Katja Čičigoj, SiGledal, 25. 1. 2011

Krst nove gledališke poetike

Drobtinica h konstrukciji zgradbe pomena Krsta pod Triglavom; kaj bo prispeval njegov avtor, Dragan Živadinov?

foto Anka Bulovec

»Jugoslovanski sindrom zgrešenih investicij« (Andrej Drapal) ali »Resnična potrditev nove slovenske umetnosti« (Tine Hribar)? Kaj je pravzaprav »prvi moderni slovenski gledališki spektakel« (Tine Hribar) Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice, ki danes praznuje svojo 25. obletnico?

***

Kultna predstava gledališke sekcije retrogardnega kolektiva NSK je seveda oboje; in sama se je ob svojem nastanku tega dobro zavedala. Kot je zapisal Jaša Zlobec, je predstava »s svojo mistifikacijo dosegla natančno to, kar je hotela. V tem kontekstu je tudi moje pisanje del njihovega špila.« Bolj kot sama narava dogodka, ki sam ni najbolje dokumentiran, nam je danes dostopen njegov kulturni kontekst – odmevnost v medijih, ideološki napadi, vpliv na kasnejši razvoj slovenskega gledališča. 

A to je morda tudi sam srž predstave. Ne le, da je ta nastala pod okriljem umetniške formacije, ki svojo umetniško funkcijo utemeljuje predvsem konceptualno, v smislu pomena, ki ga dobi ob svoji recepciji, odmevnosti v medijih in umestitve v kulturno-umetniški prostor, pa naj gre za glasbene projekte Laibachov, vizualno umetnostNSK-jevcev ali obravnavano gledališko predstavo. Še več: Krst pod Triglavom je že z zgovornim naslovom, kot tudi z vključitvijo referenc na mitološke dogodke iz kanonizirane zgodovine slovenske umetnosti (katere Triglav je njen notorični simbol), eksplicitno naslavljal svoj metakontekst: kulturni, medijski in umetniški prostor, v katerega je takrat ostro zarezal. In prav s tem je udejanjil lastno poetološko izhodišče celostne umetnine (Gesammkunstwerk, še eno izmed »celostnih«, »totalitarnih« programskih izhodišč kolektiva NSK): ne zgolj sinteza različnih medijev, temveč predvsem jasna umestitev v sočasni kulturni in politični kontekst, torej preboj iz samozadostne fiktivnosti gledališke situacije v družbeno realnost. V času vsesplošne paranoje sistema ideološke kontrole nad kulturno produkcijo, ki je že drsel proti svojemu koncu, ki je vsako umetniško dejanje paranoično interpretiral kot politično, je bil tovrstni poseg pravzaprav samoumeven. NSK in zlasti Gledališče sester Scipion Nasice je to samoumevnost prav z eksplicitnimi referencami nanjo še dodatno potenciral, jo vzel za orodje, s katerim se je poigral.

Predstava, ki je takrat v ritualnem ozračju z naslavljanjem »nedotakljivih svetinj«, mitoloških toposov slovenske zgodovine umetnosti, ostro zarezala vanjo, danes počasi postaja njen del. Na akademski ravni seveda še vse premalo – zato pa noben resnejši pregled zgodovine sodobne scenske umetnosti v slovenskem in jugoslovanskem prostoru ne more mimo nje, in na polju neinstitucionalne produkcije vednosti ne primanjkuje pobud za njeno refleksijo in kontekstualizacijo. Ob 20. obletnici Krsta je zavod Maska v režiji Jureta Novaka tako pripravil animirano rekonstrukcijo, sežetek dokumentov o predstavi in refleksije dokumentiranja v 20 minutah digitalnih podob. Dogodek je spremljala razstava ohranjenega dokumentarnega materiala ter izdaja revije Maska, posvečena danes kultni predstavi. Prav ob času rekonstrukcije (sorodno kakor ob rekonstrukcijah Spomenika G ali Pupilje, papa Pupilo pa Pupilčki v režiji Janeza Janše) so se avtorji rekonstrukcije morali soočiti prav z nezadostnostjo dokumentarnega materiala, s časovno in konceptualno distanco, ki nas ločuje od izvornega dogodka in onemogoča konstrukcijo enoznačne naracije in interpretacije.

In zgolj v tem, avtorefleksivnem duhu, ki je vsebovan že v sami naravi dogodka, lahko razumemo tudi pomen njegove komemoracije ob 25-letnici Krsta. Česa se lahko spominjamo danes, ko pa nam je dostopnost izvornega dogodka izrazito odtegnjena? Same narave dogodka v njegovi kakšnosti težko. Danes lahko obujamo spomin predvsem na pomen, ki ga ima ta dogodek za nas – na razkol v javnosti, ki ga je (namerno) povzročil ob svojem nastanku, na vplivnost, ki ga je imel na teorijo in prakso gledališča po njem, predvsem pa na mesto, ki mu ga danes dodeljujemo v naraciji, ki jo o zgodovini sodobnih scenskih umetnosti konstruiramo – v zavedanju njene začasne, zasilne narave. Vsaka komemoracija, vsaka rekonstrukcija, pa tudi vsaka teoretizacija in refleksija so namreč del konstruiranja te naracije, del konstrukcije pomena, ki ga ima izvorni dogodek za nas, in torej konstrukcije tega, kar bo tudi v prihodnje vredno in potrebno komemorirati.



Sami smo prispevali drobtinico h konstrukciji zgradbe pomena Krsta pod Triglavom; kaj bo prispeval njegov avtor, Dragan Živadinov?

 
Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 5. 2010
Zakaj 50 let? - Ker bo zelo težko.
Katja Čičigoj, SiGledal, 20. 10. 2010
Bistvo gledališča: nenehna metamorfoza
Katja Čičigoj, SiGledal, 30. 8. 2010
Neizprosna budnica iz srečnega sna