Jasmina Založnik, SiGledal, 27. 8. 2013

Kdo ali kaj vznemirja (Ljubljano)

Pod vtisom predstave Atlas (v okviru festivala Mladi levi smo jo lahko videli v soboto, 24. avgusta 2013), ki sta jo zasnovala portugalska umetnika Ana Borralho in João Galante v sodelovanju z vselej novimi lokalnimi akterji različnih generacij, profilov, življenjskih nazorov, premišljujem o tem, kaj dejansko ustvari zarezo v družbeni stvarnosti.

L’Orchestre D’Hommes-Orchestres / foto Guillaume D. Cyr

S povabilom omenjene predstave so na Bunkerju pokazali predvsem veliko mero poguma. Kljub navidezni preprostosti koncepta je predstava s produkcijskega vidika namreč vse prej kot mačji kašelj. Kako pripeljati ali pritegniti k sodelovanju sto ljudi iz lokalnega okolja, jih prepričati, da se bodo izpostavili na odru in hkrati kar pet dni zaporedoma, vsak dan tri ure, soustvarjali predstavo? Prav s tem vprašanjem so se verjetno več kot mesec dni organizatorji intenzivno ukvarjali in ugotovili, da preprostega recepta za tovrsten podvig ni. Ker posamezniki preprosto nimajo časa, volje, poguma, interesa ... Ker Slovenije ni mogoče primerjati z velemesti, kjer se med milijonom hitreje najde tistih sto, ki jih kreiranje zanima in ki predvsem želijo nekaj povedati.

Slovenci te želje očitno nimamo. Kaj torej govori predstava o nas samih? Kako zelo naše bivanje, naši poklici, naša individualnost motijo družbeno stvarnost? Jo sploh?

Če nekoliko pavšalno povzamemo izkupiček predstave, bi lahko zaključili, da je motnja drobna, morda celo preveč predvidljiva. Rakrana so samozaposlenimi (kar je sicer povsem logična izpeljanka glede na to, da prav ta daje kontekstualno jedro predstavi), migranti in brezposelni. Seveda se tem ob bok postavljajo tudi tiste teme, ki občasno preplavljajo tudi medijsko krajino. Pozabiti ne gre relevantnih vprašanj o izbrisanih, pogojih prekarnega dela, delovanje aktivistov, ekogejev, tajkunov itd. Pa tudi tistih, ki stojijo na videz na drugi strani in s svojo zaposlitvijo motijo te druge: zaposleni umetniki ali javni uslužbenci.

A modus tovrstnega delovanja ne more biti edini. Najprej zato, ker verjetno, kot sem tudi nakazala, velika večina vprašanj, s katerimi se dejansko spopadamo, pred katerimi si družba zatiska oči, jih vztrajno pometa izpred svojih duri, niso vprašanja poklica, temveč prej vprašanja spola, spolne usmerjenosti, religije ipd. Oziroma če je naša osrednja ali celo edina preokupacija vezana na poklicno identiteto, če smo zreducirani na to, kar v življenju počnemo za preživetje (ne glede na to, ali poučujemo ali produciramo, ustvarjamo umetnost), se sprašujem, kako daleč je pripeljano življenje. Smo res samo še mehanični stroji v kapitalističnem ustroju? Ko v takšno poenostavljeno shemo posežejo izjave, ki rušijo ustaljeni red, ko preobračajo pozornost s svojo nekonformistično izjavo o življenju, ki ima smisel drugje, kaj hitro ugotovimo, da je motnja drugje. Da motnjo ustvarjajo tisti, ki se poskušajo poblagovljenju naših teles zoperstaviti.

Torej tisti, ki se ne poistovetijo s svojim poklicem, ali tisti, ki sebe vidijo kot sanjače ali celo samo kot ljudi.

Kljub masi heterogenih teles na odru, kljub odlično izbrani zvočni podlagi, ki je uspela naseliti naša telesa, jih preplaviti z nelagodjem, sem se sama vse bolj intenzivno ukvarjala s vprašanjem, kaj mi te besede in telesa sporočajo. Kaj je ta družba, v kateri živim. Kako ostra so naša vprašanja, zahteve? Kaj sploh javno artikulirati? Zakaj pogosto tista bistvena, čeprav na videz preprosta in minorna vprašanja, tako hitro spolzijo mimo. Utonejo v trivialnosti drugih izjav.

Pogled preusmerim z dokumenta k elektronski pošti in družbenim omrežjem.

Odpiram, prebiram, gledam. Ustavim se pred besedilom, ki ga deli znanec na svojem zidu. Nenavadna bližina, nevidna povezava je med zapisanim in predstavo. Zato pustim, da govori ta drugi namesto mene, čeprav na povsem drugačen način: http://www.dsavic.net/2013/08/24/se-ti-pa-da/. Sama pa zapustim relief socialnih vprašanj, ki jih je ali bi jih vsaj lahko odprla predstava.

Povsem drugačen svet kot tudi zemljevid družbenih vprašanj ustvarijo in predstavijo L’Orchestre D’Hommes-Orchestres iz Quebeca. Sveža, ostra in brezkompromisna v svojem ustvarjanju. Kabaret Sedem smrtnih grehov za tri groše je hommage nemškemu skladatelju Kurtu Weillu (1900–1950), ki je med drugim ustvaril Opero za tri groše z Bertoltom Brechtom.

L’Orchestre D’Hommes-Orchestres ga ne poskušajo imitirati, ne gre jim za ponovitev njegovega dela, temveč z ohranitvijo dramatičnosti in ostrine svojo lastno interpretacijo pripeljati do skrajnosti. Transformirati koncertno formo v “glasbo, ki jo je mogoče gledati”. Ustvariti mizansceno kot velik kovček, prepoln doma ustvarjenih glasbil, s katerimi gledalca kontinuirano presenečajo. Plujejo med glasbenimi žanri, se sprehajajo po različnih obdobjih in prostorih našega bivanja, vse od Berlina do New Yorka, vse od rocka do novodobnih elektronskih kompozicij, ustvarjenih z analognimi sredstvi. Oder kot surrealistični tableaux vivants, ki v transformaciji prestavlja gledalca v nove prostore in časovne okvirje.

Na povsem drugačen način presenetita Elsa Guérin in Martin Palisse (Cirque Bang Bang) z atipično cirkuško predstavo. Četudi ustvarjalca povezujemo s sodobnocirkuškimi praksami, se v predstavi POST njuno delovanje razširi, prestopi meje plesa, igre, filozofije. Uspe jima premakniti žanrske konvencije na presenetljiv način in predstavo popolnoma preliti s tem, kar označujemo s pojmom sodobnega plesa. In to prav v trenutku, ko se zdi, da je sodobni ples povedal že vse in da se lahko samo še sprehaja skozi svojo stoletno zgodovino. POST bi vsekakor lahko umestili med vrhunske izdelke plesne umetnosti in radikalizacijo cirkuškega žanra.

Elsa Guérin in Martin Palisse s subtilnostjo očistita cirkus oziroma žonglerstvo in ga odpreta novim dimenzijam. V lucidno začrtani koreografiji ustvarjalca žonglerskemu materialu odpreta posebno soglasje prostora in teles. Žogice postanejo mediator v odnosu oziroma kar glasnik tega odnosa. V prepletu gradijo kompleksno koncertno kompozicijo, ki se virtuozno premešča v različne modalitete (dveh) teles. Nevsiljivo nas vodi v krajino emocionalnega »nereda«, ko nas kot peresa prestavlja po njegovem zemljevidu.

POST
je vsekakor komunikativna in minimalistična predstava, ki ne poskuša ugajati, še manj pa iz gledalca izzvati (prisiljen) smeh, a ji hkrati uspeva, da se na obraze pritihotapi zadržano nelagodje, smehljaj, vznemirjenje preplavi telo, pričakovanje v suspenzu čaka na naslednje soočenje. Spodmakne nam tla pod nogami, ko se razgali in hkrati razgali nas same. Preseneča nas s kompleksno preprostostjo, podobno kot nas je presenetila in zagrabila danska koreografinja Mette Ingvartsen s predstavo It's in the Air (2008).

Koncert dveh žonglirajočih teles je tisto, kar bi lahko vznemirilo družbo, saj se zdi, da uspe v žanru, ki mu pritiče, ustvariti podobno vrzel kot v družbi, temelječi na besedi, jeziku, glasu. POST nagovarja z drugačnimi glasovi, glasovi, ki pripadajo nekemu drugemu redu in kodificiranemu aparatu, ki pa ostaja kljub svoji navidezni neprepoznavnosti razumljiv. Besedo zamenja tišina. Gola prisotnost dveh teles. In ta nema prisotnost, ki se uspe prebiti med glasove, izreke, spoznanja, ki nam jih podajajo protagonisti predstave Atlas, mnogo bolj poseže v naša telesa pa tudi v meso sveta. Te govorice namreč ne poznamo. Ta govorica nas straši in hkrati privlači. 

Mladi levi

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 1. 9. 2013
Kaj lahko umetnik naredi za umetnost?
Jasmina Založnik, SiGledal, 3. 9. 2013
Slovo od Levov
Jasmina Založnik, SiGledal, 10. 4. 2012
Robovi slovenske dramatike
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 8. 2012
Motus: Alexis. Una tragedia greca