Besedilo lahko beremo kot ljubezenski trikotnik med Tarzanom, Jane in Mikom, ki je hijena, ki zna človeščino in hodi po dveh nogah. Po eni strani gledamo razgradnjo odnosa, ki ga najedajo razlike v razumevanju sveta (za Tarzana je ves svet lahko džungla, Jane pa pogreša naravni napredek civilizacije in, tako kot mi v koronskih časih, tudi gledališče), kar še spodbudi prihod tretje točke v trigonometriji. Hijena Mike je sicer bolj človek kina, a vsekakor zna v danem trenutku bolje igrati na Janine strune. Po drugi strani pa lahko vidimo, kako so tudi najbolj osebne odločitve stopljene s političnimi. In na koncu preživijo najmočnejši - pri pravem branju Darwina gre za preživetje vrste in ne posameznega primerka. In čeprav bi Tarzan tudi kupil džunglo, da bi končno bil res kralj v njej, bo preživel pohlep, ki ga je uspel zaploditi Mike, ko je zapeljal Jane.
MIKE zahrope: Jane …
JANE: Pomoli k svojemu hijenskemu bogu. Zgoraj ti bo igral džez in te futral z ostanki človeškosti.
Pride Tarzan. Spet je v svoji značilni opravi. Gre naravnost k ležečemu in poklekne ob njem.
TARZAN: Kaj vidiš, Mike?
MIKE mukoma: Tarzan …
TARZAN: Te je zaslepilo?
MIKE: Tar-zan … cccccccccccccccc … Se skuša nasmejati.
TARZAN: Je to prava luč? »Tista« luč? Kdo ti sveti? Tisti, h kateremu si molil – tihi partner iz nebes?
MIKE: Ne pusti, da me pojejo … Izpljune kri in zakašlja.
TARZAN počaka, da Mike neha kašljati: A misliš, da mi je mar?
MIKE: Čuvaj mi sina … upanje … Glava mu klone in Mike izdihne.
Povezava: Tarzan