ZDUS, 25. 3. 2014

Evgen Car prejme Odličje Marija Vera

Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo prejme igralec Evgen Car.
Alexandre Dumas, sin – Žarko Petan: Dama s kamelijami, 1988/89, režija Žarko Petan
Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 1989/90, režija Zvone Šedlbauer
John Millington Synge: Junak z zahoda, 1989/90, režija Eduard Miler
Tone Partljič: Štajerc v Ljubljani, MGL, 1994/95, režija Boris Kobal
Evgen Car: Poredušov Janoš, 1994/95, avtorski projekt
Tone Partljič: Politika, bolezen moja, 1996/97, režija Boris Kobal
George Bernard Shaw: Pigmalion, 1998/1999, režija Boris Kobal
Reginald Rose: Dvanajst jeznih mož, 2003/04, režija Matjaž Zupančič
Matjaž Zupančič: Bolje tič v roki kot tat na strehi, 2004/05, režija Matjaž Zupančič
William Shakespeare: Hamlet, 2005/06, režija Matjaž Zupančič

Evgen Car je v zavest slovenske gledališke javnosti zapisan predvsem kot igralec, ki zna neverjetno dobro oblikovati komične vloge. Če pomislimo na njegovo, zdaj že štiri desetletja in pol dolgo igralsko pot, se ga zares najprej in najbolj spomnimo po komičnih vlogah – a ko o njegovih vlogah premišljujemo naprej, premišljujemo tudi o širokem razponu, ki ga ponujajo igralcu, in o tem, kako dobro je znal Car ponujeno izkoristiti.  Res je, kar pravijo: ni komičnega brez tragičnega, ni vsakdanjega brez absurda. Če je svet oder, se v vsaki vlogi zagotovo skriva vse, samo najti je treba. In Evgen Car je našel. Znova in znova.

Od samega začetka, denimo, vse od takrat, ko se je z začetku marca 1968 prvič pojavil na odru Slovenskega mladinskega gledališča – da, četudi Carjevo ime navadno takoj povežemo z Dramo SNG Maribor in Mestnim gledališčem ljubljanskim, je seveda sodeloval tudi z drugimi slovenskimi gledališči – kot Prvi debeluh v Oleševih Treh debeluhih, pa vse do Ivana v filmu Matevža Luzarja Srečen za umret, so se vloge, ki jih je oblikoval – za katere je bil ustvarjen, se zdi – vedno gibale nekoliko po robu … robu smešnega, robu tragičnega, robu absurdnega: bil je Gospod v Giraudouxjevi Za Lukrecijo, Nikolaj v Anouilhovi Adeli ali Marjetici, Novinar v Arrabalovi Guernici, Zlodej v Cankarjevem Pohujšanju in Violinist v Mrožkovi Klavnici. Za vlogi Brezdomca v Čufarjevih Ščurkih in Don Juana v Grabbejevem Don Juanu in Faustu je leta 1980 dobil nagrado Prešernovega sklada in s tem uspešno okronal svoje delo v Drami SNG Maribor.

Tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, kamor se je preselil iz Maribora in kjer je ostal celih osemindvajset let, vse do upokojitve, je Evgen Car negoval in razvijal svoj dar za komično. Zares, celo v tragedijah je bil pogosto zaseden v komičnih vlogah – če seveda za nesrečnega Guildersterna iz Shakespearovega Hamleta lahko trdimo, da je komičen. A Guilderstern ni bilo Carjevo edino srečanje s Hamletom: dve desetletji pozneje se je spopadel še z eno, na prvi pogled komično (in mnogim gledališčnikom tako zelo ljubo) vlogo v njem – z Grobarjem.

Bil je tudi Žužek v Linhartovem Matičku, Kleant v Molierovem Tartuffu, Škodlarič v Zupančičevem Golem pianistu. Za vlogo Zlatka Lasbacherja v Partljičevi komediji Štajerc v Ljubljani si je prislužil naziv žlahtnega komedijanta na celjskih Dnevih komedije.

Prepričljiv pa je bil tudi v  – imenujmo jih tako – resnih vlogah: ker je bilo gledališče, v katerem je prebil večino svoje igralske poti, usmerjeno k uprizarjanju dramatike 20. stoletja, je imel Evgen Car priložnost, da je oblikoval like iz sodobne svetovne in domače dramatike: bil je Thomas Putnam v Millerjevem Lovu na čarovnice, Charley v njegovi Smrti trgovskega potnika in Alfieri v Pogledu z mostu, bil je Katedralski duhoven v Eliotovem Umoru v katedrali, stari Ekdal v Ibsnovi Divji rački ... Oblikoval je vloge v klasičnih tekstih slovenskih avtorjev – Cankarja, Smoleta, Božiča, Petana, Flisarja, Partljiča.

In pisal je – monokomedijo Poredušov Janoš, s katero je prepotoval celo Slovenijo, zanjo dobil Dnevnikovo nagrado in doživel njeno predelavo v televizijski film, in dramo Štorklje umirajo, ki je bila leta 2008 nominirana za Grumovo nagrado, uprizorjena pa leta 2011 v Gledališču Koper. V zadnjih letih pa ga, posebej mlajše generacije, poznajo predvsem po vlogah v filmih: najprej je prišel Zdravko v Luzarjevem Vučku, nato še že omenjeni Ivan v Srečen za umret.

Komične vloge, resne vloge, velike vloge, majhne vloge, gledališke vloge, filmske vloge… nič ni važno. Ko premišljujemo o delu Evgena Carja, so vse samo vloge. Dobre vloge.