Lena Gregorčič, SiGledal, 14. 6. 2011

»Mentorja sta nam ogromno dala!«

Pred gledališko produkcijo Dramskega krožka, ki deluje v sklopu Filozofske fakultete, smo se pogovarjali z mlado članico Heleno Čehovin. - Njihovo celovečerno predstavo z naslovom Srce hiše si lahko v KUDu France Prešeren ogledamo danes, 14. junija, ob 19. uri.

foto osebni arhiv

Koliko časa sodeluješ v Dramskem krožku?

Dramski krožek se je ustanovil po lanskem literarnem večeru v Jazz clubu Gajo. Takrat smo pod mentorstvom profesorja Borisa A. Novaka predstavili nekaj svoje poezije, ki je večinoma nastala pri predmetu primerjalna verzologija. Ker nas je bilo nekaj takih, ki smo pisali tudi izven pouka, smo se odločili profesorja zaprositi za mentorstvo krožka, kjer bi se preizkusili predvsem z dramskimi teksti, saj so nekatere kolegice že imele nekaj zbranega materiala. Takrat sta kolegici Anja Radaljac in Danaja Vastič stopili do profesorja, ki je idejo takoj prijazno sprejel, k mentorstvu povabil še Vinka Möderndorferja in tako se je vsa zadeva začela.

Zakaj si se odločila za sodelovanje – je to bolj obštudijska dejavnost ali si zagreta mlada dramatičarka?

S sošolci smo se pogovarjali o tem, kaj pišemo, kako pišemo, in prišli do zaključka, da bi lahko ustanovili neko skupinico, kjer bi se drug od drugega kaj več naučili, si izmenjevali nasvete, kritike in seveda material. Rabili smo mentorja in takrat nam je najprej prišel na misel profesor Novak, ki je bil v prvem letniku tudi edini, ki nas je spodbujal h kreativnemu pisanju. Na žalost je to obštudijska dejavnost, ki pa za nas vsekakor nima zgolj takega mesta. Vsi smo mnenja, da bi moralo biti kreativno pisanje vključeno v program, mogoče vsaj kot izbirni predmet ali kaj podobnega. Dejstvo je, da je taka zadeva pogrešana, sploh na komparativistiki, in dejstvo je, da to ni samo hobi ali krožek, ampak zahteva celega človeka. To ne pomeni, da cele dneve tičimo skupaj, pomeni le, da je o dramatiki potrebno razmišljati, da je potrebno to, kar pišeš, podoživljati, zadevo preživeti (vsaj v mislih), če hočeš, da dober prizor sploh lahko nastane.

Opaziš napredek pri svojem pisanju in pisanju kolegov, odkar nad vami bdita prof. B. A. Novak in Vinko Möderndorfer?  

Nedvomno. Mentorja sta nam ogromno dala. Ogromno v smislu znanja in tudi v smislu osebne rasti. Ob tej priložnosti bi se jima v imenu vseh, ki nas bogatita, zahvalila in zraven še povedala, da nista zgolj naša mentorja, ampak v mnogih primerih tudi zaupnika, čeprav velja še vedno tisto načelo: ko se dela, se dela.

Kako potekajo vaša srečanja? Pišete doma, pišete kolektivno?

Vedno pišemo doma. Ko je izdelek končan in se ga na vaji obdeluje, mogoče vsi skupaj kaj spremenimo, načeloma pa ne pišemo kolektivno. Avtor tekst prinese na vajo, kjer ga preberemo, predebatiramo, pokritiziramo ali pohvalimo, in potem ga toliko časa popravlja, dokler nismo z njim nekako vsi zadovoljni, predvsem pa avtor sam.

Danes je za razvoj »mladih dramatikov« na voljo kar nekaj skupin oziroma delavnic. Pa vendar, kje, misliš, stoji največja prepreka na poti do (samo)realizacije?

Hm. Da bi se tekst še neuveljavljenega avtorja uprizorilo v gledališču, ga je najbrž potrebno pošiljati na raznorazne natečaje. Vsekakor moraš biti opažen, drugače je pač žal malo možnosti. Glede avtorja pa mislim, da je zadeva podobna. Čim več se je potrebno izpostavljati s svojim delom, da te imajo pravi ljudje možnost spoznati, in če se jim tvoje delo zdi kvalitetno, potem že obstaja kakšna možnost, da tekst zaživi. Veliko je teh če-jev, definitivno pa brez dela ni jela.

Kaj po tvojem mnenju pravzaprav pomeni sodobna (slovenska) dramatika? Pomeni pisati sodobno tudi nujno eksperimentirati?

Najbrž s tem mislite dramatiko, ki je pisana v času, ki ga živimo, saj naj bi bilo obdobje sodobne slovenske dramatike nekako že zaključeno. Glede eksperimentiranja mislim, da je to zelo širok pojem. Zagotovo si želi vsak avtor neke izvirnosti, nove stvari so dobrodošle. Nekaj posebnega je v teatru vedno dobrodošlo. Ne mislim pa, da pisanje tako imenovane sodobne dramatike pomeni nujno vključevanje nekega eksperimenta. Že samo skozi dialog ali skozi temo lahko nakažeš na sodobnost, pa niti to ni nujno.  

Kakšen način pisanja prevladuje v Dramskem krožku: so to ustaljene oblike, eksperimentiranje s formami, prosto po Prešernu?

Nimamo pravil. Letos smo se sicer odločili za pisanje prizorov, ki se dogajajo v študentskem stanovanju, tako da bomo združili vse fragmente pod skupnim imenom Srce hiše, drugače pa je dobrodošlo čisto vse. Mentorja nas seveda opozarjata na običajnosti, na formalnosti, ampak nas vsekakor ne omejujeta pri že prej omenjenih eksperimentih.

S čim se boste predstavili na zaključni produkciji 14. junija?
 
Predstavili se bomo s prizori, ki so nastali pod naslovom Srce hiše. Mogoče pa bomo celo prebrali še kakšno svojo pesem, več pa zaenkrat ne bi izdala.
 
Povezava:
 
Sprašuje Anja Bunderla, SiGledal, 25. 7. 2010
Intervju z Vinkom Möderndorferjem
KUD France Prešeren, 12. 6. 2011
“Srce hiše”
Helena Čehovin, SiGledal, 19. 6. 2010
Enorazdejanke
Lena Gregorčič, 31. 3. 2011
Intervju: Boris A. Novak
Lena Gregorčič, SiGledal, 16. 6. 2011
Srce hiše v KUD-u
Lena Gregorčič, SiGledal, 2. 9. 2010
Sprehod skozi repertoarje 2010/11: SNG Nova Gorica
Lena Gregorčič, SiGledal, 17. 10. 2010
Dramaturški simpozij
Lena Gregorčič, SiGledal, 8. 12. 2010
In priznanje gre ... Gašperju Tiču