STA, 26. 1. 2012

Iva Krajnc: Gledališče kot kruh, film kot tortica (intervju)

Filmska in gledališka igralka Iva Krajnc je nedavno prevzela funkcijo predsednice Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU). Kot je dejala ob tej priložnosti, so slovenski filmski ustvarjalci fantastični, le snemajo premalo, zato se "dajmo potruditi, da bo drugače" in se ob tem zavedati, da je film tudi posel.

Iva Krajnc / foto Mimi Antolović

Iva Krajnc je kljub igralski najstniški vnemi po končani ptujski gimnaziji kolebala med študijem medicine in ljubljanskim AGRFT. Kot je pojasnila v številnih intervjujih, se je odločitev za študij igre izkazala kot pravilna, kar potrjujejo na mednarodnih filmskih festivalih nagrajene in med občinstvom dobro sprejete vloge tako v filmu kot na odrskih deskah.

Leta 2001 je dobila reden angažma v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), naslednje leto pa je zablestela v celovečernem prvencu Maje Weiss Varuh meje. Kot je dejala pogovoru, jo z odrskih desk vedno bolj vleče v svet gibljivih podob. Vendar se v Sloveniji, kjer je sredstev za film manj glede na nekatere evropske države, kot sta Irska in Danska, ki razumeta gospodarski potencial filmskega ustvarjanja, zdi, da poklic filmskega igralca ne obstaja.

Od vloge v filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena (2006), za katero je bila nagrajena na Berlinalu, nastopa v filmu Bese (2009) srbskega mojstra Srđana Karanovića do vloge v zadnjem filmu Andreja Košaka Stanje šoka (2011) dokazuje, da so slovenski filmski ustvarjalci prepoznavni tudi v evropskem prostoru. Njen zadnji izziv je predsedovanje DSFU in razvoj filmske stroke.

Decembra ste prevzeli predsedovanje Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev. Društvo ima bogato zgodovino. Kakšna je vaša vizija?

Ko me je nekdanji predsednik društva Igor Koršič povabil k opravljanju te funkcije, sem bila zelo vesela in počaščena. In v veliko olajšanje mi je bilo, ko sem na občnem zboru dobila tako veliko podporo filmskih ustvarjalcev. To funkcijo vidim predvsem kot izziv. Vemo, da je društvo doživelo veliko vzponov in padcev in zdi se mi, da se s sedanjim vodstvom Slovenskega filmskega centra kaže svetla luč na področju sodelovanja in ustvarjalnega dialoga filmske stroke. Moja vizija je, da društvo postane katalizator filmske stroke pri nas, da zagotavlja intelektualni "brainstorming", konstruktivni dialog in realizacijo čim več filmskih projektov. Seveda pa ne moremo zaobiti nagrad, ki jih društvo podeljuje. Nagrada zlata rola, ki jih podeljujemo v sodelovanju s Kolosejem, je ena najbolj poznanih filmskih nagrad pri nas. Želimo si čim več filmov in zlatih rol, čim več članov, njihove komunikacije in akcije. Prav tako ima društvo pomembno vlogo pri podeljevanju Badjurove nagrade za življenjsko delo na področju filmske umetnosti, pri kandidaturi za nominacijo slovenskega predstavnika za tujejezičnega oskarja, podeljevanju štipendij...

Med vašimi nalogami naj bi bila tudi finančna sanacija društva.

Z velikim trudom Igorja Koršiča in vzpostavitvijo sodelovanja z drugimi društvi, Slovenskim filmskim centrom in AIPO, se je sedaj to uredilo. Društvo na srečo, ali na žalost, lahko začne s pozitivno ničlo.

Je predsodek misliti, da ste kot igralka na višku kariere sprejeli bolj uradniško funkcijo?

Spraševali so me: Je res?, A si zmešana? In boš res to počela? Bom, da. Mislim, da imamo v Sloveniji zelo dobro, lucidno, intelektualno filmsko stroko. In zdi se, kot da bi se v vseh teh letih izgubil njen glas. Društvo mora osveščati ljudi o stanju filmske stroke, dejstvu da obstaja in da ni sama sebi namen. Da želi ustvarjati in že ustvarja odlično, vendar premalo. Zato nekako ne razumem majhne podpore državne politike za filmski svet, kot tudi ne tega, zakaj bi bila predsedniška funkcija zgolj birokratska. Sama jo dojemam zelo kreativno.

Koršič je ob zaključku mandata na DSFU dejal, da je ena od nalog prepričati politike, da film ni strošek, temveč obetavna priložnost tudi za gospodarstvo.

Prepričana sem, da ima film lahko veliko gospodarsko moč, vendar Slovenija na evropskem zemljevidu avdiovizualne produkcije skorajda ne obstaja. Če poenostavim, nimamo niti enostavne internetne strani, na kateri bi tuji producent ali koproducent lahko pogledal, kaj mu nudi. Škoda, da je ta velik potencial popolnoma neizrabljen, razen na področju oglaševalske produkcije, kjer preko zasebnih produkcijskih hiš vsako leto posnamejo številne visokoproračunske oglase za tuje naročnike. Zaradi tega, ker je Slovenija produkcijsko imenitna. Če pogledamo irsko ali dansko ureditev načina financiranja in povečanja produkcije, ne vidim razloga, zakaj tega ne bi uspelo izpeljati Sloveniji. Že vsako večje mesto čez mejo ima urejene postopke, pri nas pa so še vedno v povojih. V bistvu se sploh ne zavedamo, kaj bi lahko šlo v malho za razvoj slovenskega filma.

Kaj porečete na idejo Nejca Gazvode, da bi Slovenski filmski center vsako leto rezerviral denar za nizkoproračunske prvence šolanih režiserjev?

Največja težava mladih režiserjev je ravno v iskanju dela po končani akademiji. Prvenec bi morali posneti vsaj pet let po diplomi, ne pa pri štiridesetih. Gre za najbolj ustvarjalna leta, kjer je tudi "učenje iz napak" za prihodnje ustvarjanje skorajda nujno. Teh pa ne morejo niti narediti, ker priložnosti skorajda ne dobijo. Zato tako osebno kot s stališča predstavnice društva idejo Nejca Gazvode zelo podpiram. Je pa na drugi strani filmski proračun tako majhen, da mladi režiserji večinoma izpadejo zaradi točk na razpisih, zaradi referenc, ki jih nimajo. Primorani so poiskati tolažbo v poenostavljenih produkcijah in se tako ujamejo v začarani krog. Kar bomo morali znati presekati.

Kako kaže diplomantom igre, da bi postali profesionalni filmski igralci?

Poklic filmskega igralca pri nas žal ne obstaja. Še vedno pravim, da je za večino igralcev kruh gledališki, film je pa le tortica za občasni posladek. V tujini se za razliko filmski igralci le tu in tam za oddih podajo na odrske deske. Način dela se precej razlikuje, čeprav je v osnovi izhodišče enako: potrebna je kontinuiteta. O možnostih kontinuiranega filmskega ustvarjanja z le nekaj filmi na leto pa pri nas težko govorimo. Stanje se izboljšuje, pa kljub temu povzemam prvi stavek vašega vprašanja. Mislim, da so slovenski igralci fantastični, nič slabši od drugih, le snemamo premalo.

Pred šestimi leti ste na Berlinalu prejeli nagrado shooting star za vzhajajočo evropsko zvezdo. Kakšno vlogo je imela v vaši karieri?

Ta nagrada je odlična za moj CV (smeh). Šalo na stran, veliko mi je omogočila in me naučila. Do takrat nisem razmišljala o filmu kot poslovnem in industrijskem kolesju. Postavljena sem bila pred dejstvo lastnega promoviranja. Prav tako se mi je nujnost agenta predstavila v popolnoma novi luči. Brez njegovih intervencij ne prideš do avdicij, ker praktično ne obstajaš. Na začetku je bilo nekaj spoznanj kar bolečih. Predvsem dejstvo, da ustvarjanje in kreacija velikokrat nimata skoraj nobenega pomena.

Povabljeni ste bili na avdicijo za Drevo življenja Terrencea Malicka.

Mislim, da je tudi to posledica igralske baze Shooting star. Vesela sem za to izkušnjo, po drugi strani pa je bila to avdicija kot vsaka druga.

Kako je potekala ta avdicija? Ste dobili scenarij?

Ne. Da ne bo pomote, dobila sem tekst, ki je apeliral na karakterne značilnosti glavne ženske vloge. Ko sem ga prebrala, sem imela v mislih precej eterično žensko. Dejansko se je del mojih razmišljanj o vlogi kasneje tudi uresničil, vendar v podobi Jessica Chastain, ki je eterično bitje oranžnih las in pegastega obraza.

Po avdiciji za vlogo Lee v Besi so v scenariju spremenili starost glavne junakinje, da bi jo lahko zaigrali.

Ko sem prebrala, da naj bi bila Lea stara čez 40 let, sem si rekla "Ah, ne no ..." A sem šla vseeno poskusit. Po moji avdiciji so liku spremenili leta in obrnili par, da je bil lik, ki ga igra Miki Manojlović, starejši, tako da sem lahko Leo zaigrala jaz, smrklja. (smeh).

V MGL igrate od leta 2001. Katero vlogo ste si najbolj zapomnili, katera vam je najljubša, najbolj pisana na kožo?

Če se ozrem na bližnjo preteklost, je to prav gotovo vloga Lolite. Čeprav sem imela velike pomisleke, spet zaradi svojih let. Prav rekla sem: "Oprostite, jaz sem res prestara za to (smeh)." Nato sem začela delati z režiserko Andrejo Kovač in s kolegi in naenkrat sem vstopila v nepričakovan svet. Zelo sem bila vesela te vloge, ker sem z njo odkrila svoj nov igralski jezik. Lolita mi je dala ogromno. Več kot sem mislila ... V spominu imam tudi prvo večjo vlogo iz predstave Ognjeni obraz, ki jo je režiral Samo M. Strelec. S Tadejem Tošem sva bila za najini vlogi nagrajena na festivalu na Reki. Kar velik izziv za študentko četrtega letnika, kjer si v predstavi sledijo katatonija, umor staršev, incest, skratka teme, da težko najdeš težje. V zadnjih letih pa me zasledujejo muzikali. Nikoli si nisem mislila, da bom tako veliko pela. Potem sem opravila interno avdicijo pri nas v MGL in delala Kabaret, Goslača na strehi, Pomladno prebujenje in zdaj Čarovnice iz Eastwicka.

V kateri vlogi igrate?

Zaenkrat naj ostane skrivnost (smeh). Muzikal je poleg vsega ostalega tudi obrt. Že sam proces dela traja vsaj tri polne, intenzivne mesece. Petje, igranje, plesanje in akrobacije. Lahko si predstavljate vložek energije in dela ob takšnem projektu.

To je poplačano z dejstvom, da ima občinstvo muzikale rado.

Zelo so obiskani. Mogoče je razlog za to ravno v glasbi, ki neposredno nagovarja srce. Mislim, da je za občinstvo kombinacija med emocionalnim, osvobajajočim in racionalnim po celodnevnem delu sproščujoča. Morda v tistih dveh, treh urah popolnoma pozabijo nase, kar je dandanes zelo težko.

Pred časom ste si vzeli premor in šli v Berlin.

Niti ni bil premor, vzela sem t.i. "sobotno leto", ki je v tujini zelo popularen karierni koncept in odšla na izpopolnjevanje. Ta čas sem hotela čimbolj izkoristiti. Hodila sem po teatrih, avdicijah, delavnicah. Vzela sem si čas za filmsko izpopolnjevanje, ki se ga v siceršnjem gledališkem urniku težko lotim. Nekajkrat sem bila tudi razočarana, ker sem pričakovala, da bom od kakšne delavnice z uglednimi igralskimi trenerji odnesla več. Dobiti nov življenjski "kufer" je za igralca zelo pomembno. Od nekod moraš črpati.

Odkod črpate?

Prav iz teh mojih "kufrov", ki jih nalagam in so vse, kar vidim, čutim in si želim. Pred Berlinom se mi je zazdelo, da se je vse malo izpraznilo, da sem zapadla v rutino. Tega ne maram. Če nekaj počnem, to počnem, ker tako hočem, imam to rada in vidim v tem nek smisel. To je potrkalo na mojo zavest in odločila sem se, da poiščem še kaj drugega. Nekaj stvari sem našla, nekatere še vedno iščem. Za nekatere pa si želim, da jih ne bi nikdar našla. Vse življenje je še pred mano, presenečenjem puščam odprto pot. Spoznanje, da te ni strah živeti, je zelo pomembno. Mislim, da mi je to dal Berlin.

Obstaja filmski režiser, zaradi katerega bi se bili gledališču pripravljeni za nekaj časa odpovedati?

Mislim, da se ljudje že v osnovi zelo težko odpovemo stvarem. Če pridejo tiste prave, pa zanje slej ko prej najdemo rešitev. Veliko ljudi se zgrozi ob misli, da bi si želela delati z Larsom von Trierjem.

Pravijo, da je neusmiljen do igralcev, da jih sovraži.

Saj smo vsi na nek način mazohisti in sadisti pri svojem ustvarjanju. Ne bi bilo napak poskusiti. Raje bi poskusila in potem rekla, tega se ne grem več. Prav tako se ne bi branila sodelovanja s Steveom McQueenom. Najprej me je prepričal s filmom Lakota, sedaj pa še s filmom "Shame". Ali pa Susanne Bier. Sodelovati z njo bi se mi zdelo fantastično. Tudi Almodovarja se ne bi branila. Seveda bi lahko še naštevala, a vsekakor sem v zadnjem času bolj pristašinja evropske kinematografije. Odlično bi bilo, če bi ti mojstri želeli kaj posneti pri nas in bi iskali slovenske igralce. Ampak po mojem mnenju sploh ne vedo, da obstajamo. In dajmo se potruditi, da bo drugače.

Gost

Lepa, lepa. Ni kaj.

30. 1. 2012

Gost

Ja, res je.

31. 1. 2012