Film
Tom in Bahia se srečata v zapuščeni zgradbi, ki spominja na ječo. Ni znano, ali je njuno srečanje naključno ali posledica namer neke neznane osebe. Skozi nezaupljiv pogovor, v katerem razkrijeta svoji temačni preteklosti, protagonista postopoma odkrivata, kaj sta storila. Tom je izgubil svojo ženo, Bahia, ki se je nedavno vrnila z vojaške misije, pa je najverjetneje ubila svojega sina. Nekdo, ki je nad njima, opazuje Bahio, in vedno, ko zastavi kakšno vprašanje, jo predirljiv zvok od zgoraj na silo utiša. Potem ko oba zaslišita alarm zračnega napada, se vrata odklenejo in najdeta izhod iz prostora.

Odrska predstava
Bahijino potovanje se z odhodom iz ječe šele začenja, saj je prispela čisto sama v neznan prostor, ki ga naseljuje neznana skupina ljudi. Bahia kmalu spozna vse družinske člane – najprej naleti na gospodovalno mater, ki ne mara nobenih vsiljivcev, nato pa še oba brata in sestro. Bahia kot nekakšna nema priča opazuje manipulativne odnose med družinskimi člani in jim skuša pomagati. Kmalu ugotovi, da se med starejšim bratom, ki je obseden s posedovanjem očetove ure, in njegovo sestro spleta prepovedana ljubezenska vez; mlajši brat, ki igra na bobne in klavir, pa je prisiljen služiti materi in jo občudovati, četudi je istospolno usmerjen. Posebno zaupljiv odnos se razvije med Bahio in Teddyjem, ki jo prestraši s svojim prihodom iz omare. Teddy se je v preteklosti ponesrečil in je zdaj na invalidskem vozičku, Bahia pa v njem prepozna svojega umrlega sina. Družinski člani postanejo ljubosumni na Teddyja in ga sprovocirajo, da znori. Nenadoma se zasliši telefonski klic: to je Tom, ki Bahio opomni na bistvo njenega potovanja – osebnostno spremembo, ki je možna le po soočenju z resnico. Člani družine se zberejo okrog mize, da bi prisostvovali vsakodnevnemu ritualu – obedovanju z molitvijo, ki ga vodi mati z razdeljevanjem hrane. Bahia pa je odločena, da bo mater soočila z resnico, zato ji najprej nastavi ogledalo, nato pa še odpre omaro, iz katere naposled izstopi »spregledana« in zatajevana članica družine, Guernica, ki s petjem sooči vse prisotne z njihovo notranjo močjo in v njih spodbudi željo po svobodi. Vrata se odprejo, Bahia, Teddy in člani družine stečejo proti svetlobi in novemu življenju – v samoti ostane le premagana mati, ki je izgubila moč nadzora nad svojimi otroki in svojim življenjem.

Biografije ustvarjalcev predstave
Maya Milenovic Workman je koreografinja, režiserka, pisateljica, producentka in medijska umetnica, ki deluje med Slovenijo in ZDA že od leta 1980. Po diplomi na London School of Contemporary Dance je šolanje nadaljevala iz humanistike (New School, New York) in magistrirala iz medijskih študij (prav tako na newyorški New School). Skozi proučevanje kognitivne teorije Howarda Gardnerja, zlasti njegove teorije multiplih inteligenc, se je avtorica približala lastnemu razumevanju ustvarjalnega izobraževanja za vse starosti in potrebe. Od leta 1980 pa vse do danes je ustvarila številne koreografije, med drugim plesne predstave Jokasta, Klitemnestra, Luna nad Mississippijem, Tristan in Izolda, M&M, Nočna ptica, Izgubljeni, Noetova barka; z režiserjem Tomažem Pandurjem je soustvarjala gledališke predstave Šeherezada, Hamlet in Faust. Vodila je lastno plesno skupino in zasnovala trajno popotovanje ustvarjalnega zvoka skupaj z jazz legendo, basistom in skladateljem Reggiejem Workmanom ter z mnogimi drugimi glasbeniki, v zadnjem času z Matthewom Garrisonom (jazz glasbenik, skladatelj in izvajalec na elektronskem basu). Je umetniška direktorica ustanove Montclair Academy of Dance and Laboratory of Music. Leta 2010 je zasnovala multimedijski projekt Slišim z očmi (I Hear With My Eyes), v katerem se je ukvarjala z razliko v doživljanju in percepciji sveta med gluhimi in slišečimi; omenjeni projekt, kateremu se letos pridružuje še film in plesna predstava Guernica Continuum, nakazuje avtoričino potrebo po ustvarjanju angažirane umetnosti z aktivističnim nabojem ter redefiniranju uporabe umetnosti in njenega pomena v sodobni družbi, ki postaja vedno bolj pasivna in notranje razklana.

Benjamin Virc je po zlati maturi (leta 2000) nadaljeval s študijem na Akademiji za glasbo, ki ga je končal z odliko (leta 2007). Že v času študija je aktivno deloval kot glasbeni kritik pri časniku Večer, pisal pa je umetnostne kritike, kritiške eseje, strokovne članke in recenzije za različne revije, kot so Revija 2000, Glasba v šoli, Zbori. Po diplomi se je vpisal na doktorski študij filozofije in teorije vizualne kulture na Fakulteti za humanistične študije (Univerza na Primorskem v Kopru); že v času študija je aktivno sodeloval kot avtor člankov in urednik Kulturnih polj v znanstveni publikaciji Monitor ZSA (glavna urednica dr. Taja Kramberger). V letu 2010 je postal prvi urednik glasbene revije Glasna, ki izhaja pri Glasbeni mladini Slovenije. Od leta 2009 deluje kot dramaturg, avtor besedil in urednik gledaliških listov Opere in Baleta SNG Maribor. Zadnji dve leti deluje kot svobodni ustvarjalec na področju kulture, prav tako se posveča prevajanju in urejanju umetniških besedil (operni libreti), pripravlja pa tudi prevod romana Maurice angleškega pisatelja Edwarda Morgana Fosterja.

Marta Frelih se je rodila v Mariboru. Leta 1992 je diplomirala iz kostumografije in modnega oblikovanja na Neue Kunstschule v Zürichu, dve leti zatem pa še na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Leta 2002 je magistrirala na ljubljanski AGRFT, leta 2007 pa doktorirala iz humanističnih znanosti (kostumografija, umetnost) na kölnski Fakulteti za humanistične študije. Kot kostumografka in scenografka je ustvarjala za številne operne, gledališke, baletne predstave in kabarete za gledališke in operne hiše po Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Švici in Franciji, pripravila pa je tudi trinajst samostojnih fotografskih in kostumografskih razstav. Že v času študija na AGRFT je posnela svoj prvi dokumentarec I. Kobilca – portret slikarke (2008), kmalu zatem pa še film Alma M. Karlin – samotno potovanje (2009), za katerega je na filmskem festivalu v Portorožu prejela vesno za najboljši dokumentarec in za kostumografijo. Še isto leto (2009) je posnela kratki dokumentarni film Indijska dežela Gujarat, kot kostumografka pa je sodelovala pri filmu Vandima, ki ga je režirala Jasna Hribernik.

Biografije nastopajočih
Katja Legin je diplomirala na Labanu v Londonu leta 2007. Po končani akademiji je bila del mednarodne zasedbe EnKnapGroup (EKG) v Ljubljani, katere umetniški vodja je Iztok Kovač. V okviru zasedbe EKG je v dveh letih ustvarjala, igrala in gostovala z različnimi predstavami in avtorji (Iztok Kovač, Andreja Rauch, Sašo Podgoršek, Mala Kline, Matjaž Farič, Simone Sandroni, Lenka Flory, Claudia de Serpa Soares, Sebastijan Horvat, Tomi Janežič, Bojan Jablanovec). Nedavno je zaključila magisterij iz gledališke režije na AGRFT. Dela kot svobodnjakinja v polju uprizoritvenih umetnosti, znotraj katerih preizkuša vse možne (bolj ali manj definirane) vloge in funkcije, in sicer kot performerka, plesalka, avtorica, koreografinja, asistentka režije, zunanje oko itd.

Ayana Workman je igralka in plesalka. Trenutno študira dramsko igro in umetnost na Igralskem konservatoriju Mason Gross (Rutgers University) v New Jerseyju, srednjo šolo pa je končala na Little Red Elisabeth Irwin High School v New Yorku. Kot 16-letnica je dobila nagrado za dramo Lucy (na tekmovanju Fidelity Competition, katerega pokroviteljica je Queen Latifah). Z gledališko igro se je začela ukvarjati na Inštitutu Lee Strasberg za gledališče in film ter nadaljevala z igralskim učiteljem Nealom Lernerjem. S plesom, koreografijo in igranjem bobnov se je začela ukvarjati pri petih letih. Od 15. leta dalje je delovala kot asistentka za film pri Marcelu Simoniju (Inštitut Lee Strasberg); vsaj 6 let je sodelovala s svojo mamo, koreografko in režiserko Mayo Milenovic Workman. Kot bobnarka in vodja programov je vodila shode za Darfur, Ruando, žrtve orkana Katrina, borila se je tudi proti trgovini z ljudmi.

Mojca Kasjak je plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in producentka, predsednica Plesne izbe Maribor, diplomirana geografinja in sociologinja, ki je opravila specializacijo na London Contemporary Dance School. Kot samostojna ustvarjalka na področju kulture je avtorica mnogih avtorskih projektov in performansov ter dobitnica številnih nagrad. Poučevala je moderne in etno plese v okviru športne vzgoje na Univerzi v Mariboru. Kot plesalka in koreografinja je nastopila v intermedijskem projektu Digitalna komuna (Kibla, 2006–2009), za Carmino Slovenica je koreografirala in režirala otroška muzikala Čmrljonavti (2009) in Kraljestvo glasbe (2012), otroško plesno predstavo Čarovnik iz Oza (PIM, 2009–2011) ter predstavo Kaj to predstavlja (Svoboda osvobaja, 2012). Predstava je na festivalu Gledaliških vizij na Ptuju (2012) osvojila drugo mesto in prejela nagrado za najbolj inovativen pristop. Kot plesalka je sodelovala v drami Potovanje v Rim (Drama SNG Maribor). Leta 2007 je za svoje delo prejela nagrado Mete Vidmar, leta 2010 pa nagrado ZKD za društveno dejavnost.

Simon Šerbinek se je rodil v Mariboru leta 1973. Že v srednji šoli se je amatersko ukvarjal z gledališko igro, sodeloval je tudi v dramskem studiu pod vodstvom Vilija Ravnjaka. Njegov profesionalni odrski debi predstavlja vloga v predstavi Modri angel (1989), ki jo je režiral Karpo Godina. Prvo medijsko odmevnost je doživel v francoski predstavi Ženitni oglas (1991). Isto leto je nastopil z Ženitnim oglasom v spremljevalnem programu Festivala Borštnikovo srečanje in kasneje še večkrat (Avtorski projekt, Erotikon, Antigona). Po diplomi na AGRFT leta 1997 mu je usoda namenila drugo vlogo, ne igralske. Po trajni poškodbi se je odločil za študij slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer je leta 2011 diplomiral; zadnjih deset let večinoma deluje kot gledališki lektor. Že kot študent je odigral epizodno vlogo v Šterkovem filmu Ekspres, ekspres (1995), nato pa v kratkem filmu Mihe Mazzinija Svobodna si, odloči se (1999); kot asistent lektorja Jožeta Faganela je sodeloval pri televizijski nadaljevanki Dr. France Prešeren v režiji Francija Slaka (2000). Med letoma 2004 in 2008 je bil selektor Festivala Monodrama Ptuj, bil je tudi selektor predstav letošnjega Festivala slovenskega komornega gledališča.

Žan Tetičkovič, rojen 1991 na Ptuju, je slovenski tolkalec, nagrajen skladatelj in aranžer, ki trenutno živi v New Yorku in študira tolkala in kompozicijo na akademiji The New School For Jazz and Contemporary Music pri profesorjih Pheeronu Aklaffu, Tyshawnu Soreyu, Marku Guilianiju, Amirju Zivu in Nasheetu Waitsu. Je zmagovalec in dobitnik skladateljske nagrade združenja komponistov ter izdajateljev v Ameriki, ASCAP Young Jazz Composers Award 2012, ter zmagovalec letošnjega mednarodnega tekmovanja za izvirno jazz kompozicijo v Novem mestu, Jazzon 2012. Igra v zasedbah: Les Rhinoceros (Tzadik), Lesedi Ntsane Quartet, Žan Tetičkovič Quintet, Andrej Hočevar »9MM« in je ustanovitelj najnovejše zasedbe Zan John, s katero bo v kratkem posnel svoj avtorski prvenec; napisal je tudi glasbo za razstavo Alenke Slavinec, Slovenia in US.

Maša Vuk Godina je osnovno in srednjo ekonomsko šolo obiskovala v Mariboru, kjer je maturirala. Ob rojstvu je utrpela možgansko krvavitev, katere posledica je cerebralna paraliza. Prognoze pri petih mesecih starosti so bile porazne: nikoli ne bo hodila, nikoli ne bo mogla hoditi v šolo itd. S trdim delom in vztrajnostjo je premagala te prognoze. Z glasbo, s katero se je naučila govoriti, se ukvarja od tretjega leta starosti. Takšen pristop je bil del njene terapevtske rehabilitacije, h kateri je spadalo tudi učenje baleta. Zasebno se uči tudi solopetja: zadnja štiri leta jo poučuje Nika Vipotnik. Junija 2011 je v okviru Festivala Lent izvedla svoj prvi javni samostojni projekt, Pesmi – Lakota Indijancev.