Ira Ratej, 26. 10. 2018

Kako smo preživeli konec sveta in se pri tem še pahljali

Gledališče Koper in Novosadsko pozorište, Carlo Goldoni VENTILATOR, režija Jaka Ivanc, premiera 26. oktober 2018
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Carlo Goldoni je bil rojen 25. februarja 1707 v družini beneških apotekarjev. Po poklicu je bil pravnik, vendar ga je srce vleklo v gledališče, s katerim se je ukvarjal skoraj vse življenje. Bil je izjemno iskriv komediograf, ki je like in osnovno shemo commedie dell’arte nadgradil ter tako ustvaril meščansko komedijo. Pri tem je zasnoval vrsto novih komedijskih tipov in značajev, razvil situacijsko komiko in, kot v našem primeru, napisal tudi komedijo rekvizita; ko se vse dogajanje plete okoli enega predmeta. Iz rene sanse poznamo tudi tragedijo rekvizita, to je Othello Williama Shakespeara, v kateri se vse usodnosti staknejo ob drobnem ženskem robčku.

Pahljačo (Il Ventaglio), kot se glasi izvirni naslov komedije, je Goldoni napisal leta 1763 v francoščini, krstna uprizoritev ni bila zelo uspešna. V letu dni jo je prevedel v italijanščino, jo popravil ter z velikim uspehom uprizoril v beneškem gledališču San Luca. Pahljača prikazuje prerez družbe iz Goldonijevih časov, saj v njej nastopajo vsi sloji, od kmetov, rokodelcev, do meščanov ter celo baronov in grofov. Grof, ki mu gre na družbeni lestvici najvišje mesto, je obubožan, medtem ko je baron Cedro, kot se za parvenija spodobi, poln denarja. Goldonijeva komedija zapusti strogo kodirani svet commedie dell’arte ter ustvari stik s tedanjo družbo in posamezniki, smeši človeške slabosti in se posmehuje predstavnikom vseh socialnih slojev, z drugimi besedami: postane aktualna. Dogajanje v Pahljači je postavljeno v naselje Novih hiš, se pravi med meščane, kjer eni oprav ljajo storitvene dejavnosti, drugi še obdelujejo zemljo, hodijo na lov, tretji uspešno trgujejo in nekateri ne počnejo nič. Usodni zaplet pa sproži pahljača, ki po nesreči pristane na tleh in se polomi.

Pahljače niso več pogost predmet našega vsakdana, najdemo jih v muzejih, občudujemo jih na starih slikah, sem in tja jih lahko opazimo na pustnih šemah, na stojnicah s spominki v južnih krajih, še največkrat pa jih uporabljamo prav na gledališkem odru. Pahljača se prvič pojavi 3000 let pred našim štetjem, takrat sicer še ni bila zložljiva, je pa že služila svojemu namenu. Seveda so se pahljali ljudje višjih slojev oziroma s pahljačo so navadno upravljali sužnji, ki so hladili svoje gospodarje. Zložljiva pahljača je dosegla Evropejce v 16. stoletju, ko so jo k nam prinesli trgovci iz Kitajske in Japonske. Kot redek in drag uvozni objekt je postala statusni simbol premožnih. Lahko bi rekli, da je oglaševala višji stan s sloganom: »Kdor ne dela, se pahlja.« Kmalu po tem so jo začeli izdelovati tudi v Evropi. V nasled njih stoletjih so jo kot modni dodatek posvojile ženske vseh slojev, kajti potiskane pahljače so bile cenejše in si jih je lahko privoščilo tudi manj premožno prebivalstvo. Ko so jih začeli izdelovati iz plastike, so se pahljače umaknile iz rok in postale nekakšen anahronistični objekt, ki nima nobene posebne uporabne vrednosti. Vendar pahljača še ni povsem izginila. Ko sem bila letos poleti na pravi italijanski poroki v mestecu Trani na skrajnem koncu italijanskega škornja v Apuliji, so nas na cerkvenih klopeh pričakale prekrasne pahljače, izdelane iz mehkega in lahkega lesa, z vrezanimi ornamenti. Na začetku se mi je to zdel res lep in izviren spominek, ki sem ga takoj pospravila v torbico. Toda že petnajst minut pozneje sem se skupaj s preostalimi svati vneto pahljala, saj je bilo v cerkvici ob morju zelo vroče in soparno, obred pa nepričakovano dolg. Gospa iz Coma, ki je sedela ob meni, mi je pojasnila, da so pahljače na jugu Italije povsem običajne, še posebej na večjih slavjih. V moje veliko zadovoljstvo torej pahljače še nismo povsod nadomestili z ročnimi ventilatorčki na baterije.

Vrnimo se h Goldoniju. Ko sva z režiserjem Jako Ivancem prebirala besedilo, se je njemu utrnila ideja, da je pahljača nekaj, kar bomo spet potrebovali, ko bo zemlja povsem pregreta od globalnega segrevanja, na obrobju ali že onkraj podnebne katastrofe, ki naj bi se dogodila v prihodnjih letih. Ko bo konec civilizacije in ne bo več elektrarn, ki bi proizvajale elektriko, ne bo več tovarn in ne bo več življenja v mestih, saj bo prebivalstvo zemlje zdesetkano, takrat bodo ljudje spali podnevi, delali ponoči in poskušali preživeti z ostanki naših naprednih tehnologij, ki jih bodo prilagajali svojim novim, potehnološkim razmeram. Tisti, ki bo v takih razmerah imel pahljačo, se bo lahko hladil, drugi pa bodo morali prenašati neznosno vročino.

Če prav pomislimo in pregledamo dnevni izbor člankov na spletnih portalih, vidimo, da smo danes povsem obsedeni od katastrof. Če smo brez usodnejših posledic prestali udar milenijskega hrošča ob datumski prelomnici 1999/2000, so obeti za naprej zelo slabi. Medtem ko s strahom pričakujemo smrtonosno pandemijo, nas kmetijstvo in industrija zastrupljata s težkimi kovinami in pesticidi, in mi sami z insekticidi pršimo mrčes, ki prenaša neozdravljive bolezni. Ob tem je vse več bakterij odpornih na antibiotike, ampak vse to ni še nič proti globalnim podnebnim spremembam, ki nam obetajo vročino, ledeno dobo, močnejše in pogostejše destruktivne vremenske pojave, od poplav, suš, vetrolomov, do tajfunov in orkanov. Za nameček pa je na Zemlji še nekaj tiho tlečih super vulkanov, ki so tik pred eksplozijo. In če nas vse to ne bo pokončalo, nas bo zagotovo v nekaj naslednjih letih zadel asteroid in nas pometel z obličja tega lepega planeta. Pred popolnim uničenjem nas mogoče lahko reši samo globalna umetna inteligenca, ta bo vodila robote, ki nas bodo zasužnjili in pobili. Skratka, samo katastrofa nas lahko reši pred katastrofo. Ampak kakor koli že obračamo, mi veselo drvimo koncu sveta naproti in čas je, da si zamislimo, kakšno bo življenje po njem.

Tako smo skupaj z Juretom Karasom prenesli Goldonija v postapokalipso, v naselje Novih hiš, kjer se pred ubijalskimi sončnimi žarki skrivajo ljudje različnega porekla, narodnosti in jezikov. Vsi ti liki so ostanki človeštva, ki se združijo v nekakšno skupnost, in iz njih ob gonu po preživetju na dan privre tisto prvinsko, lahko bi rekli živalsko, kar vpliva na posameznikov značaj. Lahko pripomnimo, da je ki ponujajo storitve, so nekje vmes skupaj s trgovci, najvišje pa so brezdeleži, ki imajo dovolj blaga za blagovno menjavo in jim za preživetje ni treba delati.

Poleg družbene hierarhije, ki je najbrž biološko pogojena, nas bo tudi v postkatastrofičnem svetu prežemala ljubezen, sprožala prepire, spletke, intimne katastrofe, pehala posameznike v obup ali v ekstazo. Ljubezen ekoč, vene premosorazmerno z naraščajočimi napovedmi katastrof, pa ob tem ni nihče zaskrbljen. Smeh, duhovitost, ironija, satira in tudi avtoironija so darovi, posejani zelo na redko med dragocene posameznike, kakršen je bil tudi velemojster komedije Carlo Goldoni. Proti koncu svojega življenja je živel v Franciji, kjer je bil zelo priljubljen komediograf, prebival je na dvoru in kralj mu je velikodušno dodelil vsak izmed njih v stiku s svojim naravnim bistvom, kar je nenazadnje postulat številnih sodobnih, samooklicanih odrešiteljskih sekt. Dogajanje smo prenesli v nekakšno babilonsko novo vas, kjer pa se je vzpostavila enaka hierahija, kot jo najdemo pri Goldoniju. Nekateri imajo več, drugi nimajo nič, tisti, ki delajo z osiromašeno zemljo, so na dnu lestvice, tisti, je iracionalna sila, ki si nas podredi, in ko smo v njeni oblasti, počnemo neverjetne neumnosti, denimo, se podimo za izgubljeno pahljačo, da bi osrečili ljubljeno osebo in ji dokazali svojo vdanost.

Le upamo lahko, da bo ob ljubezni preživel tudi smisel za humor, ki vse bolj izumira. Humor namreč izginja iz naših življenj, tako pokojnino. Nazadnje je pisal svoje spomine in po francoski revoluciji izgubil trdo prigrarano pokojnino. Umrl je 6. februarja 1793 v Parizu reven in zapuščen. Novi oblastniki so mu spet odredili pokojnino le en dan po njegovi smrti.

Povezava: Gledališki list (PDF)

Gledališče Koper, Novosadsko pozorište, Ventilator

Povezani dogodki

Ira Ratej, 17. 11. 2017
Oklep klišejev
Ira Ratej, 4. 2. 2016
Umetnost in umazanija