Gledalec Blaž G., 5. 3. 2013

Hamlet, ki od gledalca zahteva (radikalen) aganžma

PREJELI SMO: Gledalec Blaž G. o Milerjevem Hamletu (SNG Drama Ljubljana, premiera 12. januarja 2013): "Mislim, da potrebujemo ravno takšno branje Hamleta! Bravo, ekipa!" – Ponovitve danes ter 13. in 14. marca.
:
:
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan

Večni problem uprizarjanja klasičnih dram, torej tistih prvovrstnih, najboljših, ki prestanejo test časa, je vsakokratna aktualizacija. Zdi se, da nekateri režiserji niti ne vedo, zakaj bi to počeli. Drugače rečeno: vedo, da morajo, ne vedo pa, zakaj. Hamlet v ljubljanski Drami (na srečo) ni iz tega testa. Začnimo pri samorefleksiji, z igro v igri, s to Shakespearjevo bravuro v Hamletu in z njeno materializacijo v Milerjevi postavitvi. S formo reprezentacije, ki jasno odstopa od siceršnje naracije, nas režiser opozarja, da govoriti o gledališču (ali umetnosti nasploh) kot o zrcalu družbe nikakor ni zadostno. Umetnost ima sebi lastne formalne postopke, s katerimi gradi pripovedni akt. Vsakršno enoznačno prekrivanje družbe in umetnosti lahko pomeni le umik refleksije. Iz povedanega pa nikakor ne izhaja tisto puhlo, ideološko motivirano oznanjanje »avtonomije« umetnosti. Začnimo sedaj tu, pri umetnosti, in speljimo to zavito pot do družbe.

Adaptacija (na novo prevedenega) teksta služi svojemu namenu; struktura predstave ostaja koherentna in jasna, a dovzetna za nekatere izvirne formalne rešitve. Ena takšnih je nov dramski lik, ki je zgostitev Hamleta, Horacija, duha Hamletovega očeta in didaskalij (in morda še česa??). Ta prevzema vlogo moralne avtoritete, kategoričnega imperativa, tragiškega zbora, nadjaza,  *»u name it« . Problem je, da ga nihče ne sliši. Vsaj ne kateri od tistih na odru (vprašanje je torej: Je še kje kdo, ki bi ga lahko slišal?). Ti so se namreč vdali. O tem priča prvi prizor v predstavi – protagonisti sedijo v amfiteatru (tako oblikovane klopi predstavljajo celotno scenografijo) in se ne zganejo. Njihov čas je očitno minil. Vloga, ki jo zasedajo sedaj, je vloga estetskega opazovalca. Manjko vsakršne dejavnosti na odru naj bi se kompenziral z dejavnostjo tistih, v katere oni na odru buljijo – v tiste v dvorani, v ljudstvo. Celotna mizanscena govori temu v prid. Skozi predstavo se ljudstvo konstituira v politični subjekt. Iz gledališke dvorane je potrebno oditi na trge in tam vztrajati. To nam na srce polaga ljubljanski Hamlet.

* to poimenujte, kakor hočete

Eduard Miler, Hamlet, William Shakespeare

Povezani dogodki