Samuel Barclay Beckett se je rodil leta 1906 v predmestju Dublina, vendar je kot protestant v sicer rimo-katoliški Irski svojo domovino zapustil v 30. letih in se preselil v Pariz, kjer je živel do smrti leta 1989. Pokopan je na pariškem Montparnasseu. Mladi Beckett je v Parizu nekaj časa delal za prav tako slovitega Irca, Jamesa Joycea, s katerim sta postala prijatelja. Najprej je pisal v angleščini, potem v francoščini, svoja dela pa je tudi sam prevajal v oba jezika.
Velja za enega vodilnih dramatikov in pisateljev 20. stoletja. V svojih gledaliških in proznih besedilih je dosegel jedrnato lepoto in brezčasno vizijo človeškega trpljenja, prepredeno s črno komedijo in humorjem. V obrazložitvi Nobelove nagrade za književnost leta 1969 so hvalili "njegov opus, ki v novih proznih in gledaliških oblikah poveličuje bedo sodobnega človeka".
Zaslovel je po vojni s svojimi dramami, najprej z Godotom, nato še s Koncem igre, Poslednjim trakom ter igrama O, krasni dnevi in Ne jaz ter s trilogijo romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi. Vsa omenjena dela so prevedena tudi v slovenščino, njegova najpomembnejša dramska besedila pa so bila tudi uprizorjena na slovenskih gledaliških odrih.
V dramo Čakajoč Godota, ki največkrat izzveni v interpretaciji čakanja na boga - God, Godota, izgubljenega nekje na poti, je postavil klateža, ki na različne načine preganjata praznino in si skušata zapolniti čas - s smešnimi ritualnimi igrami, zbledelimi spomini in medsebojnimi zbadanji.
Čas in kraj dogajanja nista določena, saj junaka nenehno pozabljata, koliko časa sta že na tem mestu ali kaj sta počela prej. Rešilno bilko ob nemoči, da bi odšla ali nehala čakati, najdeta v Godotu, prispodobi za boga, upanje in smisel. Vendar nanj, svojo odrešitev, čakata iz dneva v dan, saj se ta nikoli ne prikaže.