SMG, 11. 5. 2012

Izjemen uspeh Slovenskega mladinskega gledališča na festivalu Kunstenfestivaldesarts v Bruslju

Po uspešnih predstavitvah na evropskih festivalih in v ZDA je predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki jo je zasnoval in zrežiral Oliver Frljić, nadaljevala svojo gostovalno pot – tokrat na prestižnem festivalu KUNSTENFESTIVALDESARTS v evropski prestolnici Bruslju.

foto Žiga Koritnik
Predstava, ki je 4. maja doživela belgijsko premiero, 5., 6. in 8. maja pa še tri ponovitve, je osvojila občinstvo in kritiko. Vse štiri predstave so bile razprodane, pred vrati dvorane gledališča v samem centru Bruslja pa je zadnji večer ostalo več kot petdeset ogleda željnih gledalcev.

Belgijski mediji so si bili edini, da je bila prav slovenska predstava eden od dveh vrhuncev prvega festivalskega tedna in veliko odkritje za belgijsko in številčno mednarodno občinstvo.
 
Bruseljski Le Soir je tako zapisal, da gre za predstavo, ki je »odklenila področje belgijske slabe vesti« ter nadaljeval: »Predstava nam hkrati vzame besedo in seže v globino. Nasilje je skoraj klovnovsko, hkrati pa zahrbtno. Nacionalizem je izmuzljiv in ga je nemogoče zvesti na neko tako imenovano lokalno klanje. Ko eden od odločnih igralcev zlobno nagovori belgijsko občinstvo o lingvističnih in ostalih prepirih, predstava postane najbolj smešna in ostra. Slovenci in Hrvati so presenečeni, kako da se (še) nismo poklali med seboj!«

Tudi glavni kritik valonske belgijske televizije je navdušen zapisal: »Oliver Frljić in Mladinsko gledališče sta dobrodošlo presenečenje festivala, ki nas je s svojo predstavo dobesedno sleklo do nagega,« in sklene: »Glasba, pesem, luči, parodirani kostumi, ostri dialogi brez vreščanja: poživljajoč hiperprofesionalizem (norčujejo se celo iz svojega 'profesionalizma' in gredo v svoji parodirani avtodestrukciji do konca). Zelo močna predstava, ki nas napoti na naše državljanske vojne in podlosti. Just great!«

La Libre Belgique pa je poantiral: »Oliver Frljić in Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! sta izzivalna. Ob takšnih predstavah je umetnost res na svojem mestu, se pravi: zastavlja vprašanja, razpira naše mišljenje, nas izzove, spremeni naš pogled na stvari, nam odstre pogled v temačnost, ki nas obkroža. In to je nekaj zelo dobrega. […] Provokativna kritika, ki nam pokaže, da nevarnost, da se v imenu te groze, ki se ji reče nacionalizem, pokoljemo, ne preži le v Zagrebu ali Beogradu.«

Gledališče bo že konec maja nadaljevalo svojo spomladansko turnejo in se bo do konca junija predstavilo še na treh uglednih festivalih v Kanadi in Nemčiji. 

***
Iz prevodov kritik:

KUNSTEN DRAŽI IN TO NAM JE VŠEČ!
Krepek udarec z otvoritvijo festivala s predstavama, ki nam zamajeta tla pod nogami. /.../ Južnoafričan Bailey in Hrvat Frljić pošteno preprašujeta našo vest. /.../ Dobri obeti za naslednje tri tedne! 

Oliver Frljić, zvest svojemu slovesu balkanskega enfant terrible, vrsti provokacije drugo za drugo, da bi pokazal vzvode nacionalizma, ki je razdejal nekdanjo Jugoslavijo. Na odru se veselo slačijo, streljajo in pokajo. Nacionalistične pesmi se izmenjujejo z modnimi defileji državnih zastav. Orkester v stilu Kusturice zdrsne v seksualne perverzije in igralci se besno znesejo nad publiko.

Ampak ne gre samo za provokacijo, čeprav smo se ob njej nasmihali. Frljić nadgradi svoj diskurz z avtobiografskim izpraševanjem in zapletenimi moralnimi problemi. Predstava nam hkrati vzame besedo in seže v globino. Nasilje je skoraj klovnovsko, hkrati pa zahrbtno. Nacionalizem je izmuzljiv in ga je nemogoče zvesti na neko tako imenovano lokalno klanje.

Ko eden od odločnih igralcev zlobno nagovori belgijsko občinstvo o lingvističnih in ostalih prepirih, predstava postane najbolj smešna in ostra. Slovenci in Hrvati so presenečeni, kako da se (še) nismo poklali med seboj! (Catherine Makereel, Le soir, 7. 5. 2012)

***
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine: ozdraviti smrt s parodijo
Hrvat Oliver Frljić s Slovenskim mladinskim gledališčem lepo presenečenje na KFDA z ostro predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!

Glasba, pesem, luči, parodirani kostumi, ostri dialogi brez vreščanja: poživljajoč hiperprofesionalizem (norčujejo se celo iz svojega »profesionalizma« in gredo v svoji parodirani avtodestrukciji do konca). Zelo močna predstava, ki nas napoti na naše državljanske vojne in podlosti. Just great!

Na odru leži šest mrtvih oseb z instrumenti, ki bodo počasi vrnili življenje tem žrtvam jugoslovanske državljanske vojne. (So igralci, glasbeniki, pevci: polivalentni umetniki z očarljivim nastopom.) Ta »trupla« bodo med predstavo namreč večkrat vstala od mrtvih. Atmosfera, ki nas spomni dveh najbolj znanih filmov na temo jugoslovanske državljanske vojne, Podzemlje Srba Kusturice ali Nikogaršnja zemlja belgijskega Bosanca Tanovića. Predstava z mešanjem destruktivnega sarkazma in konstruktivnega humorja ne pokaže le absurdnih vzmeti jugoslovanske državljanske vojne skozi oči različnih generacij, temveč vsako potencialno državljansko vojno. Kar nam ponudi sočen odlomek o belgijski notranji politiki z našim nestabilnim ravnotežjem med skupnostmi na robu prepada, ki jih rešuje nek ... Italijan (in zakaj v kratkem ne kak muslimanski brezdomec, ironizirajo Hrvato-Slovenci!). Skupina s komunikativno dobro voljo meša vse uprizoritvene kode in se posluži zakonov interaktivnega gledališča: žaljenje občinstva (stara klasika, ampak v tem primeru izjemno smešna), slačenje in obračunavanje z moškimi, tudi na tem mestu z grotesknim poskušanjem zapeljevanja občinstva. Z izjemnim zadnjim delom, ki kaže nezdrave odnose in ambicije znotraj igralske skupine. Kot še ena državljanska vojna, lastna vsaki človeški skupini, ki je ujeta v svojo intimno željo, da bi prevladala nad drugim: državljanska vojna, ki se konča z ostrim rezom, brez mrtvih in objokovanja. (Christian Jade, RTBF, 7. 5. 2012)

***
Belgijcem: »Tudi vi ste nacionalisti!«

Oliver Frljić, gledališki »terorist« na Kunsten

Oliver Frljić in Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! sta izzivalna. Ob takšnih predstavah je umetnost res na svojem mestu, se pravi: zastavlja vprašanja, razpira naše mišljenje, nas izzove, spremeni naš pogled na stvari, nam odstre pogled v temačnost, ki nas obkroža. In to je nekaj zelo dobrega.

Oliver Frljić v Beursschouwburgu omenja vojne, ki so razdejale nekdanjo Jugoslavijo. To počne živahno in divje, brez sramu, kot kakšen Jan Fabre. Njegovi igralci in performerji kar naprej streljajo drug na drugega, umirajo pa spet vstajajo, zavijajo se v zastave »novih« držav v absurdni in antinacionalistični modni reviji. Ko eden od Slovencev nagovori drugega moškega in ga vztrajno sprašuje, ali ni njegova mati Hrvatica, nas postane strah ... Oliver Frljić je dobrodušen in včasih malo zmeden, vendar nas tudi zdrami, ko eden od igralcev v antologijskem prizoru nagovori in žali belgijsko občinstvo, ko se norčuje iz naših prerekanj o »flamščini, ki je najgrši jezik na svetu«, »Valoncih, ki so tako leni«, in »o snobovski publiki festivala Kunsten, ki se navdušuje le nad domačima Platelom in Vandekeybusom«.

Provokativna kritika, ki nam pokaže, da nevarnost, da se v imenu te groze, ki se ji reče nacionalizem, pokoljemo, ne preži le v Zagrebu ali Beogradu. (Guy Duplat, La libre.Belgique, 8. 5. 2012)

Kunstenfestivaldesarts, Bruselj, SMG