Gledališka uprizoritev MAMA / LA MADRE v režiji Nicka Upperja je praizvedba monodrame Mama sodobne slovenske pesnice in dramatičarke Vesne Furlanič Valentinćič, avtorice pesniških zbirk Reliefne zgodbe in Temni dvojček ter sedmih izvirnih dramskih tekstov (poleg Mame so to še monodrama Nevidni človek, monokomedija E ja!, drame Peščena ura, Simfonija laži in prevare, Sanjanje strogo prepovedano ter komediji Bordel in Pravici je ime Ferdo); obenem gre za prvo profesionalno uprizoritev enega od teh besedil. Vesna Furlanič Valentinčič se je z Elektrinim motivom hčerinega sovraštva do mame spoprijela strastno in z nekakšno strupeno genetovsko ihto ter ga oblikovala v silovit zarotitveni monolog. Njena ženska poznih srednjih let in zlomljenih kril posesivni mami (nam) v obraz izbruha zatajevano kalvarijo neke družine in v koncentrirani obliki predoči vse nesrečne postaje dekletca, ki se zaradi neljubečega otroštva znajde kot bolnica in morilka za zidovi, kamor družba odmetava človeške izvržke in si po pilatovsko zmeraj znova umije roke. Avtorica postavi v ospredje mater kot grešnico, ki iz sebičnih vzgibov divja po življenju svojih najbližjih in jih brezobzirno uničuje. Hčerkino nasprotovanje materi in sovraštvo do lastnega življenja družba oceni kot socialno neprilagodljivost ter jo obda z do neba visokimi stenami. Uprizoritev MAMA / LA MADRE rekonstruira bolestno druĹžinsko stanje na dveh osnovnih nivojih: najprej skozi analitičen diskurz igralke (Sonja Polanc), in sicer tako, da je besedilo dramaturško razsekano na krajše odlomke, v katerih so razpoznavna precizno ločena notranja stanja.
foto Arhiv KUD AAC Zrakogled
Dinamična izmenjava potenciranih kontrastov privede do globljega vpogleda v hčerino zapleteno osebnostno strukturo, ki se razpira kot gledališka pokrajina z raznolikimi in skrivnostnimi zakonitostmi. Ob nekonvencionalni in pretresljivi monološki obtožbi igralke pa ritual individualne in družbene norosti utelešajo tudi paralelni soli plesalke (Jasna Knez; njuno relacijo lahko metaforično označimo tudi kot odnos med osebo in sebstvom; uprizoritev tako po eni strani razkriva interakcijo - nikakor ne medsebojno stapljanje - gledališkkega performansa in plesa kot umetniških zvrsti, po drugi pa ju izkorišča kot paralelna tokova, ki se prelivata skozi hčerino notranjost: spoj zavesti in vesti (družbeno konstruiranega zdravega, normalnega) se zrcali v skrajno razboleni duševnosti in obratno. Nakazana bipolarnost se odraža tudi na vizualni ravni: asketsko oblikovan odrski prostor (scenograf je Urban Belina) s centralno skulpturo sestavlja izkrivljeno vizualno krajino, v kateri izstopa projekcija, ki bo kot nekakšna slika Doriana Graya prek svetlobnih učinkov in z dodatkom videa (Radovan Čok) predstavljala svojevrstno odslikavo oziroma komentar eksistencialnih faz, skozi katere bo spominsko in doživljajsko prehajala protagonistka.
Uprizoritev je prejela številne nagrade:
- Grand Prix SkupiFestivala 2008
- Nagrada za najboljšo stransko vlogo Jasni Knez na Festivalu igralcev v Črni gori 2009
- Nagrada za najboljšo igralko Sonji Polanc na Tednu monodrame v Umagu 2009
Režiser Nick Upper
Igralka Sonja Polanc
Plesalka Jasna Knez
Dramaturg GaĹĄper Malej
Scenograf Urban Belina
Oblikovalec svetlobe in videa Radovan Čok
Tehnični vodja Liam Hlede
Produkcija: KUD AAC Zrakogled Koper 2008
Koproducent: Gledališče Glej Ljubljana
Partner: Obalne galerije Piran
Postprodukcijo uprizoritve podpira Ministrstvo za kulturo RS