Žanina Mirčevska, 6. 12. 2017

Morala ali načela

Prešernovo gledališče Kranj, Ferdinand von Schirach TEROR, režija Eduard Miler, premiera 3. december 2017.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Teror je drama o vojaškem pilotu Larsu Kochu, ki je sestrelil ugrabljeno potniško letalo in ubil 164 nedolžnih potnikov, ker je hotel rešiti 70.000 ljudi na stadionu Allianz Arena v Münchnu, kamor je ugrabitelj nameraval strmoglaviti letalo.

V trenutku, ko je Lars Koch opravljal svojo vojaško misijo, je bil prepričan, da so od njega odvisna življenja 70.000 ljudi, in odločil se je ukrepati. Tehtal je življenja z življenji – 164 proti 70.000. Čeprav tega po pravilih in zakonu ne bi smel, se je odločil žrtvovati tiste v ugrabljenem letalu, ki so bili v njegovih očeh tako in tako že mrtvi oziroma jih je od smrti ločilo le nekaj minut.

Znašel se je v nezavidljivem položaju, v katerem je nehote presojal o vrednosti človeških življenj. Življenja tistih v letalu so se zdela manj vredna v primerjavi z življenji tistih na stadionu. Za Larsa Kocha je bilo odločilno razmerje – 164 proti 70.000. Odločil se je za sestrelitev, kljub temu, da zanjo ni dobil povelja. Ravnal se je po lastni moralni presoji, ki pa je bila v nasprotju s pravili in z zakonodajo. Takoj po sestrelitvi je bil aretiran, čeprav se sam ni čutil krivega, saj je rešil 70.000 življenj.

Ali je Lars Koch morilec ali heroj? Kako bi ravnali mi, če bi bili na njegovem mestu? Ali bi spoštovali zakon, kljub temu da bi potem celo življenje imeli na vesti pobite na stadionu? Ali bi si očitali, da nismo ukrepali, ker je od nas tako zahteval zakon, ki je zgolj črka na papirju? Ali bi imeli na vesti tudi tistih 164 nedolžnih, ki bi se jih odločili žrtvovati za rešitev 70.000 ljudi na stadionu?

Odločanje o življenju in smrti je atribut božanstva in je za človeka nedvomno pretežko breme. Dogodki so od Larsa Kocha zahtevali takojšen odziv, hitro in odgovorno zavzetje stališča, hitro odločitev in takojšnje ukrepanje. V njegovem primeru ne gre samo za odgovornost pred poveljstvom ali zakonodajo, temveč tudi za odgovornost pred samim seboj. Preprosto, čutil se je pozvanega, da nekaj naredi, pa ne zato, ker je vojak, temveč zato, ker je človek. Zato je ravnal po svojih človeških merilih.

Na samem začetku Predsednik (predsednik sodišča) odgovornost prenese tudi na publiko. Gledalce pozove, naj prevzamejo vlogo porotnikov, naj se seznanijo s primerom Larsa Kocha, ga presodijo in nato razsodijo. Pozove jih tudi, naj »vstopijo« v pilotsko kabino in zadevo pogledajo z obtoženčevega zornega kota. Ker kot pričo v dvorano pokliče gospo Maiser, soprogo enega od preminulih na sestreljenem letalu, porotnikom omogoči vpogled tudi z druge strani. Argumenti s strani Tožilke in Branilca so nazorni in močni. Pred porotniki se razpre kompleksnost primera. Na koncu se vsak gledalec, tako kot se je pilot, po svoji presoji odloči »za« ali »proti« in za svojo odločitev prevzame odgovornost.

Dramska struktura besedila je precizen prikaz sodnega procesa, na koncu katerega o krivdi ali nekrivdi Larsa Kocha v vlogi porotnikov odločijo gledalci. Kljub temu, da je besedilo skorajda dokumentarna rekonstrukcija resničnega sodnega procesa, gre za gledališko fikcijo, ki preizprašuje moralna in etična vprašanja, s katerimi se mora soočati sodobni človek.

Svet in čas, v katerem živimo, zahtevata od nas odločitve, vendar nam s svojo kompleksnostjo onemogočata zgolj črno-belo presojo. Odgovornost oz. zavzemanje stališča, presojanje pomembnih vprašanj, to je najaktualnejša in najakutnejša tema sodobnega časa. Videti je, da bo to odločilno v zvezi z vsemi vprašanji, s katerimi je povezan razvoj in, če smo še natančnejši, tudi obstoj naše civlizacije, ki poka in se krha na vseh področjih. Kako se odločati o stvareh, ki niso črno-bele in glede katerih ni enostavno zavzeti stališča? Prav ta kompleksnost časa, prav ta izziv, s katerim smo soočeni, je v tem besedilu izvrstno udejanjen in pomeni njegovo največjo kvaliteto.

Vprašanje odgovornosti ne zadeva samo pilota in porotnikov, ki morajo o njem odločati. Zadeva tudi vse pristojne, ki morajo ukrepati v takih primerih. Pri tem mislimo na pristojne, ki bi lahko dali ukaz, naj se izprazni stadion, na primer. Pristojni so vsi tisti subjekti, ki so pozvani, da najdejo rešitve za probleme v zvezi s terorizmom, varnostjo, ravnanjem v izrednih razmerah.

Številni posamezniki, predstavniki oblasti, politike, policije, civilne zaščite in vsi zaposleni v krizno-situacijskih centrih so tam prav zato, da najdejo rešitve in da pravočasno ukrepajo. To je armada na hierarhični lestvici razporejenih ljudi z določenimi pooblastili, ki bi morali v primerih, kot je predstavljen v tem besedilu, ukrepati, in to že pred incidentom, med njim in po njem. V Terorju je na indirekten način prikazana nepripravljenost in nesposobnost odgovornih organov. Pomembno je le to, da je njihovo »ukrepanje« v primeru ugrabitve letala sledilo črki zakona.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi se uresničil teroristov načrt in bi umrlo vseh 70.000 ljudi na stadionu in še tistih 164 v ugrabljenem letalu? Izid bi bil nedvomno še strahotnejši, poleg tega bi bila »zmaga« terorizma nad civilno družbo neke vrste kapitulacija demokratične družbe, ki se baha s pravno urejenostjo. Ljudje bi bili besni, prepričani, da je država nesposobna, porodil bi se dvom, da nismo kos terorizmu in da nimamo zanesljivih obrambnih mehanizmov. Ljudje bi zahtevali odgovornost, hkrati pa bi zavladalo malodušje in nazaupanje. »Zmaga« terorizma bi bila na vsak način zagotovljena.

Takrat bi se vsekakor spraševali, ali je res upravičena (pravična) zahteva ustavnega zakona, da življenja ne smemo tehtati z življenjem. Na tej točki se odpira tudi vprašanje, ali je obstoječa zakonodaja še kos času ter izzivom in problemom današnjega sveta. Namen tega razmišljanja ni lahkotno obračunavanje s »počasno«, »neučinkovito« in »neživljenjsko« zakonodajo, kot jo ponavadi vehementno radi poimenujemo. Dogodek bi se lahko iztekel povsem drugače. Lahko da bi potnikom v ugrabljenem letalu uspelo onesposobiti terorista in preusmeriti letalo ter tako rešiti tiste na stadionu in sebe. V tem primeru bi bilo ukrepanje Larsa Kocha res nepotrebno žrtvovanje oz. umor nedolžnih potnikov, ki so se (tako kot on) odzvali, ukrepali in bi morda uspeli preprečiti uresničitev teroristove grožnje.

Žrtvovanje nedolžnih so poznale številne civilizacije, tudi naša, vendar naj bi bil danes, v naši sodobni, humani civilizaciji poganski obred darovanja človeških žrtev že zdavnaj stvar preteklosti. Toda ali smo res prepričani, da je tako? Trdno verjamemo, da so poganski običaji žrtvovanja človeškega življenja kot zagotovila za srečo in življenje drugih res stvar preteklosti? Ali se zavedamo, da se, čeprav ne več na žrtvenih oltarjih, očitna žrtvovanja nedolžnih v resnici izvajajo vsak dan?

Kaj se je dogajalo v letalu, ne vemo. Vemo samo to, da so potniki poskusili onesposobiti terorista. Kaj če bi jim uspelo? To je bilo sicer malo verjetno, vendar je bilo. In če bi jim uspelo, bi bila to absolutna zmaga nad terorizmom, pa ne samo zato, ker bi bila rešena življenja nedolžnih potnikov in tistih na stadionu, temveč zato, ker bi s tem pokazali, da so ljudje tako ozaveščeni, odzivni, sposobni, pripravljeni, da ne čakajo, temveč ukrepajo takrat, ko je to potrebno. Njihova budnost in pripravljenost za pogumno delovanje, njihova sposobnost trezne in zrele presoje in ukrepanja v težki situaciji bi pomenile triumf nad terorizmom, saj bi se mu s svojim odzivom uprli, kot se mu je Lars Koch s svojim dejanjem.

Današnji čas zahteva hitre odločitve in premišljeno ukrepanje, čeprav so situacije včasih tako zapletene, da to ni enostavno. Najbolj dobronamerna dejanja lahko povzročijo katastrofalne posledice. Odgovornost je neizbežna. Kakršna koli odločitev je lahko napačna, usodna. Nenehno moramo tehtati. Kaj je več vredno, moralna prepričanja ali ustava, načela? Izzivi današnjega sveta so večji, kot jih zmorejo obvladovati naši konsenzualni sistemi, katerih naloga je, da nas ščitijo in rešujejo. Na koncu ugotovimo, da se v primeru moralnih vprašanj ne moremo na nič in na nikogar zanašati in da se moramo odločati sami.

Moramo se zavedati, da ne smemo biti pasivni opazovalci, temveč smo (hočemo ali ne) soodgovorni za vse, kar se dogaja okoli nas.

***

Poglejmo za trenutek skozi oči Larsa Kocha. Zaznavanje z višine, iz letala je povsem drugačno od zaznavanja na tleh, zlasti če je tvoja naloga varovati nebo. Tudi čas v letalu teče drugače kot na tleh. Vojaški pilot v rokah drži sprožilec za raketo in na ekranih v svoji kabini opazuje ugrabljeno letalo, ki je videti kot fiktivni predmet v simulacijskih računalniških programih. Lars Koch se je čutil pozvanega, da ukrepa, in imel je moč in možnost za to. Čakal je do zadnjega trenutka. Letalo je bilo skoraj tik nad stadionom, ko se je odločil pritisniti na gumb in sprožiti raketo.

Ne moremo z gotovostjo trditi, da ne bi ravnali enako, če bi bili na njegovem mestu. Če Lars Koch ne bi ukrepal, bi lahko rekli, da je zatajil sistem. Krivec bi bil neimenovani subjekt, skrit v varnem zavetju množičnih, zaščitenih institucij. Edini, ki si je upal ukrepati, je bil pilot, in zaradi tega je obtožen. Kot navadni civilisti živimo v veri, da smo varni, da ima nekdo vse pod kontrolo, da smo zaščiteni. Po eni strani upravičeno čakamo, da bo v primeru nevarnosti nekdo ukrepal. Vendar poglejmo zdaj obravnavani primer še skozi oči gospe Maiser, ki je izgubila svojega moža, potnika na žrtvovanem letalu. Pilota Kocha poimenuje morilec. Tudi ona je bila prepričana, da je varna, ker imamo vojsko in državo, ki nas čuvata, vendar ko je moral za to varnost njen mož plačati z življenjem, je nehala verjeti.

Ukrepanje Larsa Kocha je dejanje, ki bo v vsakem primeru označeno kot usodna napaka. Njegov lik ima dimenzije junaka antične tragedije. Je kriv brez krivde, je kriv prav zato, ker je prevzel vlogo rešitelja. Njegovo dejanje bi bilo upravičeno, če bi bilo razglašeno izredno, vojno stanje. A ni bilo, čeprav lahko v zvezi s terorizmom in terorističnimi napadi rečemo, da smo v stalni vojni, kar pa pravzaprav zahteva razglasitev izrednega stanja. Neredko se voditelji posameznih držav sprašujejo, ali je čas za ta korak. Vendar ni tako preprosto. To bi pomenilo konec demokracije. Skozi zgodovino smo spoznali pravi obraz vojaških diktatur, zlasti tistih, ki so delovale v imenu varnosti. Z razglasitvijo vojnega stanja bi se odprla druga pandorina skrinjica, ki bi nas morda pahnila v še hujšo nesrečo.

Terorizem je samo eden od izzivov, s katerimi se vsakodnevno srečujemo. V zvezi s tem moramo prevzeti odgovorne in težke odločitve in ravnati preudarno. Dogodki prehitevajo zakonodajo in naš vsakdan. Navajeni smo, da čakamo, da se stvari uredijo same od sebe ali da jih nekdo uredi za nas. In dejansko ne smemo delovati na svojo roko, to bi bila zagotovljena pot do anarhije. Zavedati se moramo, da je v sistemih, ki smo jih oblikovali zato, da nas varujejo, marsikaj nedorečenega. Zavedanje o tem, da smo soodgovorni, da se moramo modro in preudarno odločati, je prvi korak k (vsaj delnemu) reševanju izzivov, ki nas bodo znova in znova presenečali zlasti v prihodnosti, ko bodo zadeve še bolj kompleksne in zapletene.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Žanina Mirčevska, 8. 10. 2015
V votlini čebule
Žanina Mirčevska , 2. 4. 2010
Luknja
Žanina Mirčevska, 10. 4. 2015
Ko se rušijo stavbe pod težo človeške neumnosti