dr. Manica Špendal, 17. 5. 2019

Faust, Gounodeva velika opera v petih dejanjih

SNG Maribor, Charles Gounod FAUST, režija Pier Francesco Maestrini, premiera 17. maj 2019.

Foto: Tiberiu Marta

Francoski skladatelj Charles Gounod se je rodil leta 1818 v Parizu v glasbeni in umetniški družini. Za glasbeno umetnost ga je navdušila predvsem mati, ki je bila tudi sama izvrstna pianistka. Glasbo je zasebno študiral najprej pri češkem skladatelju Antonu Reichi, po njegovi smrti pa na pariškem Glasbenem konservatoriju, kjer so bili njegovi učitelji skladatelji Jean-François Lesueur, Pierre Zimmerman, Henri-Montan Berton, Jacques Fromental Halévy in Ferdinando Paër. Leta 1839 je za kantato Fernand prejel Rimsko nagrado (Prix de Rome), ki mu je omogočila, da se je kot štipendist v večnem mestu med letoma 1839 in 1841 poglabljal predvsem v študij cerkvene glasbe, še posebej v Palestrinove skladbe. Odtlej se je sakralni glasbi v svojem ustvarjalnem delu bolj ali manj intenzivno posvečal vse življenje. V Rimu se je spoznal s Fanny Mendelssohn Hensel (sestro Felixa Mendelssohna-Bartholdyja), ki ga je seznanila z deli nemških romantičnih skladateljev, kot denimo Franza Schuberta, Roberta Schumanna, svojega brata Felixa Mendelssohna-Bartholdyja, pa tudi Johanna Sebastiana Bacha. Dela omenjenih ustvarjalcev je še temeljiteje spoznal na Dunaju, kjer se je zadrževal dalj časa ob izvedbi svojega Rekviema v d-molu leta 1842. Po vrnitvi v Pariz se je zaposlil kot organist, vpisal pa se je tudi na teološko fakulteto. Ko je bil tik pred posvetitvijo za duhovnika, se je znova raje vrnil k posvetnemu življenju, pod vplivom Hectorja Berlioza pa je začel komponirati glasbenogledališka dela.

Prvi dve operi, Sapfo[1] (fr. Sapho) in Krvava nuna (fr. La nonne sanglante) iz leta 1854, nista naleteli na pretirano ugoden odziv. Tako se je Gounod uveljavil šele s komično opero Zdravnik po sili (fr. Le médecin malgré lui) s praizvedbo leta 1858, ki jo je ustvaril po Molièrovi istoimenski komediji. Po velikem uspehu velike opere (fr. grand opéra) Faust leta 1859 so nastale še opere Filemon in Bavkis (fr. Philémon et Baucis), Golobica (fr. La colombe), velika »orientalska« opera Kraljica iz Sabe (fr. La reine de Saba), Mireille in še danes pogosto izvajana opera Romeo in Julija (fr. Roméo et Juliette). Med Gounodevimi zadnjimi opernimi stvaritvami velja omeniti še Cinq-Mars, nedokončano opero Mojster Pierre (fr. Maître Pierre), Polievkt (fr. Polyeucte) in Poklon Zamore (fr. Le tribut de Zamora) iz leta 1881. Gounodeva zadnja opera spada – prav tako kot Kraljica iz Sabe – med t. i. orientalske opere.

Gounod se je z vsebino Goethejevega Fausta seznanil kot dvajsetletni mladenič leta 1838, in sicer v francoskem prevodu Gérarda de Nervala (s pravim imenom Gérard Labrunie). Goethejeva literarna mojstrovina o »reformacijskem Prometeju« ga je povsem prevzela in je ostala njegova spremljevalka vse življenje. Verjetno je že v Rimu, ko je ponovno prebral Fausta, razmišljal o tem, kako bi delo uglasbil. Prva konkretna spodbuda za nastanek opere je bila izvedba Berliozove dramske legende Faustovo pogubljenje (fr. La damnation de Faust) decembra 1846. Še bolj je na Gounoda vplivala bulvarska gledališka igra Faust in Margareta (fr. Faust et Marguerite) Michel-Florentina Carréja, ki so jo uprizorili leta 1850 v Théâtre du Gymnase na glasbo François-Henri-Alexandra Couderja. Gounod se je dokončno odločil za komponiranje Fausta leta 1856 na pobudo Léona Carvalha, impresarija (ravnatelja) pariške operne hiše Théâtre Lyrique. Carvalho je namreč zavzeto iskal nova dela, ki bi bila primerna za izvedbo v njegovem novo ustanovljenem gledališču. Kot libretista je privabil pesnika Julesa Barbiera. Slednji je besedilo najprej zasnoval sam, pri tem pa se je naslonil na Carréjevo gledališko igro, v kar je Carré brez zadržkov privolil, pa tudi na Nervalov francoski prevod prvega dela Goethejevega Fausta, iz katerega je med drugim prevzel tudi Valpurgino noč. Skupaj s Carréjem je Barbier nato dokončal libreto leta 1856, Gounod pa je komponiranje glasbe v obsegu treh dejanj dokončal marca 1857. Načrtovano operno praizvedbo je preprečila uprizoritev melodrame Faust Adolpha Philippa d'Enneryja septembra 1858 v bulvarskem gledališču Théâtre de la Porte Saint-Martin (scensko glasbo za melodramo je ustvaril Amédée Artus). Carvalho je Gounodu predlagal, naj medtem napiše opero na drugo vsebinsko predlogo, in tako se je ta odločil za uglasbitev Barbierjevega in Carréjevega libreta po motivih Molièrove farse Zdravnik po sili, ki so jo uspešno izvedli 18. januarja 1858 v Carvalhovem gledališču.

Carvalho se je nato ponovno ogrel za praizvedbo Fausta. Ker je bila premiera prvotno načrtovana za november 1858, je Gounod od aprila 1858 intenzivno komponiral Fausta in ga dokončal do septembra. Ker pa se je čez čas pokazalo, da Carvalhovo gledališče ni primerno za izvedbo dela, so morali praizvedbo preložiti. Gounod namreč Fausta sprva ni zasnoval v zvrsti velike opere, zato je v sodelovanju z libretistoma moral delo preoblikovati v opero z govorjenimi dialogi, tj. v slogu komične opere, ter posledično izpustiti veliko točk, denimo prizor blazne Margarete v petem dejanju. V tretjem dejanju je na željo Carvalhove žene Marie Caroline, prve interpretke vloge Margarete, dodal Margaretino arijo draguljev. V prvi različici Fausta prav tako ni bilo Valentinove arije iz prvega dejanja, Siéblove pesmi iz tretjega dejanja in Mefistovega »nagovora« noči iz tretjega dejanja. Vključena pa sta že bila prizora v cerkvi in zbor vojakov (z Valentinovo smrtjo). Slednji je bil sprva umeščen pred prizor v cerkvi v četrtem dejanju, na konec dejanja so ga prestavili šele pred prvo uprizoritvijo, medtem ko je v tiskani izdaji iz leta 1860 zbor vojakov spet za cerkvenim prizorom. Izjemno uspešna praizvedba opere z naslovom Faust in Margareta (fr. Faust et Marguerite) je bila 19. januarja 1859.

Opero so po letu 1868 samo v Carvalhovem Théâtre Lyrique izvedli tristokrat, ob tem pa pogosto tudi v drugih francoskih gledališčih in v tujini, denimo leta 1861 v Darmstadtu ter v Dresdnu, Stuttgartu in Pragi. V dresdenski Dvorni operi so Fausta prvič uprizorili z naslovom Margarete, predvsem zaradi odklonilnega odnosa nemške publike do francoske »skrunitve« Goethejeve mojstrovine. V Darmstadtu so Gounodu po drugi ponovitvi predstave podelili zlato medaljo za znanost in umetnost. V italijanskem prevodu so Fausta prvič uprizorili leta 1862 v Milanu, v angleškem pa prvikrat leta 1864 v New Yorku. Uprizarjali so ga tudi v Londonu leta 1862, v Gradcu in Budimpešti leta 1863 ter 19. januarja 1867 v Deželnem gledališču v Ljubljani.

Kmalu po praizvedbi v Théâtre Lyrique je Gounod v operi zamenjal govorjene dialoge z recitativi, ki so jih prvič vključili v izvedbo leta 1860 v Strasbourgu. Leta 1864 je Gounod za reprizo v New Yorku za baritonista Charlesa Santleyja na novo ustvaril Valentinovo arijo Even the bravest heart may swell, ki so jo odtlej izvajali v francoskem prevodu Avant de quitter ces lieux. Ko je leta 1868 Carvalhovo gledališče prenehalo delovati, je Gounod ponudil Fausta v izvedbo pariški Operi. Za to priložnost je skomponiral balet za prizor Valpurgina noč in na novo napisal Mefistov kuplet (posmehljivo serenado Margareti) iz četrtega dejanja. Drugo verzijo opere je dokončal novembra 1868, krstna izvedba pa je bila 3. marca 1869 v pariški Operi (Opéra Salle Le Peletier). Leta 1875 pa so ga v Parizu prvič uprizorili v Salle Garnier. V časovnem diapazonu enega stoletja, tj. vse do 1975, so Fausta v šestih različnih uprizoritvah izvedli kar tritisočkrat. Še posebej pogosto je bil Faust na sporedih v londonski Operi na Covent Gardnu in v newyorški Metropolitanski operi. Veliko pomembnih pevskih solistov se je proslavilo prav s kreacijami posameznih likov iz opere Faust. Med najvidnejšimi interpretkami glavne ženske vloge Margarete (Marguerite) so bile sopranistke Nellie Melba, Lotte Lehmann, Régine Crespin, Lisa Della Casa, Renata Tebaldi, Elisabeth Schwarzkopf, Joan Sutherland, Montserrat Caballé, Victoria de los Ángeles, Renata Scotto, Mirella Freni, Kiri Te Kanawa, Julia Varady, med izvajalci vloge Fausta pa tenoristi Giacomo Lauri Volpi, Enrico Caruso, Jussi Björling, Giuseppe di Stefano, Franco Corelli, Alfredo Kraus, Gianni Raimondi, Nicolai Gedda, Franco Bonisolli, Francisco Araiza, Giacomo (Jaume) Aragall, Plácido Domingo idr. V vlogi Mefista (fr. Méphistophélès) so se uveljavili basbaritonisti Fjodor Šaljapin, Ezio Pinza, Cesare Siepi, George London, Boris Christoff, Nicolaj Gjaurov, Ruggero Raimondi, Samuel Ramey in med nekdanjimi jugoslovanskimi pevci tudi Miroslav Čangalović in Tomislav Neralić.

Opera se začenja s krajšo uverturo. Njen začetek zaznamuje mračno vzdušje v Faustovi študijski sobi (v prvem prizoru prvega dejanja). Po fugatu in lestvičnih pasažah na harfi v obsegu treh oktav mračno razpoloženje delno ublaži nastop spevne melodije, na kateri je v drugem dejanju opere zasnovana Valentina arija, znana kot Valentinova molitev, ki prispeva k bolj »sakralnemu« zaključku predigre. Faustov monolog na začetku dejanja (Rien! En vain j'interroge, en mon ardente veille, la nature et le Créateur) izraža njegov obup nad življenjem. Resignirano razpoloženje za hip prekine šele spevna lirična melodija v oboi (v šestosminskem taktu), vendar niti veselo petje deklet in podeželanov ne more odvrniti Fausta od namere, da bi končal svoje življenje, kar izpove v ariozu (Salut! ô mon dernier, matin!). Potem ko prekolne srečo, ljubezen, slavo, na pomoč prikliče satana. Ta se nemudoma pojavi pred njim kot elegantni Mefisto(feles), ki mu je pripravljen izpolniti vsakršno željo. Faust si zaželi, da bi mu povrnil mladost, kar izrazi v zanosni ariji A moi les plaisirs, les jeunes maîtresses!, katere melodija se ponovi v duetu Fausta in Mefista ob sklepu prvega dejanja. Še preden Faust podpiše pogodbo z Mefistom, mu ta pričara vizijo Margarete ob kolovratu: ob nežnih zvokih roga, godal in harfe nastopi čustvena tema, ki se nato ponovi v ljubezenskem duetu Fausta in Margarete v prizoru na njenem vrtu. Prevzet nad Margaretino lepoto, Faust brez odlašanja podpiše pogodbo, in ko izpije napitek, ga Mefisto pomlajenega popelje v svet.

Začetek drugega dejanja se dogaja pred mestnimi vrati, kjer se na nedeljsko proščenjsko jutro zberejo študenti, vojaki, meščani in mlada dekleta. Mednje stopi Margaretin brat Valentin, ki odhaja v vojno. V roki drži srebrno medaljo (O sainte médaille, qui me viens de ma sœur), ki jo je prejel od sestre in ga bo ščitila v boju, nato pa zapoje poslovilno tridelno kavatino Avant de quitter ces lieux, v kateri prosi Boga, naj varuje Margareto. Sentimentalno obarvan prvi oziroma tretji del kavatine nastopi že v uverturi opere, medtem ko kontrastni del kavatine zavzema srednji del v ritmu koračnice.

Zbrane preseneti nenaden prihod Mefista, ki množici zapoje rondo o zlatem teletu (Le veau d'or est toujours debout!) v ritmu tarantele. Gounod je na zanimiv način uglasbil Mefistovo invokacijo boga vina Bakha, naj napolni kozarce, ki ga označuje kromatična padajoča pasaža v godalih. Ko Mefisto z žaljivimi namigovanji nazdravi Margareti, mu Valentin iz rok izbije kozarec in želi z mečem kaznovati njegovo predrznost, toda njegov meč se med trkom z Mefistovim prelomi. Vsi zbrani, ki zaslutijo, da so na delu zle sile, se obrnejo proti Mefistu in vanj uperijo svoje meče s križnimi ročaji. Mefisto zatem pričara plesni prizor, orkester zaigra valček, zbor pa sočasno izvaja melodijo Ainsi que la brise légère. Vrhunec drugega dejanja predstavlja Margaretin prihod na oder in njeno bežno srečanje s Faustom, ki ju spremlja nežna ljubezenska tema, nato se ples nadaljuje in naposled sklene dejanje.

Tretje dejanje je tako z dramaturškega kakor tudi glasbenega vidika najpomembnejše, saj ga sestavlja nekaj ključnih arij, duetov in kvartetov. V prvem prizoru Siébel na vrtu pred Margaretino kočo nabira rože, ki ji jih želi pokloniti v znak svoje ljubezenske naklonjenosti. Njegovo poudarjeno lirično arijo Faites-lui mes aveux, portez mes vœux v šestosminskem ritmu uvede orkester po kratki melodični frazi klarineta. Mefisto medtem svojemu varovancu Faustu priskrbi dragoceno darilo za Margareto – skrinjico z dragulji, ki jo položi zraven Siéblovega šopka rož. V ljubezenskem zanosu Faust zapoje tridelno kavatino Salut! demeure chaste et pure, melodija prvega dela kavatine pa se kot simbol Faustove askeze v nadaljevanju opere večkrat ponovi v obliki reminiscenčnega (spominskega) motiva.

Gounodev skladateljski kolega Hector Berlioz je prav v tej kavatini videl nov, značilno francoski način izražanja s prozodičnimi značilnostmi. Margareta, ki je vidno vznemirjena zaradi srečanja s Faustom, zapoje balado o kralju iz Tule (Il était un roi de Thulé). Ko opazi skrinjico z nakitom, vsa vzhičena zaradi dragocenega darila zapoje arijo o nakitu v ritmu valčka (Ah! je ris de me voir, si belle en ce miroir!). Njeno veselje prekine prihod sosede Marte Schwertlein. Toda še preden se med njima razvije pogovor, se prikaže Mefisto in sporoči Marti, da ji je umrl mož in jo lepo pozdravlja. Ena najvidnejših točk v tretjem dejanju je nedvomno kvartet Margarete, Fausta, Marte in Mefista (Prenez mon bras un moment), v katerem Gounod zelo domišljeno poustvari dva različna para, moški in ženski visoki glas (Faust in Margareta) ter nizka glasova (Mefisto in Marta). Za kvartetom v emfatičnem smislu prav nič ne zaostaja ljubezenski duet Margarete in Fausta (Il se fait tard … adieu!), ki prinaša citat iz vizije v prvem dejanju (O nuit d'amour! Ciel radieux!), kakor tudi citat iz Faustove kavatine (iz ponovljenega prvega dela) Divine pureté!, kar kaže na glasbenodramaturško povezavo med tem duetom ter prvim in drugim srečanjem ljubezenskega para. Po Margaretinem spevu (Il m'aime! ... quel trouble en mon cœur!), s katerim pritajeno kliče Fausta k sebi, Mefisto zapusti vrt z gromkim smehom, saj je Faustu uspelo zapeljati Margareto.

V izvirni francoski verziji se četrto dejanje opere začenja v Margaretini sobi (v nemški različici tega prizora ni). Faust jo je zapustil, medtem ko ona, ki je v pričakovanju njunega otroka, še vedno hrepeni po njem, čeprav ve, da se ne bo več vrnil (Il ne revient pas!). Še posebej veličasten je prizor v cerkvi, kamor se je Margareta zatekla po tolažbo. Med petjem duhovnikov in dečkov se slišijo očitajoči klici Mefista, skritega za stebrom, ki kot glasovi vesti pretresajo Margaretino dušo. Njeno molitev v C-duru (Seigneur, accueillez la prière) spremljajo mogočni akordni bloki zbora (z znano sekvenco Dies irae, dies illa) in polifonski zvoki orgel. Ko Mefisto prekolne Margareto, se ta nezavestna zgrudi. Tretji prizor se začenja z zborom vojakov (v ritmu koračnice), ki so se kot zmagovalci vrnili z bojišča (Déposons les armes). Da bi priklical Margareto, Mefisto zapoje posmehljivo podoknico z demonskim nasmehom v obsegu dveh oktav ob spremljavi kitare (Vous qui faites l'endormie, n'entendez-vous pas). Sledi tercet, ki ga zaznamujejo Mefistova posmehljivost, Faustova vznemirjenost in Valentinova jeza. Slednji z mečem razbije kitaro in se začne dvobojevati s Faustom, vendar pa ga ta – z Mefistovo pomočjo – premaga in mu z mečem zada smrtno rano. Dejanje mogočno zaključijo zbor in solisti. Sredi množice meščanov leži ranjeni Valentin, ki s poslednjim dihom prekolne sestro in nato umre.

V petem dejanju povede Mefisto Fausta v gore, kjer se čarovnice pripravljajo na praznovanje Valpurgine noči. Ker želi Faust kmalu oditi, Mefisto zanj uprizori zlato palačo v podzemni jami, v kateri se nahajajo že davno umrli vladarji, kurtizane in lepotice (trojanska Helena, Kleopatra idr.). Balet, ki ga je Gounod komponiral za ta prizor, ki pravzaprav tvori nepogrešljiv element zvrsti velike opere, se pogosto izvaja tudi na baletnih večerih oziroma koncertih in je eden najpopularnejših delov opere. Toda orgiastični ples zmoti Faustova vizija, v kateri zagleda Margareto, ki v ječi čaka kot detomorilka na smrtno obsodbo, medtem pa obuja spomine na srečne dni. Kot reminiscenca se pojavi najprej valček iz drugega dejanja, nato pa še ljubezenska tema njunega prvega srečanja. V sam vrh glasbene in čustvene ekspresije sodi tudi finalni tercet Margarete, Fausta in Mefista. Faust hoče odpeljati Margareto, vendar ga ta v duševni zmedenosti komajda prepozna. V Mefistu prepozna hudiča, zato se zateče k poslednji molitvi (Dieu juste, à toi je m’abandonne!), ki se trikrat ponovi, vsakič za stopnjo više. Njeno odrešitev nato v apoteozi oznanja zbor z velikonočnim spevom v C-duru (Sauvée! Christ est ressuscité!).

Gounodev Faust ni le ena najpogosteje izvajanih oper v pariški Operi, ampak sodi med najbolj priljubljena dela francoske operne literature nasploh. Svojo popularnost dolguje predvsem spevnim melodijam v arijah (Valentinova molitev, Margaretina balada o kralju iz Tule in njena koloraturna arija draguljev, Faustova kavatina, Siéblova serenada idr.), recitativom, ki so oblikovani z izredno izbranim čutom za melodično dikcijo francoskega jezika, ter ne nazadnje tudi reminiscenčnim motivom, ki bistveno prispevajo k večji notranji povezljivosti glasbene teksture in njeni integralnosti. Med vrhunce opere sodijo nedvomno tudi zborovski prizori, ki prispevajo k večji dinamiki opere, med katerimi izstopata prizor v cerkvi ter apoteoza Margaretine duše. Veliko priljubljenost uživata tudi valček v drugem dejanju ter sedemstavčni baletni »venček« Valpurgine noči.

Opera Faust posrečeno združuje značilnosti tako lirične, komične opere kakor tudi velike opere. Vplivala je na nastanek značilne francoske operne zvrsti druge polovice 19. stoletja, lirične drame, ki jo je utemeljil Jules Massenet. V zvrsti velike opere so napisani recitativi in balet ter prizora v cerkvi in apoteoza. Značilnosti komične opere zaznamujejo arije, Mefistovi kupleti in zbor vojakov (vzet iz Gounodeve nedokončane opere Ivan Grozni). Slednjega je Berlioz v svoji kritiki premiere Fausta prezirljivo označil kot »puding za ljudstvo«, ki po kakovosti ne ustreza drugim točkam opere. Toda pri tem ni omenil, da se njegov estetski pristop h Goethejevi tragični drami močno razlikuje od Gounodevega razumevanja iste tematike.

Muzikolog in teoretik Carl Dahlhaus meni, da je temeljna »slabost« Gounodevega Fausta »odmik« od Goethejevega izvirnika – odmik, ki je paradoksno hkrati tudi »odvisnost od slednjega«. Po njegovem mnenju gre za »slabost v dramaturški zasnovi« in ne le za pomanjkanje literarnega čuta. Kar je Gounoda oviralo, da bi se še bolj oddaljil od Goethejeve tragedije, je bilo, kot trdi Dahlhaus, dejstvo, da je bil v svojem bistvu skladatelj sakralne glasbe. Za protislovja, ki so zaznamovala Gounodev odnos do Goethejevega Fausta, tako ne kaže iskati vzroka toliko v »frivolnosti«, kar so Gounodu očitali nekateri nemški kritiki, ampak bolj v njegovem globokem religioznem prepričanju. Tako po Dahlhausu ni le valček tista točka, ki ne sodi v dramaturški koncept opere, temveč tudi finalni velikonočni zbor in privid hudiča kot njegovo nasprotje. Vendar je značilnost francoske opere 19. stoletja ostala prav ta »religioznost« – ali nemara bolje rečeno »sakralnost« –, ki jo je zaznati v zaključnem zboru, v Valentinovi molitvi, Faustovi kavatini ter duetu Fausta in Margarete.

V Mariboru so Gounodevega Fausta prvič uprizorili 14. marca 1905 v nemškem Mestnem gledališču (Stadttheater in Marburg), in sicer v času ravnatelja Karla Richterja. Fausta so izvedli gostje iz Gradca v sodelovanju z mariborskim Filharmoničnim društvom in zborom Južnoželezniških delavnic. Kritik A. W. je v poročilu o Faustu v časniku Marburger Zeitung pohvalil predvsem kapelnika Oskarja Seibta, »ki so mu Mariborčani lahko hvaležni, da so spoznali takšno melodično bogato opero«. V času med obema svetovnima vojnama so Fausta v Narodnem gledališču v Mariboru prvič uprizorili že v prvi stalni operni sezoni 1922/1923 s premiero 28. decembra 1922. Pod režijo se je podpisal Emil Rumpel, dirigiral pa je Jaroslav Plecity. Vendar pa je – po zapisu takratnega gledališkega upravnika Radovana Brenčiča – šele repriza (14. januarja 1923) pod vodstvom novo angažiranega dirigenta Andra Mitrovića »pokazala, kaj zmore ustvariti umetniško razgledan in ubran dirigent«.[2]

Naslednja uprizoritev Fausta v mariborski operni hiši je bila v sezoni 1932/1933 s premiero 4. marca 1933. Režijski in scenski koncept je pripravil Lojze Herzog, ki je Fausta tudi dirigiral. Po drugi svetovni vojni so Fausta v Narodnem gledališču v Mariboru prvič uprizorili v sezoni 1946/1947 (premiera je bila 28. januarja 1947) pod vodstvom prvega povojnega umetniškega vodje opere Antona Neffata; režiser je bil Ciril Debevec, scenografijo pa je izdelal Maks Kavčič. Naslednja uprizoritev Fausta je bila 24. januarja 1951, tj. v času umetniškega vodenja Demetrija Žebreta. Režijski in koreografski osnutek je izdelal Peter Golovin, scenografijo Vladimir Rijavec, glasbeni vodja predstav pa je bil dirigent Heribert Svetel. Opero so ponovili kar triindvajsetkrat.

Fausta so po drugi svetovni vojni v Mariboru tretjič uprizorili 28. decembra 1963, in sicer v umetniški zasnovi režiserja Franja Potočnika, scenografa Jožeta Polajnka, koreografa Ika Otrina in kostumografke Vlaste Hegedušić. Dirigent je bil takratni umetniški vodja Opere in Baleta Vladimir Kobler. Četrta povojna uprizoritev Fausta je bila v sezoni 1982/1983 (s premiero 14. decembra 1982). Pripravili so ga režiser František Preisler, scenograf Oldřich Šimaček, koreograf Boris Slovak, kostumograf Josef Jelinek ter umetniški vodja – dirigent Boris Švara.

Tri glavne vloge (Margarete, Fausta in Mefista) so v medvojnem času v Narodnem gledališču med drugimi poustvarili Elfrida Herzog, Zlata Gjungjenac, Franja Burja Kocuvan (Margareta), Belizar Sancin, Leopold Kovač, Marcel Sowilski (Faust) in Hugo Zathey ter Pavle Kovič (Mefisto). V povojnem času so tri najpomembnejše vloge s svojimi interpretacijami zaznamovali zlasti Nada Ruždjak, Nada Zrimšek Slana (Margareta), Marjan Kristančič, Aleksander Boštjančič ter Janez Lotrič (Faust), najimpozantnejše pevske kreacije Mefista pa so pripravili Miro Gergorin, Danilo Merlak in Neven Belamarić.

Zadnjič (in petič po drugi svetovni vojni) so v Mariboru uprizorili Fausta v sezoni 2006/2007 (premiera je bila 30. marca 2007). Režiser je bil Alessio Pizzech, scenograf Michele Ricciarini, kostumografka Sandra von Trauttmansdorf, koreograf Edward Clug, zborovodja Robert Mraček, dirigiral pa je Lorenzo Castriota Skanderbeg. Tri glavne vloge so oblikovali Janez Lotrič, Miro Solman (Faust), Michelle Bianchini, Ernesto Morillo (Mefisto) ter Sabina Cvilak, Andreja Zakonjšek Krt in Dragana Radaković (Margareta).



[1] Opero Sapfo je Gounod ustvaril za mezzosopranistko Pauline Viardot leta 1851.

[2] Prim. Brenčič, R.: Spomini na mariborsko gledališče (1922–1941), Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, št. 10, 1967. 

 

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor, Faust

Povezani dogodki

dr. Manica Špendal, 27. 9. 2013
Giacomo Puccini: Il trittico (Triptih)
dr. Manica Špendal, Opera in Balet SNG Maribor, 16. 3. 2012
Franz Lehár in Vesela vdova
dr. Manica Špendal, 3. 10. 2014
Pravljična čarobna igra