Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 29. 4. 2010

Je umetnost kritična?

Študente smo povprašali, kaj menijo o današnjem angažmaju v gledališču. Kdo je najbolj angažiran, presodite sami.

Kaj je angažirano gledališče? Katere predstave smo v zadnjem času videli in bi v zvezi z njimi lahko govorili o angažmaju. Kakšnem, političnem, družbenem, estetskem, moralnem, ekonomskem, kakšnem drugem?

Blaž Jelenc,  3. letnik filozofije in primerjalne književnosti    

Upoštevati je treba  spremenjene družbene okoliščine, ki postavljajo gledališče, s tem pa tudi angažirano gledališče, v isto vrsto z ostalimi kulturno-zabavnimi vsebinami. Gledališče je že zdavnaj izgubilo piedestal (moralnega, političnega, socialnega, …) arbitra, dojeto je le še kot  ena v vrsti starih in novih pogruntavščin, ki človeku »krajšajo« prosti čas. Posledica za angažma je, da prav ta angažma pade v isto vrečo s ti. lahkotnimi, banalnimi,… zabavami. Če je angažma v tem sploh še možen, smiseln ali efektiven, naj vsak sam presodi.

Za predstave ne vem, verjetno kaj od Horvata, sam nisem gledal. Kar pa spremljam, stavi on predvsem na politični angažma. Ta je zame vprašljiv, še posebej če je že izvorno vključen v umetnost. Umetnost je vselej (tudi) kritična. Ni pa nujno, da je zato ker je kritična, tudi že umetnost. Po mojem so vsa resnično umetniška dela tudi družbeno ali kako drugače kritična, ravno zato, ker so umetnost. V tem pogledu ni možno deliti umetnosti na kritično in nekritično. Umetnost je dobra, ali pa je ni.

Mateja Kokolj, 1. letnik gledališke režije

Angažma je, ker je vsaka predstava  na nek način angažirana, sporoča osebno mnenje ali stališče do nečesa, nek angažiran pogled. To je v bistvu uprizoritev, koncept, vsaj v mojem primeru; kot režiserka bi v uprizoritev besedila vključila subjektivno videnje nekega problema. Nazadnje se me je najbolj dotaknila predstava Od blizu, ki prikazuje tematiko posameznika v družbi in intimo v paru, med moškim in žensko.

Rok Kravanja, 1. letnik dramske igre in umetniške besede

Mislim, da je bilo včasih slovensko gledališče bolj angažirano, predvsem zaradi politične situacije v preteklosti.  Več je bilo možnosti kritike zaradi preteklih  političnih in totalitarnih sistemov. Mislim, da  je sploh v obdobju (neo)avantgard, umetniški prostor bil bolj dovzeten za tak angažma, pa tudi umetniki so si več upali in  iskali nove umetniške izraze. Danes je manj angažiranega gledališča, malo je tudi takih režiserjev, ki si jim  to tudi zdi pomembno. Družbeno-kritični angažma vidim npr. v Horvatovih predstavah.

Blaž Gselman, 3. letnik filozofije in komparativistike


Angažma je izhod iz slonokoščenega stolpa umetnosti, je nekaj, kar naj bi bilo v vsakem umetniškem delu imanentno, sploh pa ob predpostavki, da umetnosti ni brez družbe. Vprašanje je zgolj, v kakšni meri in kako intenzivno se angažma včasih kaže. »Objektivne razmere« avtorja/avtorico prisilijo v izjemno hermetično ustvarjanje, kar pa še ne pomeni, da ni angažirano. Z angažmajem najbrž največkrat mislimo politično opredeljevanje. V klasičnem teatru poteka angažma na (vsaj) dveh nivojih; eden je v literarni predlogi, drugi pa v interpretaciji režiserja. Neangažiranost je po mojem mnenju iluzija! Nenazadnje gre za kakršnokoli opredeljevanje, npr. ožja/širša (politična) angažiranost.

Glede na prvi odgovor so vse predstave angažirane, razen če niso same sebi namen; pa niso, ker v gledališču so gledalci. V ožjem pomenu, npr. v političnem teatru, bi kot angažirane ustvarjalce izpostavil Horvata, npr. Raztrgance, Jovanovića in Buljanov Macbeth po Shakespearju.



Rok Bozovičar, 2. letnik filozofije in primerjalne književnosti


Pri razmišljanju o angažiranosti gledališča imam problem razločiti angažiranost z režiserjevo intenco aktualiziranja. Na prvi pogled se mi zdi, da do angažiranosti velikokrat pride preko aktualizacije, zaradi česar pri meni pride do prekrivanja teh dveh pojmov. Moje mnenje, da je gledališče angažirano (če ni, ga takega lahko naredimo),  ni nekaj novega, angažiranosti pa vendarle ne bi tako poudarjal, ker je ta preveč lahko izvedljiva in včasih zbode njena transparentnost.

Sploh se v zadnjem času aktualizacije/angažiranosti vrtijo okoli polpretekle slovensko-svetovne zgodovine. Kot gledalec bi želel, da bi se režiser tega lotil na bolj subtilen način.

Danijel Day Škufca, 1. letnik gledališke režije

V prvi vrsti gre za umetnost, angažma je v drugem planu. Delo umetnosti je večplastno; če je samo angažma, ni več umetnost. Teater ima to prednost, da se giblje na več območjih, npr. na območju filozofije in politike. Podtakti morajo biti, vendar v drugem planu, da se gledalec  v to poglobi in sam ugotovi; ne sme biti na prvo žogo. Če je tako, ni zanimivo in izgubi vrednost.

Oliver Frlić je na tem mestu genij. Predstava Trubofolk (Hrvatsko narodno kazalište) vključuje družbeno-kritični angažma, prikazuje meje nasilja in  homoseksualnosti ampak na zelo fin, teatru lasten način.

Maša Jazbec, 3. letnik filozofije in primerjalna književnost

Naj se vprašanje »Kaj je angažirano gledališče?« zazdi še tako preprosto, lahko slehernika s kratkim brskanjem po etimološkem spominu spravi v nezavidljivo nelagodje. Angažiranost, kakor se navaja po slovarskih ključih, postavlja težiščnico v besede aktivnost, vključitev, zavzetost. Pa naj gre za tako imenovano nastavljeno, zavzeto in idejno zagotovljeno angažirano delo, smo na današnji točki potlej res priča dramskim uprizoritvam, ki bi zvesto sledila pomenu angažiranosti ali je pojem kot mnogi drugi zvodenel v mlakuži splošno sprejetih označb? Časi, ko je Dušan Pirjevec (uspešno) zagovarjal »straniščno« oz. »konkretno« poezijo, so mimo.


Dandanes se borimo s serijsko produkcijo plastičnih straniščnih pokrovov za enkratno uporabo. Povedano drugače, kako se naj gledališče (pri tem opazka leti predvsem na slovensko) spogleduje z angažiranostjo, ko pa k angažmaju poklicani ne znajo ali pa morebiti ne znamo (več) črpati iz sveta, na katerega bilke bi se angažirano oprijeli? Če zaključim sanitarno, preden bomo proizvajali straniščne pokrove, poglejmo raje, kateri material bomo uporabili, kako ga bomo uporabili in ali bo celota res pokazala pravi obraz tega, kar bi radi predstavili. Naj gledališče ne bo kič, niti ne gostilniške sanitarije. Če že, naj bo konkretno stranišče, angažma v pristni toaleti.

(Replike nalovila Lena Gregorčič, SiGledal)

Povezave:

- Dušan Jovanovič na Geslu
- Dušan Jovanovič na Repu
- Sebastjan Horvat na Geslu
- Sebastjan Horvat na Repu
- Ivica Buljan na Geslu
- Ivica Buljan na Repu

Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 17. 5. 2010
Naj predstava ne traja predolgo ...
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 20. 4. 2010
Gledališče: odsotnost replaya
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 1. 5. 2010
Je sosedova trava še vedno bolj zelena?