Nebojša Pop Tasić & SiGledal, 8. 7. 2007

Kdo sploh še‭ ‬potrebuje dramaturga‭?

"To,‭ ‬kar ve in pozna on,‭ ‬mora vendar poznati/znati tudi režiser.‭"

Nebojša Pop Tasić: "v slovenskem gledališkem prostoru prevladuje splošno negativno mnenje o dramaturgih".

V naši Klepetalnici se med drugim trudimo tudi, da bi obiskovalcem spletišča omogočili neposrednejši stik z ustvarjalci. Dramaturg Nebojša Pop Tasić, letošnji nagrajenec za dosežke v slovenski dramaturgiji, takole odgovarja Maji, ki pravi, da so dramaturgi po večini nesojeni igralci in režiserji in da je dramaturgija stvar in odgovornost režiserja:

Pozdrav,
rada bi poklepetala z dramaturgi. Zanima me, čemu sploh služijo, kaj sploh v resnici počnejo, kdo jih sploh rabi, jih v resnici sploh kdo rabi? Občutek imam namreč, da gre zgolj za nesojene igralce in režiserje (ki so padli sprejemce ali ki si jih niti niso upali it delat). Kaj sploh dela praktični dramaturg oz. – če obrnem drugače – to, kar ve in pozna on, mora vendar poznati/znati tudi režiser. Al ne? Kakšno satisfakcijo sploh lahko prinaša ta poklic, vedno medalje poberejo drugi.
Maja

Liebe Maja, tvoje vprašanje že izraža mnenje (negativno, oz. žaljivo) o dramaturgih, zato se mi zdi, da tudi beseda klepet ni ravno na mestu. Sam ne vem, ali me kdo sploh rabi, in če me v resnici sploh kdo rabi? To se sprašujem vse življenje – kot človek in dramaturg.

Zares, v slovenskem gledališkem prostoru prevladuje splošno negativno mnenje o dramaturgih in kot takšno (splošno) izpolnjuje vse pogoje za idealen predsodek. Pa tudi če se mnenje v vsakdanjem življenju v določenih dejstvih potrdi kot pravilno, je zame napačno - predvsem zato, ker je pravilno. Tudi za režiserje ali igralce velja neko splošno mnenje, za katerega lahko rečemo, da je pravilno in zato – napačno, ker splošno. (»Režiserji so pametni« – pravilno in popolnoma napačno; definiraj pamet. Poznam kar nekaj režiserjev, za katere lahko rečem, da so pametni, ampak to ne pomeni, da niso neumni.)

Sem nesojen igralec, ki je padel sprejemce petkrat. Sem tudi nesojen nogometaš, glasbenik, jezikoslovec, pedagog, kulturolog, včasih pa tudi nesojen kreten.

Na tvoje naslednje vprašanje/mnenje: Kaj sploh dela praktični dramaturg oz. – če obrnem drugače – to, kar ve in pozna on, mora vendar poznati/znati tudi režiser. Al ne? – ti lahko odgovorim: ne. Predvsem se mi besede vedeti in poznati/znati zdijo popolnoma napačne v tej navezi. Tako dramaturg kot režiser skozi proces dela na predstavi hočeta izvedeti in spoznati. Kar pomeni, da na začetku dela ne vesta in ne poznata. Zato hočeta izvedeti in spoznati. Gledališče je zame spoznanji proces. Včasih izvem tudi stvari, ki si jih sicer ne bi želel spoznati. In še – režiser in dramaturg se dopolnjujeta v svojem neznanju, oz. spoznavanju. Ponavadi je tako – česar ne ve režiser, ve dramaturg in obratno. Pogled režiserja in dramaturga je zelo drugačen. Česar ne vidi režiser, vidi dramaturg. In obratno.

Torej, kot praktični dramaturg na vajah mislim, pišem, brišem, dopisujem, osmišljam, usklajujem, se strinjam, se ne strinjam, pijem, pojem, igram, bruham, občasno pa tudi zaspim.

Vprašanje: Kakšno satisfakcijo sploh lahko prinaša ta poklic, vedno medalje poberejo drugi.

Odgovor: Vsekakor je delo dramaturga pogosto šola skromnosti. Še posebej za takšne nečimrne tipe, kot sem sam. A se ne morem pritoževati. Kar so pobrali drugi, sem pobral tudi sam. Pa naj bo medalja ali drek.

Lep dramaturški pozdrav in hura!,