dr. Manica Špendal, 27. 9. 2013

Giacomo Puccini: Il trittico (Triptih)

SNG Opera in balet Maribor, Giacomo Puccini TRIPTIH, režija Paul-Émile Fourny, premiera 27. september 2013.

Prizor iz enodejanke Gianni Schicchi / Foto: Tiberiu Marta

Na začetku leta 1910 se je Pucciniju porodila zamisel, da bi, izhajajoč iz Dantejeve epske trilogije Božanske komedije, ustvaril realistično-naturalistično grozljivko, misterij in satirično burleskno opero buffo. V skladu z Divino commedio naj bi Plašč (Il tabarro) predstavljal Pekel (Inferno), Suor Angelica Vice (Purgatorio), Gianni Schicchi pa Raj (Paradiso). Potem ko je tri enodejanke dokončal, so mu prijatelji svetovali, naj celotno delo naslovi Il trittico (Triptih). Med operami ni očitne vsebinske in ne glasbene povezave; Triptih pomeni tudi odmik od tradicionalne opere v dejanjih. Z njim je Puccini pol stoletja po Wagnerjevem Prstanu ubral nasprotno smer: medtem ko je bil Wagnerjev namen, da s svojo tetralogijo na štirih večerih pritegne zanimanje publike z eno zgodbo, je Puccini v nekaj urah – v enem večeru – ponudil poslušalcem tri različne, tematsko nepovezane sižeje. Carl Dahlhaus trdi, da predstavlja Puccinijev »iz drastično kontrastirajočih delov zgrajen Triptih novum v zgodovini opere« in je tudi »kot celota eno najpomembnejših skladateljevih del«.

Il tabarro – Plašč
Plašč je edina od treh enodejank, zasnovana na enem literarnem delu, in sicer drami La houppelande (1910) Didiera Golda, ki si jo je Puccini ogledal leta 1912 v pariškem Théâtre de Marigny. Libreto v italijanskem jeziku mu je izdelal Giuseppe Adami. V Plašču se izraža težnja k dvodelnosti, pri čemer je v prvem delu enodejanke prikazano izhodiščno stanje in specifični ambient drame: gre za mešanico idiličnega in tragičnega življenja, ki od samega začetka obvladuje dogajanje, kar kaže tudi daljši orkestralni uvod. Plašč ima v primerjavi z drugima enodejankama nekoliko daljšo predigro, ki pa z dramaturškega vidika ni običajna uvertura, kajti zavesa se dvigne že po prvem taktu, orkester pa spremlja »nemo« dogajanje, ko Michele razklada tovor s čolna, ki je privezan na obalo Sene v Parizu, medtem ko se njegova žena Giorgetta posveča gospodinjskim opravilom. Glasba (v 6/8, 9/8 in 12/8 taktu) ponazarja rečni tok ter s fiksiranimi toni posnema zvok sirene parnika in hupe oddaljenega avtomobila. Dialog Micheleja in Giorgette ob zamolklem zvoku zbora razkladalcev, ki prihajajo iz ladijskega trupa in se skrivnostno ter grozeče vedno bolj približujejo, spremlja izvajanje viol in flavt, ki prekinja (kot izraz strahu) navidezno enakomeren in monoton tok dogajanja. Po močnem zasuku se zasliši napitnica v ritmu valčka, ki pa v rafinirano zgrajenem harmonskem stavku nad enostavnim pedalnim tonom pihal ne zveni veselo, pač pa prej zlovešče napoveduje bližajočo se katastrofo. Enako turobno zveni glasba lajnarja, na katero zapleše Giorgetta z razkladalcem Luigijem. Namerno intonančno nečista pasaža piccola, flavt, klarinetov in basklarineta zaključi prizor.

V naslednji epizodi nastopi prodajalec popevk, ki navzočim predlaga najnovejši »šlager«: »Chi la vuole l'ultima canzonetta?« V popevki opeva zgodbo o Mimi. V njej citira Puccini temo iz svoje opere La bohème: »Primavera, primavera ... Chi ha vissuto per amore, per amore si morì ...« Prav na tem mestu Puccini mojstrsko izdela orkestralni del, kakršnega dotlej ni bilo zaznati v njegovih operah in ga moremo primerjati morda le z operami Richarda Straussa. Po daljšem začetnem delu sledi skercozo, ki ga zaznamujeta nastop žene razkladalca Talpe, imenovane Frugola (»Podlasica«), potepuhinje, ki zbira odpadke. V pesmih izpoveduje željo po lastnem domu in jo izvaja v svojevrstnem staccatu: orkester pa (z ostinatnimi figurami) prispeva k mračnemu ozadju in poudarja brezizhodnost njene želje: »Ho soganto una casetta con un piccolo orticello ...« Luigi, skrivni ljubimec Giorgette, v krajši ariji toži nad življenjem pariškega proletariata: »Hai ben ragione, meglio non pensare ...« Luigi in Giorgetta nato v duetu opevata lepote Pariza: »Ma chi lascia il sobborgo vuol tornare.«

Po odhodu Frugole ponovi orkester uvodno glasbo o reki, tokrat s sodelovanjem dveh pevskih solistov, sopranistke in tenorista za sceno. Prizor se zaključi na daljšem tonu (ladijske sirene) v pianissimu. Dogajanje v drugem delu, ki zavzema polovico dejanja, zaznamujejo izključno nastopi treh protagonistov – Micheleja, Luigija in Giorgette. Glasba v tem delu z bogato kromatiko vzbuja še mračnejše vzdušje. V duetu (v cis-molu) se zaljubljenca Luigi in Giorgetta dogovarjata o razpoznavnem znaku s prižigom vžigalic: »Ascolta: come ieri lascerò la passerella ... Si ... il fiammifero acceso,« kar spominja na Wagnerjevega Tristana, le da je bil Tristanov in Izoldin znak bakla. Luigijev in Giorgettin duet se konča s kromatičnim padcem prek dveh oktav v orkestru. Michelejev in Giorgettin duet poteka v parlandu in se tako razlikuje od konvencionalnega ljubezenskega dueta Luigija in Giorgette, zaključi pa se z njeno zadržanostjo. Sredi dueta zadoni devet udarcev zvona iz sosednje cerkve. Čez čas se zasliši pesem mimoidočega ljubezenskega para »Bocca di rosa fresca ... E baci di rugiada ...«, katere melodijo, zgrajeno na dveh cerkvenih modusih, spremlja izvajanje harfe in čeleste v C-duru ter signal trobente iz bližnje kasarne v B-duru nad pedalnim tonom orkestra v a-molu. Politonalnost na tem mestu naj bi odslikavala skupnost proletariata ter sočasno medsebojno odtujenost in nerazumevanje.

Vrhunec drugega dela predstavlja Michelejev monolog, ki v prvotni verziji libreta prinaša njegov nagovor reki »Scorri, fiume« in prikaz žalostnega aktualnega stanja: Michele razmišlja o nesmiselnosti življenja brez ljubezni. Nekoliko razvlečen monolog je Puccini najprej nekoliko skrajšal, nato pa ga je povsem spremenil. V zadnji različici se Michele sprašuje, kdo je ljubimec njegove žene Giorgette, in najavi, da bo neznanca umoril, slednji pa bo končal v globini reke: »Nulla! ... Silenzio! ... Ma chi dunque! ... Chi dunque? ... Chi sarà?« Jedro monologa je motiv plašča (v dvojno punktiranem ritmu), ki ga skladatelj predeluje v smislu vodilnega motiva. Začenja se v pianissimu, nato pa se v silovitem crescendu konča na fortissimu (fff) z grožnjo: »La pace è nella morte!«


Prizor iz enodejanke Sestra Angelika / Foto: Tiberiu Marta
Po monologu sledi nagli sklep: Michele prestreže Luigija na poti k Giorgetti in ga zadavi. Ko prispe Giorgetta do kraja, kjer naj bi jo pričakal Luigi, presunjena najde svojega moža. Ko ta razpre plašč, se iz njega skotali Luigijevo truplo. Glasba izrisuje grozljivo stanje in katastrofo. Plašč se, podobno kot dve najbolj znani veristični enodejanki Cavalleria rusticana (Kmečka čast) Pietra Mascagnija in I Pagliacci (Glumači) Ruggiera Leoncavalla, zaključi z umorom, funkcija okolja pa je v tem, da to usmeritev še podčrtuje. V Plašču Puccini nadaljuje slogovno smer, ki jo je začel v Deklici z zlatega zahoda (La fanciulla del West): melodija kot nosilka izraza vedno bolj izgublja svojo primarnost. Poudarek je na bogati zvočnosti, osnovani na barvitosti harmonskega stavka in instrumentacije, vpliv Debussyja, posebno njegovih Nokturnov, je nesporen.

Suor Angelica – Sestra Angelika
Odločitev Puccinija, da napiše »samostansko« opero enodejanko, kot mu je predlagal Giovacchino Forzano (gledališki pisec in operni režiser v milanski Scali in Teatru Reale v Rimu), moremo poiskati tudi v povezavi z njegovo dve leti starejšo sestro Iginio, ki je bila že štirideset let prednica v samostanu Vicepalago pri mestu Lucca. Jedro zgodbe ni v samostanskem življenju, temveč v moralnem vprašanju, ali je ženska vredna obsodbe zaradi zunajzakonske ljubezenske zveze, iz katere se je rodil sin. Zagotovo pa se je Puccinija ta snov dotaknila močneje, ker je tudi sam doživljal težave zaradi dvajsetletne zunajzakonske zveze z življenjsko sopotnico Elviro, s katero je imel sina Antonia. Zvezo sta uzakonila šele, ko je sin dopolnil dvajset let. Puccini je dalj časa iskal primeren mistično-idiličen libreto, ki bi bil dovolj nasproten »brutalnemu« Plašču, kar je v Suor Angelici, v kateri nastopajo le ženski glasovi, idealen kontrast prvi enodejanki. Suor Angelica je vsebinsko-sižejska predhodnica opere Les dialogues des carmelites (Pogovori karmeličank) Francisa Poulenca ter vokalni antipod Massenetovi operi Le jongleur de Notre-Dame, v kateri nastopajo le moški glasovi in je dogajanje prestavljeno v moški samostan. Pri obeh operah se na koncu prikaže Marija, ki odpusti vsem grešnikom. Puccini je vrhunsko izdelal zlasti altovski lik kneginje, Angelikine tete, in jo prikazal kot brezsrčno, svetohlinsko osebo, žensko negativko (analogno moškemu negativcu Scarpiji v Tosci). Dramaturška pomanjkljivost operne enodejanke je v opisu samostanskega življenja pa tudi v nekoliko razvlečenem in nejasnem libretu brez nakazane pripovedne poante. Puccini je zato opero pozneje nekoliko predelal in skrajšal, vendar ni spreminjal prizorov, ampak je črtal nekaj Angelikinih solističnih nastopov.

Opera se začenja s štiritaktnim motivom šestih tonov zvonov (pred dvigom zavese). Motiv (le nekoliko spremenjen od tistega v prvem dejanju Tosce), prevzame nato orkester. Sledi spev Ave Maria, ki ga pojejo sestre za sceno ob spremljavi orgel, zvonov in virtuozne igre piccola. Del te glasbe je Puccini prvotno napisal za načrtovano opero Due zoccoletti (Dve cokli) po romanu pisateljice Louise de la Ramée. Pasaža v orkestru uvaja prvi Angelikin solistični nastop, ki kulminira v fortissimu orkestra in temelji na poznejšem spoznanju »La morte è la vita bella«. Sestre nato v kratkem zborovskem dialogu »komentirajo« Angelikino plemiško poreklo in kazen, zaradi katere je morala v samostan. Močan signal trobent naznani, da je pred vrati kočija.

Angelika domneva, da jo je po sedmih letih obiskal nekdo iz družinskega kroga. Njeno vznemirljivo pevsko izvajanje spremljajo akordi orkestra, zasliši pa se žalni zbor s pokopališča, kjer sestre pojejo rekviem za umrlo sestro. Gre za trideset let staro žalno mašo, ki jo je Puccini povzel po svoji operi Edgar: »Requiem aeternam dona ei, Domine ...« S tem se zaključi ekspozicija, ki zavzema polovico operne enodejanke. Dejanje se začenja s prihodom kneginje, Angelikine tete, ki v mračnem tonu izpove svojo družinsko odgovornost: nad pizzicatom kontrabasov izvajajo rogovi figuro, ki jo ob vstopu kneginje zaigra ves orkester in napoveduje zloveščo situacijo. Z imitacijo Angelikinega krika v orkestru protagonistka zahteva, da ji kneginja pove, kako je z njenim sinom: »Com'è, com'è mio figlio?«

V tem je tudi bistvo zgodbe: ker je Angelika rodila nezakonskega sina, jo je družina poslala v samostan, da tam opravi pokoro. Vendar pa ji teta odvzame vsako upanje, da bi jo spokoritev privedla do sreče. Namen prihoda kneginje je bil doseči Angelikino odpoved dediščini. Prizor srečanja Angelike s kneginjo je dramatični višek opere. Zaznamuje ga predelava vodilnih motivov, izrazita kromatika in izredno diferencirana instrumentacija. Operne osebe so mojstrsko upodobljene, zlasti svetohlinka kneginja in tragični lik Angelike. Po kneginjinem odhodu sledi velika arija Angelike, »Senza mamma, bimbo, tu sei morto ... Ora, che tutto sai, angelo bello«, ki temelji na treh ekspresivnih melodijah ter sodi med najlepše Puccinijeve sopranske arije. Je nekakšen tridelni »lamento«, s srednjim delom v F-duru in tretjim, zaključnim v a-molu. Zadnji anticipira Angelikino slovo od zemeljskega življenja (z vzponom na visoki A v pianissimu). Zatem sestre v zboru obkrožijo Angeliko, z njo sočustvujejo ter se pripravljajo na njen samomor z zeliščnim strupom. Za to mesto je Puccini prvotno komponiral t. i. »zeliščno« arijo.

V zaključnem prizoru vključi Puccini mešani zbor (to je edina točka, v kateri sodelujejo tudi moški glasovi) ter orkester na sceni. Daljši simfonični intermezzo zaznamujejo zanosna melodija, polifonska struktura in poudarjeno barvita instrumentacija. Iz skupine sester izstopa le Genovieffa. Puccini ji namenja večjo arijo: »E lo confesso. Soave Signor mio.« Po mnenju nekaterih poznavalcev pa je manj posrečen finale: nekoliko nenavaden je nastop angelskega zbora, pri katerem se pojavi Angelikin umrli sin ob spremljavi mogočnih zvokov orkestra, orgel in dveh klavirjev.

Gianni Schicchi
Tretja, komična operna enodejanka zavzema v Puccinijevem opusu podobno mesto kot Falstaff v Verdijevem in Mojstri pevci nürnberški v Wagnerjevem. Besedilo, katerega avtor je, prav tako kot v drugi enodejanki, Giovacchino Forzano, je zasnovano svobodno in ne na literarnem delu, če izvzamemo nakazan namig na Dantejevo Božansko komedijo, kjer Gianni Schicchi »potuje« – zaradi poneverbe oporoke – v pekel, kar omenja Dante v tridesetem spevu svoje Komedije: »E l'Aretin, che rimase, tremando, mi disse: Quel folletto è Gianni Schicchi, e va rabbioso altrui cosí conciando.« (V prevodu Andreja Capudra: »Arečan, ki ostal je, ves trepeče rekoč: 'Tu norec tu je Schicchi Gianni, ki kolje vseokrog, ko bes ga meče'.«) V svoji predlogi je Forzano izhajal iz tradicije commedie dell'arte. Tako je naslovni junak imitacija harlekina, Lauretta pa kolombine. V tretji enodejanki moremo tako zaznati posrečeno sintezo skladateljevega osebnega sloga in opere buffe. Posebna značilnost opere je tudi, da v njej prevladujejo hitri tempi; le na liričnih mestih so počasnejši. Melodije so zasnovane večinoma diatonično in zelo pogosto nastopajo veliki intervalni skoki. V harmonskem stavku se Puccini izogiba kromatike, zelo rad pa uporablja razne disonantne tvorbe.


Prizor iz enodejanke Gianni Schicchi / Foto: Tiberiu Marta
V ekspoziciji predstavi Puccini bistvo dejanja v sinkopiranem ritmu, nato nastopi vodilni ostinatni motiv Giannija Schicchija v padajočih osminkah (med tonaliteto B-dura in b-mola). Motiv spremljajo tihi udarci parodistične žalne koračnice na malem bobnu – kot prispodoba žalujoče zbrane družine zaradi pravkar umrlega Buosa Donatija. Sorodnike tare tudi negotovost glede razdelitve dediščine, kar poteka v parlando dialogu. V kratkih ariozih Puccini jasno »obravnava« vsakega od devetih sorodnikov. Za dediščino se najbolj zanima Rinuccio, nečak pokojnikove sestrične Zite (imenovane La Vecchia). Samo tako bi postal neodvisen in bi lahko poročil Lauretto, hčerko Giannija Schicchija, od vseh preziranega povzpetnika.

Posamezni prizori in epizode so večinoma v durovih tonalitetah in le redko v molu, kot denimo v omenjenem prizoru, kjer hoče Puccini prikazati lažne občutke sorodnikov. V šestnajstem taktu nastopi drugi, lahkotni motiv Giannija Schicchija v parlando slogu opere buffe, medtem ko tretji – v smislu nekakšne fanfare – simbolizira njegovo preudarnost. Vsako upanje med sorodniki zamre, ko se ob odkritju oporoke izkaže, da je Buoso celotno premoženje zapustil Cerkvi. Rinuccio poišče pomoč pri Gianniju Schicchiju. V ariji hvali Firence in njeno novo družbo, ki jo proti stari oligarhični zaznamuje Gianni Schicchi: »Firenze è come un albero fiorito, che in piazza dei Signori ha tronco e fronde ... Viva la gente nuova e Gianni Schicchi.«

Spopad med starejšo in mlajšo generacijo se nato odvija v dialogu med Giannijem Schicchijem in hčerko Lauretto. Oče odkloni Laurettino prošnjo za pomoč, ker stara teta Zita – kot bodoča »poglavarka« družine – nasprotuje zvezi Rinuccia in Laurette. Slednja roti očeta in grozi s samomorom, kar zapoje v ariozu, eni najpriljubljenejših točk opere, še zlasti zaradi prikupne, enostavne melodije in harmonije (v ritmu siciliane): »O mio babbino caro ... andrei sul Ponte Vecchio ma per buttarmi in Arno! ... Dio, vorrei morir!« Še posebej pogosto jo pojejo sopranistke na opernih koncertih.

Potem ko je Lauretta prepričala očeta, sklene Gianni Schicchi, da se bo, preoblečen v Buosa Donatija, podal k notarju in mu narekoval novo oporoko: »Si corre dal notaio ...« Ariozo je napisan v ritmu fokstrota, ki je nastal le nekaj let pred Puccinijevo enodejanko, kar je bilo za takratni čas za gledališko delo, ki se dogaja v srednjem veku, nekoliko nenavadno. Prizor z oporoko je vrhunski, tako glede zamisli libretista kakor tudi briljantne instrumentacije. Puccini domiselno oblikuje prizor diktata, kjer mehanično mrmranje notarja – ob latinskih frazah – spremlja s štiriglasnim kontrapunktom. V drugem ariozu Gianni Schicchi svari sorodnike pred ponaredkom oporoke in hlini slovo od Firenc in njene družbe: »Prima un avvertimento! ... Addio Firenze, addio cielo divino ...«

Potem ko je uspel pripisati nase dragoceno dediščino, odžene Gianni Schicchi sorodstvo, kar se zgodi ob neartikuliranem »kričanju« z nedoločljivo tonsko višino, Lauretta in Rinuccio pa si v duetu napovedujeta srečno prihodnost: »Lauretta, mia Lauretta! Staremo sempre qui! ... Guarda! Firenze è d'oro!« V kratkem, sedemnajst taktov trajajočem finalu se obrne Gianni Schicchi k poslušalcem (ob spremljavi godal in klarineta) z vprašanjem, ali je mogel Buosov denar »boljše končati«: »Ditemi, voi, Signori, se i quattrini potevan finir meglio di così!« Opera večinoma nima zaključenih ansambelskih točk, izjema je le tercet Nelle (žene Bousijevega nečaka Gherarda) in Ciesce (žene Marca, sina Buosovega bratranca Simoneja) ter Zite. Nekateri označujejo opero Gianni Schicchi kot »prekomponirano ansambelsko sceno«, pri kateri je petnajst nastopajočih oseb nenehno na odru. Ker avtograf zadnje enodejanke ne izkazuje popravkov (prvih dveh pa le malo), lahko sklepamo, da je bil Puccini zadovoljen že s svojim prvim osnutkom.

Puccini je končal enodejanko Il tabarro (po zapisu na avtografu partiture) 25. novembra 1916, Suor Angelico 14. septembra 1917 in Giannija Schicchija 20. aprila 1918. Prvotno je želel, da bi bila praizvedba Triptiha v Rimu, a je prva svetovna vojna to preprečila. Zatem je sprejel ponudbo Metropolitanske opere v New Yorku (praizvedba je bila 14. decembra 1918), kjer pa je velik uspeh doživel le s tretjo opero, medtem ko s Plaščem in Sestro Angeliko poslušalcev ni prepričal. Triptih je dirigiral Roberto Moranzoni, režiser je bil Ryszard Ordyński, kot pevski solisti pa so nastopili (med drugimi): Luigi Montesanto (Michele), Claudia Muzio (Giorgetta), Giulio Crimi (Luigi), Alice Gentle (La Frugola) – v Plašču; Geraldine Farrar (Angelica), Flora Perini (Kneginja), Mary Ellis (Genovieffa) – v Sestri Angeliki; ter Giuseppe De Luca (Gianni Schicchi), Florence Easton (Lauretta), Giulio Crimi (Rinuccio), Kathleen Howard (Zita) v Gianniju Schicchiju. V Evropi so celotni Triptih prvič uprizorili leta 1919 v Rimu, leta 1920 v Neaplju, na Dunaju in v Londonu (v operi Covent Garden), kjer so opero Gianni Schicchi kritiki ocenili kot mojstrsko komično opero. Leta 1922 so Triptih prvič izvajali v Budimpešti v madžarščini, leta 1923 v Parizu v francoščini ter leta 1927 v Zagrebu v hrvaškem prevodu. Vse tri enodejanke so bile v Jugoslaviji prvič izvedene leta 1922 v Ljubljani, in sicer v slovenskem jeziku (premiera je bila 3. junija 1922).

Med najvidnejšimi svetovnimi oblikovalci posameznih likov so bili pevci: Maria Jeritza, Lotte Lehmann, Leontyne Price, Renata Scotto (Giorgetta), Sherrill Milnes, Ingvar Wixell (Michele), Placido Domingo (Luigi) – v Plašču; Victoria de los Angeles, Renata Scotto (Angelica), Fedora Barbieri, Marilyn Horne (Kneginja), Ileana Cotrubas (Genovieffa) – v Sestri Angeliki ter Tito Gobbi (Gianni Schicchi), Victoria de los Ángeles, Ileana Cotrubas (Lauretta) ter Carlo del Monte in Placido Domingo (Rinuccio) v operi Gianni Schicchi. Čeprav je bil Puccini sprva prepričan, da Triptiha ni mogoče deliti, se je po izvedbi leta 1921 v mestu Lucca pridružil mnenju, da je mogoče posamezne enodejanke izvesti s kakšnim drugim opernim ali baletnim delom na istem večeru, kar se je najpogosteje pripetilo z opero Gianni Schicchi. Šele pozneje so uprizoritve celotnega Triptiha postajale vse pogostejše.

V Mariboru Puccinijevega Triptiha doslej v celoti še niso uprizorili. Trikrat so vključili v spored zadnjo enodejanko Gianni Schicchi in enkrat prvo, Plašč. Prvič so komično opero Gianni Schicchi uprizorili v sezoni 1953/54 v slovenskem prevodu Nika Štritofa, premiera je bila 8. novembra 1953. Režijsko jo je pripravil Jurislav Korenić, ki je bil tudi kostumograf, scenograf je bil Vlado Rijavec, dirigiral je Heribert Svetel, zbor pa je naštudiral Ferdo Pirc. V posameznih vlogah so nastopili: Karlo Kamuščič (Gianni Schicchi), Jelka Cimerman-Iglič, Jelka Rupnik (Lauretta), Mitja Gregorač, Milan Gorenšek (Rinuccio), Adalberta Thuma (Zita), Nada Kraker-Vrezec (Nella), Mija Vidic (La Ciesca) idr. Bilo je 10 predstav.

Druga uprizoritev Giannija Schicchija je bila v sezoni 1955/56, prav tako v slovenskem prevodu Nika Štritofa, premiera je bila 11. junija 1955. Opero je režiral Nino Uršič, scenograf je bil Tošo Primožič, dirigiral je Jakov Cipci, zborovodja pa je bil Ferdo Pirc. Pevski solisti so bili med drugimi: Karlo Kamuščič, Marcel Ostaševski (Gianni Schicchi), Nada Zrimšek, Jelka Rupnik (Lauretta), Jože Gašperšič (Rinuccio), Adalberta Thuma (Zita), Nada Kraker (Nella), Mija Vidic (La Ciesca), bilo je 17 predstav. Na istem večeru je bil izveden tudi balet Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova.

Tretja uprizoritev komične enodejanke Gianni Schicchi je bila v sezoni 1976/77, skupaj s prvo enodejanko Plašč, obe v slovenskem prevodu Smiljana Samca. Premiera je bila 21. januarja 1977. Režijski zasnovi za obe operi je izdelal Franjo Potočnik, scenografijo Vlado Rijavec, kostumografka je bila Vlasta Hegedušić, zborovodja Ferdo Pirc, dirigenta (pri Plašču) sta bila Kristjan Ukmar in Boris Švara, opero Gianni Schicchi pa sta dirigirala Kristjan Ukmar in Marko Žigon. Pevske like so oblikovali v enodejanki Plašč: Sergio Brunello (Michele), Ada Sardo (Giorgetta), Carlo Biasini k. g., Simeon Gugulovski k. g. (Luigi), Blagovesta Popmarkova, Majda Švagan (La Frugola), Aleksander Boštjančič (Prodajalec pesmi) idr. V operi Gianni Schicchi pa so bili pevski solisti: Emil Baronik (Gianni Schicchi), Zorica Barač, Nada Zrimšek (Lauretta), Ervin Ogner (Rinuccio), Adalberta Thuma (Zita), Dragica Kovačič (Nella), Majda Švagan (La Ciesca) idr. Bilo je 12 predstav.

 

 

 

Iz gledališkega lista uprizoritve

SNG Maribor, Giacomo Puccini

Povezani dogodki

dr. Manica Špendal, 17. 5. 2019
Faust, Gounodeva velika opera v petih dejanjih
dr. Manica Špendal, Opera in Balet SNG Maribor, 16. 3. 2012
Franz Lehár in Vesela vdova
dr. Manica Špendal, 3. 10. 2014
Pravljična čarobna igra