Maša Jazbec, 6. 12. 2016

Fizika žalosti: Roman živi na odru

V torek, 6. 12. 2016, ob 20. uri v Dvorani novomeške pomladi Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu vabljeni na ponovno uprizoritev predstave Fizika žalosti v režiji Tjaše Črnigoj. Fizika žalosti je roman, ki na premišljen in edinstven način potuje v labirint prenekaterih življenjskih zgodb in v vsaki odkriva človeštvu nepogrešljivo občutenje – žalost. Fizika žalosti je prav tako gledališki dogodek, ki stopa v labirint iskanja te občečloveške žalosti, v njem najde posameznika in prav isto žalost poskuša preseči v skupini ustvarjalcev. Uprizoritev si lahko ogledate še 7. in 8. 12. 2016, prav tako v Novem mestu.
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater

Georgi Gospodinov v romanu Fizika žalosti skozi različne zgodbe upoveduje vsem znano občutenje – žalost vedno znova najde v potovanjih v pretekle spomine, jo poskuša začiniti s humorjem in ironijo, preseči in pregnati, naposled pa jo prepozna kot nepogrešljiv sestav človeškega življenja. Pisec v romanu izrisuje žalost skozi različne pripovedne postopke in z uporabo interdisciplinarnih pristopov. Njegovo pisanje se tako vzpostavi kot potovanje v kratka poglavja, ko lahko bralci prepoznavajo žalost v antičnem mitu, v osebnoizpovedni zgodbi protagonista o zgodovini Bolgarije v 20. stoletju, v arhivih najrazličnejših časopisnih publikacij, v literarni svetovni zapuščini in celo v uradnih odlokih o zakolu živali. Gospodinov popelje bralce na pot od ene do druge zgodbe, premešča jih od teme do teme, od enega začetka k drug(ačn)emu koncu, s tem pa romanu daje obliko nevidnega labirinta.

Tako kot je nevidna oblika labirinta v romanu, pa je na prvi pogled nevidna tudi v uprizoritvi Fizike žalosti. Igralci morajo zato, da bi spoznali labirint Gospodinove žalosti, v roman šele vstopiti. Tako kot vstopajo gledalci na prizorišče uprizarjanja, morajo igralci z njimi vstopiti v Gospodinov romaneskni svet. Labirint se torej odkriva počasi, skozi začetno vstopanje in preseljevanje v spomine protagonista. Dogajanje se gradi skozi igro in preigravanje, vse dokler teža žalosti ne povede igralce k premišljevanju o njej in k poskusu preseganja tega občutenja. Gledališka uprizoritev se poslužuje podobne strukture, kot jo je mogoče zaznati v romanu. Prizori in njihovo sosledje izrisujejo labirint, v katerem se izmenjujejo različni »gospodinovski« pogledi na žalost, obenem pa različne gledališke tehnike. V uprizoritvi Fizike žalosti torej ne gre iskati linearnosti (podobno tudi v romanu), temveč večplastnost gledaliških možnosti uprizarjanja.

Različne hodnike labirinta pa navsezadnje povezuje pojem rituala. Igralci s tem, ko se podajo v prebiranje oziroma preigravanje romana, ko iščejo različne kraje in oblike pojavljanja žalosti, preobražajo dojemanje o tem občutenju. Svet je po Gospodinovem najbolj žalosten kraj, a v svetu je poleg žalosti prostor tudi za sočutje. Tega morajo igralci po prehojeni poti in v potovanju od prizora do prizora prepoznati, najti in ga poskusiti občutiti. In k temu so venomer znova povabljeni tudi gledalci.

APT

Povezani dogodki

Maša Jazbec, 11. 9. 2016
Požigalec živi na severu
Maša Jazbec, 14. 9. 2016
Polet na planet domišljije
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Priprava čaja je cirkuški trik