Iz česa nastane umetniško delo? V tej predstavi je odgovor na dlani, a vendar skrit. Skriva se v dveh zlatih jajčecih, ki prepotujeta dolgo pot od komaj zaznavnega občutka v trebuhu do odrske stvaritve. Plesalka v njej nagovarja nič manj kot vesoljno stvarstvo, rekoč: »Dobrodošli na postaji Mir!«

Kalipso Tine Valentan ni iz Homerja, je pa – tako kot nesmrtna nimfa Kalipso – iz samotne dežele senc. Moč črpa iz črnine svojega notranjega vesolja, ki se previdno izoblikuje v gib in glas ter se nerada prezgodaj razkrije očem smrtnikov. Z mitološko Kalipso jo tako druži predvsem ime: καλύπτω (kalyptō) je grški izraz za pokrivanje ali zakrivanje, v prenesenem pomenu pa prikrivanje: zvijačnost, a tudi zaščito. Skrb zase.

Kalipso in Kalipso: zapeljivki, obdani s simboli izobilja. Svoje bogastvo razdajata z velikodušnostjo tistih, ki nimajo ničesar razen zavedanja, da se iz zlatega jajca – preden ga stremo – lahko izvali karkoli. Vse možnosti so odprte. Toda Kalipso Tine Valentan se mora po sili razmer odločiti za eno samo pot, še preden razbije jajce. Bo iz njega prišel umetniški ali biološki čudež? Predstava ali otrok? V njeni podobi sveta vsaka celica vsebuje ves kozmos in vse je povezano, drevo, dinozaver in človek, zato se ustvarjanje in materinstvo ne izključujeta. Toda v svetu, v katerem živi, ni denarja za oboje. Ni prostora za mnogoterost, po kateri z užitkom vijuga Kalipso: vesoljka, plesalka, kozmonavtka, pop zvezda, kokoška in mistična vizionarka v enem.

Od tod bolečina in renčanje. Prikrivanje, kajti v tako sploščenem svetu smeš biti samo eno. Zdi se, da celo čarobna moč zlatih jajčec odpove. Naj jih Kalipso še tako čuva in greje, ostajajo nema. Samozadostna. Zaman skuša obuditi staro mitopoetsko podobo sveta kot kozmičnega jajca,  v katerem se vse začne in konča in v katerem je resnično dovolj prostora za vse. Tukaj in zdaj se mora Kalipso iz boginje spremeniti v pop zvezdo, vse svoje razsežnosti pa stlačiti v eksotičen klobuk. Kot sodobna Carmen Miranda, ki je kalipso in sambo zamenjala za sintetične ritme, poplesuje in se bolj iz navade kot želje nesramno spogleduje s publiko, ki je vse to že videla, a ji zato ni nič manj nerodno.

Da bi bila mera polna, Kalipso zlati jajčeci s svojih oči preloži naravnost na jajčnike in se iz vesoljke-kozmonavtke na postaji Mir spremeni v navadno zemljanko, obsojeno na biologijo. Toda preden kot njene/njeni gostje razočarano zavzdihnemo, se velja ozreti nazaj in naprej ter si zapomniti, od kod so pripotovala zlata jajčeca in kam se odpravljajo. Ali jajčniki res vodijo Kalipso, ali pa jih nemara usmerja ona? Je to ujetništvo ali svoboda? Da ni oboje hkrati? Mistiki kimajo. Baročni pesnik Angel Silezij bi se morda vprašal, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, in kar sam odgovoril: »Jajce v kokoši, kokoš v jajcu«. Ni si težko predstavljati, da bi mu Kalipso v plesni dvorani Miru veselo nazdravila z jajčnim likerjem in z ekstravagantnim klobukom na glavi vzkliknila: »Naj živijo tutti frutti!«

Tea Hvala