Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2011

Med nama s Tejo Rebo in Lejo Jurišić

»Med nama« je predstava, ki je na sodobnoplesni sceni živa že dolgo časa. Obiskala je že vidnejše slovenske festivale in bila povabljena tudi v tujino (Atene, Praga, Lyon, Skopje). Še vedno ima veliko število gledalcev; tudi na Mladih levih je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička. Z avtoricama in izvajalkama sem se pogovarjala dan po predstavi.

foto Urška Boljkovac

Kakšno je bilo vzdušje na včerajšnji predstavi?

TR: Včerajšnja predstava je bila predvsem naporna, že zaradi obeh nosečnosti, ki jih imava za sabo, sama sem trenutno že v drugi, Leja pa je ravnokar rodila. Imeli sva tudi težave z računalniki, tako da se je spremenilo trajanje nekaterih scen in v tem primeru se racionalni nadzor nad predstavo sesuje.
LJ: Zaradi tega je lahko predstava celo boljša.

Kako se je uprizoritev v vsem tem času spreminjala, tudi zaradi nosečnosti?

TR: Vlogi sva si medtem menjali, nekoliko tudi zaradi prilagajanja glede na zmožnosti, a struktura ostaja ista. Vsebinsko je nekaj stvari v predstavi fiksiranih, nekaj pa jih izhaja iz danih situacij. Menjavajo pa se na primer teme najinih pogovorov, ki se vedno navezujejo na trenutno politično dogajanje in odnose med nama, odvisno je tudi od tega, v kateri državi se predstava igra.
LJ: Predstava je z nosečnostmi dobila tudi bolj žensko dimenzijo, drugačen je že sam fizis, z vsemi okroglinami pa tudi nekaterimi omejitvami, nekatere teme so stopile bolj v ospredje. Seveda pa gre za predstavo, ki v večji meri ustreza ženskemu dojemanju. To je pokazala tudi analiza strukture predstave s strani moških gledalcev.

Kako je potekal proces dela? Prek delavnic, izbire tem …

LJ: Sami sva začeli delati že precej časa nazaj, prek Dance Laba, prek ciklov na IETM in v Gleju v sklopu miniaturk kot eksperimentalne platforme, kjer sva projekt takrat v tem smislu tudi zastavili in preizkušali, ne da bi se ukvarjali z uspešnostjo rezultata.
TR: Pravzaprav sva se ves čas ukvarjali s to predstavo prek ovinkov, preden sva se je resno lotili na rezidenci na Pafu (Performing Arts Forum). Konkretno nisva izhajali iz enega samega koncepta, izhodišč je bilo več, v razponu od točno določene metodologije do raznovrstnosti vsakdanjega življenja – vse, kar sva tekom procesa in že pred njim doživljali, tudi med nama, na privatni in ustvarjalni ravni.

Predstava je bila v javnosti zelo opažena prav zaradi svojega specifičnega humorja. 

LJ: Vse je prišlo precej spontano iz naju.
TR: V vsem tem toku nastajanja predstave v studiu so bili trenutki izven studia enakovredni ali so mestoma celo pretehtali in prav iz teh občutkov in situacij sva izhajali.
LJ: Mislim, da je predstava smešna zato, ker so nekatere stvari prignane do skrajnosti in narejene povsem brezkompromisno, z jasnim »statementom«. Lahko jih dojemaš kot žalostne ali smešne. Med samim procesom se seveda resno ukvarjaš z delom, zato nama niti niso bile toliko smešne. Pravzaprav sem bila presenečena, da so se ljudje na premieri tako veliko smejali. Mislim, da gre v veliki meri tudi za stvar osebnosti in poguma za uprizarjanje določenih stvari. 
TR: Temu, da se postaviš v vlogo, kjer si »razgaljen« in dopuščaš možnost, da izpadeš bedasto, hkrati pa ranljivo, se večinoma na odru želimo izogniti. Prav zato pa takšne situacije prinesejo neko svežino in humor.

Komunikacijo prevprašujeta tudi s prehajanjem med različnimi mediji (film, beseda, opera …).

TR: Plesa ne dojemava zgolj kot gib, ampak nekaj, kar je povezano s časom, trajanjem, odnosom. Ples govori s telesom, z glasom, z artikulacijo misli. V predstavi se poslužujeva kinematografskih prijemov in jih prevajava v odrske prijeme (kadriranje, fast forward, slow motion, travelling, mute ...), ukvarjava se z ženskim telesom, ob tem črpava iz slikarstva, reprezentacije ženskega telesa, vendar vedno na način, da situacijo pripeljeva v nek absurd. V odnosu je prisotna beseda, vendar ji je hitro odvzeta narativna moč. Kakor telo pri plesu tudi beseda potuje med smisli in brezsmisli.
LJ: Izhodišče, kje je pravzaprav ples, se ves čas lomi.

Kaj še manjka na sodobnoplesni sceni ta hip? Kaj vaju zanima v prihodnje?

LJ: Mislim, da se na sceni dogaja zelo veliko in da je zelo v redu, da je sodobni ples v Ljubljani tako raznolik. Pomembno je, da lahko iz lastnega interesa najdeš nekaj, kar manjka. Nekateri za določeno idejo vnaprej vedo, da bo funkcionirala, sama moram nekatere stvari preizkusiti v praksi. Čeprav je v zadnjem času prisotnih veliko iniciativ, pa manjka nek eksperimentalni prostor, kjer bi bil gledalec povabljen, da prisostvuje na nekem dogodku – bolj v smislu preizkusa kot prezentacije.
TR: Šele v tovrstni interakciji z občinstvom lahko umetnik, ki išče, prične razumevati, kaj točno ga pravzaprav zanima. Prisotni so sicer posamezni dogodki (na primer ad hoc projekti, festival Pleskavica, Maskine delavnice), dejansko pa ne obstaja neka stalna platforma, kjer bi bil prisoten način dela, ki ne stremi le k produkciji, temveč k prostoru za preizkuse in kjer se lahko razvija drugačen tip odnosa s publiko.

Kako je s testno publiko? Je ta večinoma profesionalna? Kajti Med nama učinkuje na več nivojih in je zato precej dostopna za zelo raznoliko publiko. 

LJ: To predstavo si je ogledalo res zelo veliko »outsiderjev«, ustno izročilo se je očitno širilo, predstavo je prišlo pogledat tudi več igralcev in podobno. Preden sva gostovali v tujini, je bilo sicer nekaj pomislekov glede učinkovanja predstave, ker ima vsak narod specifičen humor. Ker pa je v predstavi govor prilagojen trenutni situaciji, so povsod – tako v Franciji kot v Grčiji – dobesedno umirali od smeha. Kar se eksperimentalnega procesa tiče, operiraš ponavadi s profesionalno publiko.
TR: Med procesom pridejo pogledat tudi ljudje, ki so bodisi seznanjeni z najinim načinom dela ali so nama kako drugače blizu in niso nikakor povezani s plesnogledališko sceno. Seveda pa tudi ostali ustvarjalci in kritiki. Mislim, da je umetnikova naloga spraševanje o različnih načinih odpiranja dela, ne s populariziranjem teme, ampak metodološko, vsebinsko, preko različnih intervencij. Možnosti je veliko.

O konkretnih alternativah …

TR: V gledališče hodi določena publika. Na sodobnoplesne predstave hodi dokaj ozek krog ljudi, ki ga neprestano srečujemo, skoraj se zdi, da so predstave namenjene samim sebi. Če bi se Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za finance dogovorila, da bi v sistem loterijskih srečk vključili tudi kulturo, bi se lahko marsikaj spremenilo. Recimo: v primeru, ko ni dobitka finančne narave, bi zadeli vstopnico za sodobnoplesno ali gledališko predstavo.
Tako bi lahko na predstave prišli zelo različni ljudje, tudi tisti iz nižjih socialnih slojev, kar bi spodbujalo razmišljanje glede nagovarjanja širše publike. Z določenim procentom inkasa, ki bi od tega prihajal, pa bi lahko financirali umetnike, denimo v času mirovanja ali bolniške.

***

Arena je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, letos v okrepljeni zasedbi: udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, Šole ustvarjalne kritike in teorije, študenti AGRFT in pisci portala SiGledal.
Arena odpira prostor svobode za vse, ki radi tudi na papirju pospremijo živahno dogajanje Mladih levov in se igrajo z mislimi, besedami in različnimi formati besedil.

Nika Arhar, urednica spletnega fokusa na Sigledal "Mladi levi 2011" in sourednica festivalskega časopisa Arena

Povezave:
Arena št. 1
Arena št. 2
Arena št. 3
Arena št. 4

Mladi levi

Povezani dogodki

Nika Leskovšek, SiGledal, 1. 9. 2011
Resnica tega trenutka
Nika Leskovšek, SiGledal, 22. 8. 2011
AntiGONa na sodobnem Agonu
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 8. 2011
Zagate politične umetnosti – in iskanje rešitev, prvi del
Nika Arhar, SiGledal, 24. 8. 2011
Oportunistični posmeh obupa
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2011
Izključevalne politike
Irina Lešnik, SiGledal, 29. 8. 2011
Naravnost iz levjega žrela ...
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2010
Temna (in svetla) stran Senc
Nika Leskovšek, SiGledal, 27. 10. 2010
Ob 45-letnici Borštnikovega srečanja
Nika Leskovšek, SiGledal, 17. 10. 2010
Študentske produkcije na Štuku, drugič