APT, 13. 8. 2018

Gostovanje Trojnega življenja Antigone na Korčuli in nova premiera APT-a Lau(f)story

Anton Podbevšek Teater (APT) bo konec avgusta gostoval na Korčuli, pripravlja pa tudi že novo premiero z naslovom Emil Zatopek: LAU(F)STORY.

Foto: Arhiv Anton Podbevšek teater

Anton Podbevšek Teater (APT) bo letos znova konec avgusta (25. 8.) gostoval na Korčuli, tokrat s predstavo Slavoj Žižek: Trojno življenje Antigone, v režiji Matjaža Bergerja, ki je nastala v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in je bila prvič  - kot svetovna praizvedba -, realizirana v APT-ovi Dvorani novomeške pomladi aprila lani. V predstavi nastopajo Aleš Valič, Pavle Ravnohrib, Borut Veselko, Petra Govc, Janez Hočevar, Jana Menger, Joseph Nzobandora, Klara Kastelec in Lana Voljč.

Po lanskem gostovanju APT-a s predstavo Heraklit/Zenon: Čas je otrok, ki se s kamenčki igra: otrok na prestolu, na »Site-specific« lokaciji v starem mestnem jedru mesta Korčule, bo tokrat APT etično-politično vajo Slavoja Žižka uprizoril v korčulanskem Letnem kinu.

Predstava Trojno življenje Antigone je do sedaj gostovala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, Ljubljana, Slovenskem ljudskem gledališču Celje, na 48. tednu slovenske drame Prešernovega gledališča Kranj, 25. Primorskem poletnem festivalu Gledališča Koper in na mednarodnem gostovanju v Nacionalnem parku Mljet, na »Site-specific« lokaciji - Otoku Sv. Marije.

APT se v nadaljevanju leta ponovno »tradicionalno« vrača tudi na Mljet, ko bo 30. 9. uprizoril predstavo Janez Vrečko: Kons:o:vel, biografsko in filozofsko dramo o Srečku Kosovelu.

Emil Zatopek: Boštjan Videmšek: LAU(F)STORY

Nova premiera Anton Podbevšek Teatra, ki bo 13. 9. v Anton Podbevšek Teatru, pripoveduje zgodbo o čehoslovaškem tekaču Emilu Zatopku, ki je tudi sicer zanimiva in kompleksna zgodovinska osebnost. Besedilo za predstavo je napisal Boštjan Videmšek in nosi naslov Emil Zatopek: LAU(F)STORY. Predstavo o teku režira Matjaž Pograjc, ki tudi sicer v svojih predstavah redno prepleta umetnost in šport.

Emil Zatopek je eden največjih športnikov vseh časov. In – brez konkurence – najboljši dolgoprogaški tekač. Statistika je po navadi dolgočasna, toda v Zatopkovem primeru ponuja brutalne presežke, denimo trojno zmago na olimpijskih igrah v Helsinkih leta 1952, ko je z lahkoto zmagal v tekih na 5 in 10 kilometrov, potem pa v svojem prvem maratonskem teku sploh suvereno osvojil še maratonsko zlato. Seveda so serijsko padali tudi svetovni rekordi, a naj bo kar takoj dovolj govoričenja o čudežnih rezultatih, ki so bili le del Zatopkove kompleksne identitete.

Zatopek je odraščal v revni moravski družini, ki je gojila kult pravičnosti. V tovarni čevljev je začel delati že pri petnajstih letih. Do svojega osemnajstega leta – v vsakem resnem športu povsem nepredstavljiv podatek – se ni ukvarjal z nobenim športom, tudi rekreativno ne. Teči je, ironično, začel med drugo svetovno vojno – pod nemško okupacijo. In v to so ga morali skoraj prisiliti – šel je na »tovarniško« tekmo, brez kondicije in enega samega treninga, in osvojil drugo mesto. Začel je redno vaditi – to je bila v času vojne njegova »terapija«.

Ko se je svet malce umiril, je bil Zatopek že skoraj v življenjski formi. Treniral je kot žival. V vseh razmerah. Nekaj takega kot vreme zanj ni obstajalo. Tekel je z ženo Dano, tudi atletinjo in olimpijsko prvakinjo, na hrbtu. Tekel je v globokem snegu. Tekel je po potokih. Ko je bil za več ur obsojen na zaprt prostor, je – perpetuum mobile – obsesivno tekel na mestu. Vadil je obut v težke vojaške čevlje in večkrat oblečen v dve, včasih celo tri plasti oblačil. Izumil je tako imenovani intervalni trening: nizanje hitrih in počasnih krogov. Slovel je po ubijalskem ritmu – ducate in ducate 400-metrskih krogov »na polno« z vmesnim »ogrevalnim« krogom.

Ko je začel resno tekmovati, je bil star 26 let. Na olimpijadi v Londonu (1948) je osvojil zlati medalji. Na dan, ko je zmagal v petkilometrskem teku, je olimpijska prvakinja postala tudi njegova žena, njen nastop je Zatopek spremljal s kitaro. Zakonca Zatopek sta bila, mimogrede, rojena na isti dan, zato sta se znala pošaliti, da sta se na »isti dan tudi poročila«. Zatopek je s svojim tekom šokiral športni svet. Ne le s hitrostjo, ampak tudi s skrajno nepravilno in iracionalno tehniko ter, predvsem, z grozljivim (krik!) izrazom na izmučenem obrazu, ki bi ga lahko primerjali s taboriščnikovim.

Toda »češka lokomotiva« ni trpela. Nasprotno. Zatopek je v bolečini užival in pre(d)stavljal njene skrajne robove, hkrati pa je bil neizmerno odprt, tovariški, dobrodušen, solidaren, duhovit, zgovoren, neposreden, razigran človek in poliglot. Vsi njegovi ključni tekmeci so bili njegovi veliki prijatelji. V času, ko je bila železna zavesa najvišja in hladna vojna na vrhuncu, je Zatopek povezoval Vzhod in Zahod ter deloval nad ideologijo – kljub temu ga je češkoslovaški komunistični režim zelo hitro izbral za svojega »poster-boya«, a to Zatopka, ljubljenca (ne le) atletskega občinstva po vsem svetu, niti slučajno ni motilo.

Kljub temu da so mu bili obveščevalni agenti ves čas na sledi, je živel polno in svetovljansko, črno-belosti osvobojeno življenje. Ljubil je svobodo. Tekel je zanjo. Živel je zanjo. Bal se je, da jo bo, ko se bo ustavil, ko bo poražen, izgubil. In to se je dejansko tudi zgodilo. Njegova tekaška kariera je bila kratka. Ustavili so ga poškodbe, posledica ubijalskih treningov brez regeneracije, in dejstvo, da je začel teči zares pozno. A pridobil (si) je tako legendaren status, da se je zdelo, da je zmagoval najmanj 20 let.

Ko je Češkoslovaško v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja zajela tako imenovana praška pomlad, je Emil Zatopek nemudoma postal eden njenih najvidnejših predstavnikov in zagovornikov. Izpostavil se je in – zelo kmalu – plačal visoko ceno. Ko so 21. avgusta 1968 sovjetski tanki okupirali ČSSR in razbili proteste v Pragi, je Zatopek tekal od tanka do tanka in častnike Rdeče armade prepričeval, naj ne streljajo ljudi in spoštujejo njihovo voljo. Seveda ni zaleglo. Aretirali so ga. Hitro je bil degradiran in poslan v uranove rudnike, nekakšne češkoslovaške gulage. Protesti »svobodnega sveta« niso zalegli. Zatopka je zdelovalo. Živel je v prikolicah, skupaj s sotrpini. Popival je in hitro postal neprepoznaven.

Oblasti so ga izbrisale iz učbenikov, kot da ni obstajal. A legenda je bila premočna. »Izbris« jo je le še okrepil. Tisti, ki so ga izkoristili za svojo promocijo, so ga uničili – še najbolj z vrsto poniževanj, in prisilili k vdaji: umiku podpore Aleksandru Dubčku. Lahko se je vrnil v Prago, a oblasti so ga zaposlile kot smetarja. Tega dela dejansko ni opravljal. Namesto njega so delali mimoidoči, sosedje … vsak dan, kjerkoli se je pojavil v smetarski opravi. Pri petdesetih letih je bil že resno betežen, bil je poražen. Padec komunizma leta 1989 in posledična rehabilitacija sta zanj prišla prepozno.

Lau(f) story je drama o človeku, ki se je s svojo toplo in neomajno neodvisno sredico spopadal z vsemi mogočimi klišeji, stereotipi, totalitarizmi, idioti(zmi), pravili, zakoni. Je tudi nežen, tankočuten portret naključnega šampiona. Je večna ljubezenska zgodba. Je tudi zgodba o premikanju fizičnih meja. O izčrpavanju telesa. O – tudi aktualni – tekaški maniji. O moči gibanja. O tovarištvu. O – tudi aktualni – hladni vojni. O militarizmu in – tudi aktualnih – vojaških intervencijah. O ideološki zaslepljenosti. O banalnosti zla. O herojstvu posameznika, ki je želel le rešiti svet in je ob tem izgubil sebe.

Emil Zatopek je dokaz, da je z vztrajnostjo, doslednostjo in neskončno borbo za dostojanstvo upor mogoč. Emil Zatopek je bil v športnem in etičnem smislu paradigma za mnoge, ki so živeli žalost stalinskega socializma. Uprizoritev bo svojo metodologijo razgradnje fascinantne biografije poskušala inovirati z decentno fiziko (balet), večnim vračanjem (tek igralca skozi celotno predstavo), liriko (hvalnico ljubezni med Dano Zatopek in Emilom Zatopkom) ... in s svojimi kilometri skozi gledalčev pogled, ki bo na odru spremljal resnični tek šestih resničnih ljudi, ki bodo med seboj tekmovali za končno zmago nad samim seboj.

APT, Korčula

Povezani dogodki