Solze ob smrti robota
Ko sem leta 2017 iskala temo za naslednjo predstavo, sem se med prebiranjem različne literature navdušila nad umetno inteligenco. Čez čas sem naletela na novico o tem, kako je poleti 2014 hitchBot, majhen štoparski robot, ki sta ga Frauke Zeller in David Harris Smith iz Toronta zasnovala za preučevanje odnosa med ljudmi in stroji, sam prečkal Kanado od vzhoda do zahoda. Robotski avtoštopar je imel v humanoidnem telesu, ki naj bi pri ljudeh vzbujalo empatijo, vgrajen osnovni pogovorni agent. Med potjo je vsakih 20 minut samodejno posnel fotografijo in tako dokumentiral svoje potovanje. V 26 dneh je opravil 10.000 kilometrov in prispel v Victorio, kjer ga je zmagoslavna množica pozdravila kot junaka. V sklopu tega eksperimenta se je porajalo vprašanje: Ali lahko roboti zaupajo ljudem? Leta 2015 se je hitchBot odpravil na drugo potovanje, čez Združene države, od Salema do San Francisca. Toda že po nekaj dneh je bilo potovanja nenadoma konec: v Philadelphii so razkosanega robota našli zakopanega med odpadlim listjem. Bil je celo ob glavo. Ta tragični konec je po vsem svetu sprožil izjemen čustveni odziv. Žalost in ogorčenje so izražali tako novinarji, oboževalci robotskega štoparja kot tudi otroci. Osebno se mi je zdel ta skorajda enoglasen čustveni odziv pretiran in hkrati fascinanten: zakaj ljudje jočejo zaradi »smrti« robota? Kakšne vezi so se spletle med njimi in hitchBotom? In kaj tovrstna čustva do umetnega bitja razkrivajo o nas?
V okviru pisanja predstave Killing Robots, ki je nastala leta 2019, sem se zato odločila poglobiti v ta roboticid. Intervjuvala sem ljudi, ki so robotka srečali, sama sem opravila kos njegove poti čez ameriško prostranstvo in preučila 10.000 fotografij, ki jih je posnel.
Povezala sem se z njegovima snovalcema, Frauke Zeller in Davidom Smithom, ter z Jeanom-Pierrom Merletom s francoskega Nacionalnega inštituta za raziskave na področju digitalne znanosti in tehnologije (INRIA) in skupaj smo naredili robota-igralca: skorajda identično frankofonsko repliko hitchBota. S tovrstno dramaturško izbiro sem želela doseči, da bi ekipa in jaz na lastni koži izkusili odnos z robotom in tako bolje razumeli vezi, ki so se vzpostavile z robotom čez lužo.
Podobno kot izvirni robot je bil tudi naš robot-igralec velik kot šestletni otrok in narejen iz poceni materialov: roke in noge so bili plavalni črvi, trup je bilo vedro, štirje LED-paneli pa so predstavljali večno nasmejan animiran obraz. Toda za odrsko predstavo sem bila trdo odločena, čeprav si tega nisem znala pojasniti, da mora imeti neko vrsto »avtonomije«, s katero bi nas lahko presenetil. Zdelo se mi je, da bi bil potem manj predmet in bolj robot-igralec. Ker se nismo nadejali tehničnih težav, smo mu na telo namestili senzorje in lidar, kar je omogočilo animiranje obraza in trupa glede na bližino drugih igralcev. Podobno kot pri hitchBotu smo mu vgradili pogovornega agenta. Toda v nasprotju z izvirnim robotom, ki je pogovore sproti pozabljal in bil zato obsojen na večno sedanjost, je imel naš robot neke vrste spomin, ki ga je s pogovori bogatil, zaradi česar je lahko v živo »improviziral« z igralci.
Med vajami sem opazila, da se je odnos ekipe do robota po tem, ko je dobil funkcijo govora, močno spremenil. Nekaterim se je zdel nadležen, ker je nenehno posegal v dogajanje, medtem ko so bili drugi ganjeni ob njegovi vedrosti in krhkosti. Budno sem spremljala, kaj ga je kdo poskušal naučiti, še posebej, ker je bil namenjen za nastope pred šolskim občinstvom. Raznežili smo se, ko je ponovil stavek, ki ga je izrekel neki član skupine, in se nelagodno spogledali, ko je razkril depresivna nagnjenja nekega drugega člana oz. trapast smisel za humor tretjega. Vsak od nas se je nanj na svoj način navezal, še posebej pogosto nas je skrbelo zanj, ker se je zaradi težkega in okornega trupa tolikokrat prevrnil.
Med predstavami se je izkazalo, da je včasih nepopoln, a vselej očarljiv igralec. Zakaj smo se raznežili vsakokrat, ko se je razjasnil njegov iz LED-diodic sestavljen obraz? Ta okorna lutka navsezadnje ni bila prav avtonomna, saj se ni mogla samostojno premikati in smo jo nosili, vgrajeno pa je imela umetno inteligenco iz leta 2018, ki je bila takrat še v povojih.
Nekje sem prebrala, da človeški možgani povsod iščejo življenje. Celo ko se zazremo v nebo, v oblakih opazimo obrise obraza. Morda to pojasnjuje, zakaj smo trepetali, ko smo videli hitchBota ždeti ob cesti sredi ameriškega prostranstva, in zakaj smo prelivali solze, ko smo ga našli zapuščenega med odpadlim listjem.
Linda Blanchet
***
Dragi prijatelji na vrvicah,
nisem lutkar niti izdelovalec lutk. Vendar sodelujem pri dveh projektih, v katerih igrajo roboti vlogo lutk. Sklepam, da me je Zaven Paré ravno iz tega razloga zaprosil za nekaj uvodnih besed o tem, kako sta nastala omenjena robotska projekta.
Živimo v času, v katerem so lutke koristna metafora za tiste, ki skušamo razumeti, kaj nas usmerja – ko lutkarja nadomestimo s strojem. Taka je bila vsaj izhodiščna zamisel, ki sem jo najprej predstavil nemškemu piscu Thomasu Melleju: kaj bi zanj pomenilo, če bi ga med predstavo nadomestil humanoidni robot, ki bi mu bil podoben? Thomas ima bipolarno motnjo, zato mu je nastopanje pred občinstvom neprijetno. Spoznala sva inženirja animatronike, ki je za igrane filme izdeloval realistične lutke (da resnični igralci ostanejo nepoškodovani, če je na primer v akcijskem filmu treba koga razstreliti), a je zaradi digitalne postprodukcije ostal brez dela. Privolil je in izdelal Thomasovo kopijo s silikonskim odlitkom njegovega obraza in rok ter jo animiral z 32 servomotorji. Nato smo dodali še posnetek Thomasovega glasu. V naši predstavi Uncanny Valley (slov. Srhljivi dol) Thomasov robotski dvojnik razmišlja o tem, kaj pomeni, če človeka nadomesti robot, in s tem ubeži krhkosti, ki jo prinaša »biti človek«. Številni gledalci so sočustvovali s humanoidom, nekateri pa so se z njim celo poistovetili. Spodbudilo jih je k razmisleku o tem, kako so bili sami programirani znotraj družbenega konteksta, v katerem so odraščali. Tema predstave je postalo razmerje med psihološko soodvisnostjo in svobodno voljo. Učinek klasične lutke, ki ga je v tem primeru reproduciral stroj, je poskrbel za srhljivo doživetje.
Od nastanka tega dela je minilo šest let in algoritmi so od takrat zelo napredovali. Iz dneva v dan nas obkroža vse več ponarejenih (»deepfake«) posnetkov. »Digitalno lutkarstvo« je postalo nezahtevna obrt, ki jo izvaja poceni programska oprema. Naše spletne inačice počnejo stvari, ki jih v resnici nikoli nismo počeli, in morda se celo slišimo govoriti stvari, ki jih nikoli nismo izrekli. Prav zato sva s sodelavko Helgard Haug iz skupne gledališke skupine Rimini Protokoll pripravila instalacijo za novi muzej zbirke lutkovnih gledališč v Dresdnu (na ogled do junija 2025). V sklopu potopitvene instalacije sva za sobo »Alter Ego Raubkopie« k sodelovanju povabila 70-letnega lutkarja Christiana Werdina, ki je iz hruškovega lesa izdelal 60 cm veliko marioneto Elona Muska. Ne zato, ker smo že takrat predvideli, do bo Musk v svojih rokah kmalu držal niti politikov, temveč zato, ker smo ga želeli kontrolirati in vleči njegove niti s pomočjo 15 servomotorjev. Motorje so sprogramirali študenti lutkarstva z Univerze za uprizoritveno umetnost Ernst Busch. V tem zabavnem procesu so študenti z lastnoročno izdelanimi igralnimi palicami upravljali različne dele Muskovega telesa, gibe pa posneli na animacijski računalnik. Ta zdaj v Dresdnu vsakih 20 minut predvaja lutko mini Muska. Občinstvo pa je priča temu, kako človek, ki je sodeloval pri snovanju spletne aplikacije ChatGPT in programa za možganski čip Neuralink, izgublja nadzor nad lastnimi gibi.
Če bomo na svet okoli nas začeli gledati kot na lutkovno gledališče, nam bo morda lažje prepoznati, kako nas vodijo nevidne niti.
Želim vam vse dobro v naslednjem lutkarskem letu!
Stefan Kaegi
***
Ko sem prejel povabilo k sodelovanju pri mednarodnem dnevu lutk, sem najprej pomislil, da bo namenjen spominu na vse lutke, ki so izginile, utonile v pozabo ali končale kot pojedina za termite. Ko pa sem izvedel, da bodo v ospredju nove tehnologije, sem spoznal, da lahko ta dan posvetimo razmisleku o prihodnosti. Glede na to, da je prihodnost že tako rekoč na pragu, si je namreč ni težko predstavljati – v primežu ima celo naše sanje.
Že zjutraj, ko se prebudimo iz sanj, uporabimo električni kavni aparat. Vse, kar naredimo, je, da pritisnemo na gumb. Po tem aparat brezdelno ždi do konca dneva. Tako kot druge gospodinjske robotke, ki jih imamo na kredencah, tudi tega najverjetneje pustimo v stanju pripravljenosti. Pa vendar je aparat za kavo, s katerim si delimo prostor v svojem domu in ga redno uporabljamo, čeprav le za nekaj minut, zgolj predmet. Zakaj se torej zdi, da prihodnost bolj kot kdaj koli prej pripada strojem?
Če figuri vdihnejo življenje že trije kosi lesa, kaj naj potem rečemo o pametnem kavnem aparatu ali človeku podobnih likih, ki jih oživlja elektrika, ki jo proizvajajo motorčki in črpalke? Roboti so vendar komajda bolj zapleteni od gospodinjskih aparatov. Vse, kar jim manjka, je sposobnost govora, da bi nam povedali, kako jim je dolgčas. Zrcalo avtomata ni nikoli daleč.
Po drugi strani lahko prek zrcala lutke uzremo nekoliko drugačen pogled na svet in njegove umetnije. Sodobni inženirji kdaj pa kdaj povabijo lutkarje k sodelovanju pri izpopolnjevanju gibov robotov; tako je denimo mojster tehnike bunraku Kanjuro III leta 2010 obiskal laboratorij japonskega robotika Hirošija Išigura. Kaj kmalu bodo pri oblikovanju osebnosti novih avatarjev morda sodelovali tudi pisatelji, saj animiranje neživega ni dovolj: treba je znati tudi pripovedovati zgodbe. Zgodbe o robotih že poznamo, nekateri so celo igralci in zmorejo utelesiti like. Tovrstni roboti so glasniki prihodnosti – bolj ali manj oddaljene in malo verjetne –, v kateri bodo igrali vloge spremljevalcev, partnerjev, sodelavcev, pomočnikov, prijateljev ali tekmecev. A za zdaj so le kot lutke: nekateri delujejo po vnaprej programiranih protokolih, ki so podobni tehničnim iztočnicam v gledališču, drugi pa so daljinsko vodeni, daljinsko upravljani ali daljinsko robotizirani. Robotiki so za ta sistem skovali celo kratico: SWoOZ (Super Wizard of Oz). Pri tej platformi se manipulator postavi v drugo sobo laboratorija, v zakulisje predstave, v kateri nastopajo roboti.
»Vodenje in posnemanje z namenom simuliranja« je mantra humanoidne robotike, medtem ko je mantra lutkarja »manipuliranje z namenom interpretiranja in upodabljanja«. Ta vzporednica poudarja bližino obeh disciplin in njuno zmožnost, da se medsebojno bogatita s projekti, ki jih ponujata občinstvu.
Robotika je že povsod, tako v zakulisju kot v svetu onkraj odra. Tehnologija dronov omogoča lebdenje predmetov, ki bi zaradi gravitacije sicer padli, in po natančnosti daleč prekaša človeške gibe, za povrh pa zmore ogromno ponavljanj. Toda lutkovna umetnost nas opominja, da noben predmet ni popolnoma avtonomen. Spomnimo se gumba na kavnem aparatu. In pomislimo tudi na to, da se mehanske komponente obrabijo, da se baterije izpraznijo in da se lahko vsak del pokvari.
Kaj bi bili roboti brez lutk, ki bi jih opominjale, da vse visi na nitki?
Zaven Paré