postane kdorkoli izmed nas. In prav ta kakovost pod odrskimi lučmi v igralkini polnokrvni interpretaciji zažari med nami kot dragocen, krhek biser.

S predstavami Slovenskega mladinskega gledališča je gostovala na odrih tridesetih držav – veliko v Južni in Srednji Ameriki, v ZDA, Egiptu in kar v sedemnajstih evropskih državah – med njimi v Italiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Španiji, na Poljskem in Švedskem. Kot članica vitalnega jedra ansambla, ki skrbi za navzočnost in prepoznavnost slovenske kulture tudi v tujini je razširila in utrdila sloves slovenske gledališke umetnosti v svetu.

Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2009 prejme dramski igralec GAŠPER TIČ (za vlogo Vasilija Ohlobistina  v besedilu Tanja-Tanja Olje Muhine); član Mestnega gledališča ljubljanskega;

Gašper Tič
, dolgoletni član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, je po odmevnih vlogah  na slovenskih odrih dosegel prvi vrh igralske odličnosti. Tak dosežek je že nakazoval z miniaturnimi podobami v tragikomediji Borisa A. Novaka  Lipicanci gredo v Strasbourg, z groteskno tragično osebnostjo sodobnega izgubljenca v drami Zgodbe vsakdanje norosti Petra Zelenke, dunajskega kneza v Shakespearovi mračni komediji Milo za drago in mnogih drugih.

Z vlogo Vasilija Ohlobistina je dosegel vrh igralskega razumevanja in izražanja tragičnega v komičnem. Posebnost njegove igralske umetnosti izvira iz natančne psihološke analize osebe, ki jo igra, ji podeli specifično retoriko in gestiko, jo poveže s svojo dušo in telesom in tako dramski osebi ponudi, da se pokaže kot edinstven in usoden primerek človeške vrste. Gašper Tič je posodobljen Brechtov igralec.

Ignacija J. Fridl prepozna v Ohlobistinu Tičeve  'komedijantske inserte'. Vilma Prezelj v tej vlogi vidi 'najbolj aktiven delec, ki ga suvereno in prepričljivo igra' . Najbolj natančno pa opazuje Slavko Pezdir  '… razviharjeno zasebno življenje oziroma dinamična čustvena razmerja, ki se nežno porajajo in hrupno razbohotijo med njimi, a ki jih vselej znova (po)gasijo neuresničene želje, hrepenenja, sanje, iluzije … ter spreminjajo v brazgotine razočaranja na duši. – Med protagonisti, ki so z virtuozno igralsko in plesno eleganco enakovredno in polnokrvno prispevali k zaokroženemu, bleščečemu vtisu celote, lahko le naštejemo Gašperja Tiča v vlogi hiperaktivnega radoživega in zapeljivega gostitelja Vasilija.'

Gašper Tič je vsestranska gledališka, umetniška osebnost očarljivih in izvirnih energij, ki je v več kot tridesetih vlogah razvil odlično podobo igralske raznolikosti. 

Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo »Bršljanov venec« - za umetniško ustvarjanje v slovenskem gledališču prejme pantomimik ANDRÉS VALDÉS.



Odkar ga je življenjska pot kot mladeniča po čudnih naključjih in stranpoteh pripeljala v Slovenijo, je minilo 46 let. Andrés Valdés y Fuentes, rojen v Havani na Kubi, sprva plesalec in igralec, nato mojster pantomime, ki se je v Parizu učil in izpopolnjeval pri legendah te zvrsti, Etiennu Decrouxu in Marcelu Marceauju – nekaj časa je bil tudi Marceaujev asistent, je mimu in pantomimi posvetil življenje in je svoje ustvarjalne vrhunce dosegel v Sloveniji. V slovenski in jugoslovanski kulturni prostor je prinesel dotlej skoraj neznano umetniško zvrst.

Njegovo umetniško ustvarjanje je bilo vedno na najvišjem strokovnem nivoju. V več desetletjih je izoblikoval v gibalnih in pantomimskih veščinah tudi marsikaterega dramskega igralca in bil desetletje izredni predavatelj na AGRFT. Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je 'vzdržal' v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja. Kritičarka Neja Kos je zapisala: 'Kot malokdo je znal osvetliti pomen splošnih odrskih zakonitosti, prispeval je k razumevanju dramaturgije giba, vpetega v čas in prostor, predvsem pa je poudarjal motiviranost in funkcionalnost plesnega in odrskega giba: izrazni gib naj izhaja iz vitalnega centra telesa, iz občutij, čutenja in čustev – s prepotrebno nadgradnjo intelekta seveda, obenem pa z občutljivostjo za vse, kar je globoko človeškega.'

V slovenski kulturni prostor je prinesel takrat novo zvrst umetnosti, sodobno pantomimo. S svojim znanjem  in izkušnjami je s to zvrstjo začel dolgotrajen proces bogatenja in širjenja okvirov slovenskega kulturnega prostora, tudi kot svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah. Leta 1982 se mu je pridružila njegova učenka in kasneje asistentka in sodelavka Jana Kovač Valdés. Od takrat dalje je v svoj repertoar dodal vrsto uspešnih predstav, namenjenih predvsem odrasli publiki: Črno-belo, Malo za šalo malo zares, Dueti in kot rezultat njegove pedagoške uspešnosti predstavo Tišina, smejemo se!, v kateri je nastopilo sedem njegovih učencev. Sodeloval je tudi v filmih in na televiziji, gostoval po Jugoslaviji in tujini.

Režiser Jan Zakonjšek Valdésovo delo opisuje z besedami: ' Valdesove predstave so enostavne: telo v prostoru. Ni scene, ni rekvizitov, ni govora, samo preprost črn kostum, da še bolj izstopijo obraz in roke. S temi skopimi sredstvi pa umetnik prepričljivo poustvari ves svet. Njegovi solo nastopi so sestavljeni iz serije kratkih in jedrnatih mojstrovin, polnih humorja, ki ga posredujejo precej trpke življenjske resnice.'

Andrés Valdés je izjemna umetniška osebnost. Bil je prvi in dolga leta edini pantomimik pri nas. Več let je vodil tudi Studio za pantomimo. S smotrno zastavljenimi pedagoškimi cilji, v katerih je motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in k odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je Andrés Valdés širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika. Kot pedagog pantomime je v talentiranih gibalcih in igralcih vzbujal ustvarjalni pristop, ki je vključeval improvizacijo, iskanje in izdelavo pantomimskega gledališkega materiala in kompozicije ter tako pri učencih vzbujal čut za svoboden osebni ritem in izraz. Njegova ustvarjalna umetniška in pedagoška biografija je bogata, intenzivna in raznovrstna. Vrsta priznanj, ki jih je v letih svojega umetniškega in pedagoškega delovanja dobil, so potrdilo in dokaz, da pantomima ni 'nekaj posebnega',  temveč preprosto – gledališče.

Povezave:

- Teja Glažar na Geslu
- Teja Glažar na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
- Neda Rusjan Bric na Geslu
- Neda Rusjan Bric na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
- Gašper Tič na Geslu
- Gašper Tič na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
- Andres Valdes na spletnem repertoarju slovenskega gledališča