Maša Jazbec, 6. 12. 2016

Fizika žalosti: Roman živi na odru

V torek, 6. 12. 2016, ob 20. uri v Dvorani novomeške pomladi Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu vabljeni na ponovno uprizoritev predstave Fizika žalosti v režiji Tjaše Črnigoj. Fizika žalosti je roman, ki na premišljen in edinstven način potuje v labirint prenekaterih življenjskih zgodb in v vsaki odkriva človeštvu nepogrešljivo občutenje – žalost. Fizika žalosti je prav tako gledališki dogodek, ki stopa v labirint iskanja te občečloveške žalosti, v njem najde posameznika in prav isto žalost poskuša preseči v skupini ustvarjalcev. Uprizoritev si lahko ogledate še 7. in 8. 12. 2016, prav tako v Novem mestu.
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater
Foto: Polona Ipavec / Arhiv Anton Podbevšek teater

Georgi Gospodinov v romanu Fizika žalosti skozi različne zgodbe upoveduje vsem znano občutenje – žalost vedno znova najde v potovanjih v pretekle spomine, jo poskuša začiniti s humorjem in ironijo, preseči in pregnati, naposled pa jo prepozna kot nepogrešljiv sestav človeškega življenja. Pisec v romanu izrisuje žalost skozi različne pripovedne postopke in z uporabo interdisciplinarnih pristopov. Njegovo pisanje se tako vzpostavi kot potovanje v kratka poglavja, ko lahko bralci prepoznavajo žalost v antičnem mitu, v osebnoizpovedni zgodbi protagonista o zgodovini Bolgarije v 20. stoletju, v arhivih najrazličnejših časopisnih publikacij, v literarni svetovni zapuščini in celo v uradnih odlokih o zakolu živali. Gospodinov popelje bralce na pot od ene do druge zgodbe, premešča jih od teme do teme, od enega začetka k drug(ačn)emu koncu, s tem pa romanu daje obliko nevidnega labirinta.

Tako kot je nevidna oblika labirinta v romanu, pa je na prvi pogled nevidna tudi v uprizoritvi Fizike žalosti. Igralci morajo zato, da bi spoznali labirint Gospodinove žalosti, v roman šele vstopiti. Tako kot vstopajo gledalci na prizorišče uprizarjanja, morajo igralci z njimi vstopiti v Gospodinov romaneskni svet. Labirint se torej odkriva počasi, skozi začetno vstopanje in preseljevanje v spomine protagonista. Dogajanje se gradi skozi igro in preigravanje, vse dokler teža žalosti ne povede igralce k premišljevanju o njej in k poskusu preseganja tega občutenja. Gledališka uprizoritev se poslužuje podobne strukture, kot jo je mogoče zaznati v romanu. Prizori in njihovo sosledje izrisujejo labirint, v katerem se izmenjujejo različni »gospodinovski« pogledi na žalost, obenem pa različne gledališke tehnike. V uprizoritvi Fizike žalosti torej ne gre iskati linearnosti (podobno tudi v romanu), temveč večplastnost gledaliških možnosti uprizarjanja.

Različne hodnike labirinta pa navsezadnje povezuje pojem rituala. Igralci s tem, ko se podajo v prebiranje oziroma preigravanje romana, ko iščejo različne kraje in oblike pojavljanja žalosti, preobražajo dojemanje o tem občutenju. Svet je po Gospodinovem najbolj žalosten kraj, a v svetu je poleg žalosti prostor tudi za sočutje. Tega morajo igralci po prehojeni poti in v potovanju od prizora do prizora prepoznati, najti in ga poskusiti občutiti. In k temu so venomer znova povabljeni tudi gledalci.

Povezani dogodki

Maša Jazbec, 19. 11. 2014
Hamletovanje: Hamlet gre na »party«
Maša Jazbec, 14. 1. 2014
Kaligula: »Še sem živ!«
Maša Jazbec, Benjamin Krnetić, 15. 1. 2014
Kaligula: »Še sem živ!«