Sakerdon Mihajlovič je strašno zanimiv tip, nenavaden. K njemu greš takrat, ko rabiš pogovor. Z njim se, recimo, pogovarjaš, ali bog obstaja. Čeprav se mu sicer zdi, da je to nespodobno vprašanje. Odpre ti stvari, na katere nisi niti pomislil. Včasih razrešiš svoje vprašanje že samo s tem, da greš k njemu. Včasih že, če samo pomisliš nanj. Sicer pa Sakerdon rad jé mrzle sardele in pije vodko. Takrat si nadene kučmo in dolgo sedi na tleh. Zraven se jezi, da v trgovini ni pomaranč in da ne more požirati sline. Nasploh zna biti siten ko konjske muhe. Kot smrdljivci, ki jih je povsod polno. Ko smo delali predstavo, smo ga imeli že poln kufer. Vlekel nas je v svoje dežele, mi pa smo morali za njim. Kompliciral je. Dajal nam je naloge, ki smo jih komaj izpolnili. Za izhodiščno točko projekta nam je dal polivinil. Predstavo naj bi naredili v nekem stanovanju novogoriškega blokovskega naselja, na Gradnikovih ...
Zabubili smo se torej v to stanovanje in tu so privrele na plan zanimive zgodbe, zgodbe o nas samih. In na koncu koncev je to stanovanje iz dolgočasnega, pustega, zamorjenega in obupa polnega z vsem, kar smo naselili vanj, postalo čisto drugačno. Polno zgodb. S kreativnimi estetskimi gestami in postopki, ki so jih v preteklosti uporabljali ruski avantgardisti in zaradi katerih je ta umetniška smer dosegla globalni odziv, primerljiv z renesanso, smo občutje obupa, ki je povsod okrog nas in ki je v Novi Gorici navzoče že nekaj časa, med izobraženimi in neizobraženimi, nezaposlenimi in zaposlenimi, med mladino in starostniki, sploh pa med prekarnimi delavci in samozaposlenimi ustvarjalci, ki se izgubljajo v nekreativnosti mesta, poskušali transformirati v upanje, vero, v pozitivno, ustvarjalno atmosfero, ki formira skupnost in bogati posameznika. Ozaveščali smo pojav naraščajočega defetizma v kontekstu zahodnega sveta in analizirali pomen kreativnosti kot »motorja« avtentičnosti vsake skupnosti in njenih posameznikov.
V času drugega zaprtja smo torej postali skupina senzibilnih ustvarjalcev, ki poskuša skupaj ustvarjati, ne glede na to, da smo v Novi Gorici, da je korona, da družba tone v obup, da je premalo časa in blablabla. Potreba po ustvarjanju, čutenju, po tem, da delaš nekaj konkretno ustvarjalnega, osebnega, da nekomu nekaj pomeniš, da si skupaj, je velika in spominja na čas prehoda iz sovjetske avantgarde v socrealizem, čas, ko je v Peterburgu deloval Daniil Harms in njegova skupina OBERIU. Kljub neznosnim političnim okoliščinam, preganjanju s strani oblasti in velikemu pomanjkanju so vztrajali do konca. Bili so »survivorji«, ki se ne dajo in ustvarjajo kljub navideznemu nesmislu tega početja.
Najprej je uprizoritev seveda hotela biti igrana v živo, zdaj je igrana, mokumentaristično, dokumentarno, kot digitalna fantazija v štirih večerih, na spletu. Svojo ustvarjalnost smo poskusili umestiti v nekaj, kar je realno, objektivno in nadčasovno, v svoje življenje. Življenja pa ne smemo iskati v bolehnem, nevitalnem, zamorjenem, neobčutljivem telesu gledališča, temveč gledališče znova poiščimo v življenju samem! Povsod, kjer je! Kjer prepoznamo živa občutja. Torej v kontekstih ulice in doma. To je takorekoč naša misija.
Pri uprizarjanju tega življenja smo sledili postavkam manifesta skupine OBERIU, ki pravi, da je treba pisati, uprizarjati in snemati atmosfere, ki se dogajajo tukaj in zdaj, in da za to lahko uporabiš kakršna koli sredstva, ki se ne nanašajo na umetniške strategije in strukture preteklih časov. Uprizarjati aktualnost, ki jo čutiš in živiš. Čutiti in prepoznavati lastna občutenja. Sakerdona je še posebej pritegnil način, kako so se avantgardisti bližali nezavednim občutjem, kakšne strategije so uporabljali za »dostop« do čistih občutij. Naš cilj je bil zagristi v srž besed dramskega dogajanja, filmskega kadra in artistične virtualne komunikacije znotraj naše trenutne resničnosti. Zanimala nas je atmosfera, ki je svojstvena izbrani tematiki.
Teme obupa, upanja in boga so motivno izhajale iz Harmsa, predvsem iz njegove zgodbe Starka, ki na neverjetno zabavno mučen in resničen način govori o njih. Harms je veliko pisal za otroke, saj se z literaturo za odrasle ni mogel preživljati, poleg tega je bil cenzuriran, prepovedan. Tudi njegova odrasla literatura je bila skoraj otroška, namenjena senzibilnemu gledalcu oziroma našemu notranjemu otroku. Zato smo tudi našo zgodbo obkrožili z otroško literaturo in poezijo, ki to ne zmore biti popolnoma. Da bi lahko na upanje in obup pogledali skozi oči otroka in končno videli, kaj vidi otrok, ko gleda boga. Najprej pa smo se morali stisniti v otrokovo notranjost, veliki in takšni, kakršni smo, in obnoviti vero v življenje skozi njegove oči namesto skozi oči politike, cerkve in religije. Zato je Čar hudega malodane »otroška« uprizoritev za odraslo publiko, za senzibilnega gledalca. Je iskanje poti iz kroga obupa skozi otroško perspektivo.
Kolektivno gledališče ni tako samozavestno, da bi na svoje delo gledalo kot na dokončano. Kljub temu pa smo prepričani, da smo postavili temelje za nadaljevanje tega dela in da nas le skupno ustvarjanje vodi h kulturi drugačne resničnosti. Mi smo Nomadi lepote in potujemo v nedrja resničnosti nove Nove Gorice vzpostavit dialog med umetnostjo in vero.
Za vse to se lahko zahvalimo Sakerdonu. Da je tako ubrisan in da nas potiska preko naših meja. In da nas je naučil, da nekaterih stvari preprosto ne smemo izreči, na primer vprašanja, ali veruješ v boga. Da se je Sakerdon pojavil na Gradnikovih, je zgodovinski dogodek in na fasado bi morali montirati tablo: »V tem stanovanju je v hudih časih leta 2020 ustvarjal Sakerdon Mihajlovič.«