Kot so zapisali, Sartre gradi pekel kot peklensko situacijo medsebojnih človeških odnosov. Upodablja ga v številnih podrobnostih, temah in vprašanjih, ki si jih človek postavlja, kadar razmišlja, kadar poskuša svoje življenje zajeti v svobodno celoto.
Svoboda je namreč tista, ki vzpostavlja ali briše meje pekla, ki spreminja ali definira ujetost človeškega bivanja. Uprizoritev ohranja integralno besedilo, odrski jezik pa išče vzporednice z dojemanjem pekla generacije milenijcev in boomerjev. Odpira vprašanje, kaj pomenita svoboda in ujetost, kakšne so različne strategije človeških odnosov pekla, brez ogledal.
Osnovna zgodba dramskega besedila je precej preprosta. Trije mrtvi neznanci so skupaj zaprti v sobi in sprva ne vedo, zakaj. Najprej Sobar pospremi v sobo Garcina, za njim Ines in nazadnje Estelle. V dramskem besedilu gledalec spremlja njihovo negotovost, pa tudi prestrašenost ter manipulativnost izrečenega. Dogajanje se v igri ne spreminja z dejanji, temveč večinoma temelji na karakterizaciji likov v dialogih.
"Kaj se pravzaprav dogaja s temi liki za zaprtimi vrati, za katere je težko določiti, kaj od izrečenega je resnica, ali vsaj približek resnici, na neki način morda sploh ni toliko pomembno, saj se zazdi, da je tisto, kar like definira ali jih pogojuje, sama dinamika odnosov oz. pogledov med njimi," je v gledališkem listu zapisala dramaturginja Katja Gorečan.
V prostor pekla so po njenih besedah postavljene tri osebe, ki se vsaka na svoj način upirajo in kljubujejo normativnim vzorcem vedenja, ki jih družba predpostavlja še danes. Vse tri definira stalno podajanje navideznega ogledala drug drugemu, tako bi lahko rekli, da je njihova svoboda odvisna od svobode drugega in v tem kontekstu drug drugemu ne dajo te možnosti osvoboditve. Kadar koli namreč pride do vsaj najmanjše možnosti pomiritve, dialogi eskalirajo v potencialno smer konflikta.
Francoski dramatik, eksistencialistični filozof, scenarist, pisatelj in literarni kritik Jean-Paul Sartre je eden izmed najpomembnejših intelektualcev 20. stoletja, znan kot vodilni predstavnik eksistencializma. Bil je tudi moralist in politični aktivist, boril se je za človekove pravice, s svojo filozofijo eksistencializma je globoko vplival na svet filozofije in literature, njegova dela pa še vedno oblikujejo naše razumevanje človekovega bivanja.
V predstavi igrajo Tarek Rashid, Eva Stražar, Jagoda in Lovro Zafred. Živa Čebulj je tudi lektorica predstave, režijo podpisuje Mateja Kokol, scenograf je Mark Požlep, kostumografka Iris Kovačič, avtor glasbe Nebojša Pop-Tasić, oblikovalec svetlobe Darjan Domadenik in avtor kipa Simone de Beauvoir Matej Prihavec.