Robert Wilson se je na današnji dan leta 1941 rodil v mestu Wacu v ameriški zvezni državi Teksas. Po študiju na Univerzi v Teksasu in na inštitutu Pratt v Brooklynu je sredi 60. let minulega stoletja v New Yorku ustanovil umetniški kolektiv The Byrd Hoffman School of Byrds, znotraj katerega so nastale njegove prve izvirne predstave. Med njimi znameniti Pogled gluhega in Pismo kraljici Viktoriji.
Leta 1976 je skupaj s Philipom Glassom ustvaril opero Einstein na plaži. Z leti je navezal plodovite umetniške stike z največjimi ustvarjalci druge polovice 20. stoletja, veliko je delal v Nemčiji, je navedeno na spletni strani Cankarjevega doma.
Med drugim je v hamburškem Thalia Theatru ustvaril predstavo The Black Rider po besedilu Williama Burroughsa z glasbo Toma Waitsa, med dolgoletnim sodelovanjem z Brechtovim Berliner Ensemblom pa je postavil Wedekindovo Lulu z Angelo Winkler v naslovni vlogi in z glasbo Louja Reeda, Brecht/Weillovo Opero za tri groše in Petra Pana z glasbo dueta CocoRosie. Je tudi ustanovitelj in umetniški direktor Centra Watermill, umetniškega laboratorija v kraju Water Mill na Long Islandu.
Wilsonove skice, risbe in skulpture so pogosto razstavljene na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter vključene v javne in zasebne muzejske zbirke po vsem svetu. Obsežne retrospektive sta mu pripravila pariški Center Georgesa Pompidouja in bostonski Muzej lepih umetnosti. Svoje instalacije je med drugim predstavil v amsterdamskem muzeju Stedelijk, v Guggenheimovih muzejih v New Yorku in Bilbau ter v pariškem Louvru.
Za svoje delo je prejel številne nagrade. Bil je nominiran za Pulitzerjevo nagrado za dramatiko, prejel je dve gledališki nagradi ubu, zlatega leva za kiparstvo na beneškem likovnem bienalu in nagrado Laurencea Oliviera.
Je član Ameriške akademije umetnosti in književnosti ter Nemške akademije za umetnosti. Francoska vlada ga je imenovala za komturja viteškega reda umetnosti in književnosti in častnika legije časti, nemška vlada pa mu je podelila častniški križec reda za zasluge.
Wilson se je slovenskemu občinstvu v Cankarjevem domu prvič predstavil leta 1999 s predavanjem o svojem delu in operno-gledališko predstavo Svetniki in petje po besedilu Gertrude Stein. Letos je v osrednjem slovenskem kulturnem hramu gostovala predstava Nosorogi, ki jo je režiral po besedilu Eugeneja Ionesca. Wilson podpisuje tudi scenografijo ter avtorsko zasnovo luči.