No, začnimo od začetka oz. pri definiciji igre. Slovar slovenskega knjižnega jezika definira igro:

otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre.
Potem, v razširitvi, še enkrat ponovijo (da ne bi bilo pomote): otroška igra // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi / pog. šli so se različne igre.
Potem, ko otrok odraste, lahko igra tudi nogomet (z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce), klavir ali violino (klavirska igra; igra na violino je ni motila), lahko začne držati zrcalo življenju v filmu ali gledališču (filmska, gledališka igra) …

Francoski slovar Larousse ima podobne razlage za besedo jouer: zabavati se, ubijati čas, vendar doda tudi: S'amuser en utilisant tel objet, telle activité comme jeu : Jouer avec des boîtes de conserve (zabavati se z uporabo nekega objekta, aktivnost, ki je igra: igrati se s konzervami).
Oxfordski slovar pa doda: Amuse oneself by engaging in imaginative pretence: the boys were playing at soldiers (zabavati se z domišljijskim pretvarjanjem – fantje so se igrali vojake).

Torej (sodeč po definicijah v slovarjih) je igra predvsem zabava in ubijanje dolgčasa. Pedagogi in psihologi pa bi nam znali povedati, da je igra predvsem – učenje in vadba. Preko igre se otrok nauči različnih veščin, ki jih bo, bolj ali manj, uporabljal v kasnejšem življenju: motorične, kognitivne, verbalne, mentalne, moralne, etične ... Igra je tudi vaja iz družinskih in medčloveških odnosov, kajti prve igre se igrajo doma.

Moj oče se ni pogosto igral z mano. Ampak, takrat, ko se je, sem se vedno nečesa naučil in tega nikoli nisem pozabil. Danes svojima otrokoma izdelujem posebne avione iz papirja, takšne, kakršnih ne zna narediti nihče drug. Tega me je naučil moj oče. Rad je rezljal les in mi izdeloval meče, ki so bili okrašeni z geometrijskimi figurami. Igral sem se z njim v kuhinji, ko je kuhal svoje priljubljene jedi. Zame je bila igra tudi ubijanje jajc. Skozi to igro sem se naučil, kako se žvrklja, reže, meša, peče, torej: naučil sem se – kuhati.

Pojem igre torej poleg domišljijskega ubijanja dolgčasa zajema veliko več. In prepričan sem, da, kadarkoli se otrok igra, preigrava življenje. Vadi življenje.

Pojem igre zajema tudi nek objekt, kot omenjajo Francozi, in ta objekt je po navadi – igrača. Kaj je igrača? Danes je igrača predvsem industrijsko dizajniran in proizveden objekt, kateremu ta ista industrija vnaprej določi funkcijo: avtomobilčki, roboti, lutke, živali, orožje, orodje, žoge, žogice ... Celo lego kocke imajo navodila za uporabo oziroma načrt, ki pojasni, kaj je treba iz njih sestaviti. Se pravi: igrača je objekt, ki ga starši po navadi kupijo in ki že ima določeno funkcijo. Pri tem torej že takoj odpade domišljijski del igranja. Takšna igrača je tudi razosebljena, saj nima posebne (senti)mentalne vrednosti. Starši so le posredniki v tržni verigi.

Predstava Kaj pa če … zastavlja vprašanje:
 
Si lahko predstavljate:
v svet se odpravljate
in na svetu –
o, hrestač,
pet krastač,
sto pahljač,
tristo frač –
ni nikakršnih igrač!
Če igrač na svetu ni,
s čim bi se igrali mi?

Osnovni elementi igre brez igrač postanejo glas, beseda, telo in predmeti, ki jih lahko najdemo v vsakem stanovanju. Tako igra postane verbalna, mentalna, ritmična in motorična vaja. Uganke, igre nasprotij, zgodbice, mačja zibelka, zemljo krast, kdo se boji črnega moža, to so igre in besede, ki si jih bo otrok zapomnil in odnesel s seboj v življenje. Igrač pa ne bo.
 
O avtorjih predstave ...
 
Nebojša Pop Tasić (1962) je bil otrok, danes pa je oče dveh sinov.
Piše dramska besedila za predstave za odrasle in za otroke. Zanje je napisal Metuljevo deželo in jo v Lutkovnem gledališču Maribor tudi zrežiral, Krokodila Pora (režija Jernej Lorenci, LGM), Kralja, ki prisluškuje (režija Peter Kus, Zavod Federacija), Zlato ptico (režija Silvan Omerzu, LGM) ... in besedilo za predstavo Kaj pa če.

Marko Bulc je bil otrok, danes pa je oče hčerki in sinu. Je tudi gledališki režiser, občasno pa tudi igralec, pisec in še kaj drugega. Gledališki virus ga je napadel pred dvajsetimi leti kot ustanovnega člana in igralca Dejmo stisnt teatra z Vrhnike in ga nikakor ne spusti. Vmes je diplomiral iz gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, filmi in televizijo in iz komunikologije na Fakulteti za družbene vede, dobil nagrado zlata ptica za štiriletni projekt No History / Know History in tri sezone umetniško vodil Gledališče Glej iz Ljubljane. Njegove predstave za odrasle so redno na programih slovenskih gledališč, večkrat pa so gostovale tudi po državah Evrope in v Združenih državah Amerike. A šele zdaj, v Mariboru se mu je izpolnila dolgoletna želja: režiral je svojo prvo predstavo za otroke. Za povabilo v to "igro vseh igrarij" se na tem mestu zahvaljuje vodstvu Lutkovnega gledališča Maribor in vsem soustvarjalcem predstave Kaj pa če.

Damir Leventić je bil otrok, danes pa je oče dveh sinov. Je scenograf in soustanovitelj Dejmo Stisnt Teatra. Obiskoval je šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart. Izdelal je večino scenografij za predstave Dejmo Stisnt Teatra. Kot asistent in scenograf je deloval v SNG Drama Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem mladinskem gledališču, Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica in Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Je tudi avtor scenografije dveh celovečernih filmov: Zadnja večerja (režiser Vojko Anzeljc) in Šelestenje (režiser Janez Lapajne) ter več kratkih filmov. Kot scenograf je sodeloval tudi pri nekaterih avtorskih projektih Mareta Bulca.

Damir Avdić je bil otrok, danes pa je oče dveh sinov. Je glasbenik, pisatelj, performer.
Dobro pozna Strelo McQueen, pujso Pepo, Tomažka in prijatelje.
Sestavlja polomljene igrače, izmišljuje si zgodbe, ki jim otroci ne verjamejo.
Je mojster v sestavljanju lesene proge in zlaganju papirnatih avionov.
Igra kitaro. Po potrebi tudi druge inštrumente.

(Prispevek iz gledališkega lista uprizoritve)