Staša Mihelčič, 6. 12. 2017

Enainosemdeset let Andrésa Valdésa, triinpetdeset let slovenske pantomime

Objavljamo zapis Staše Mihelčič ob današnji podelitvi posebne nagrade za izjemni prispevek k umetnosti pantomime pantomimiku in pedagogu Andrésu Valdésu. Slovesnost bo danes, 6. decembra, ob 18. uri, v dvorani Lili Novy – Cankarjev dom.
Foto: Drago Videmšek
Foto: Drago Videmšek
Foto: Drago Videmšek

Odkar ga je življenjska pot kot mladeniča po čudnih naključjih in stranpoteh pripeljala v Slovenijo, je minilo triinpetdeset let. Andrés Valdés y Fuentes, rojen 14. julija 1936 v Havani na Kubi, sprva plesalec in igralec, nato mojster pantomime, ki se je v Parizu učil in izpopolnjeval pri legendah te zvrsti, Etiennu Decrouxu in Marcelu Marceauju – nekaj časa je bil tudi Marceaujev asistent, je mimu in pantomimi posvetil življenje in je svoje ustvarjalne vrhunce dosegel v Sloveniji. V slovenski in jugoslovanski kulturni prostor je prinesel dotlej skoraj neznano umetniško zvrst.

V Parizu je spoznal dve igralki, Lenčo Ferenčak in Aljo Tkačevo. Povabili sta ga v Slovenijo. Andres Valdés pripoveduje: »Naredil sem načrt, kam bom odpotoval. Najprej je bila na vrsti Jugoslavija, nato Avstrija, Češkoslovaška, Rusija in na koncu Japonska. Na Japonskem bi ostal in umrl.« Še zdaj se spomni dneva, ko je, pri sedemindvajsetih, prvič prišel v Ljubljano. To je bilo 25. aprila 1964. Najprej je obiskal Tkačevo, odpeljala ga je na radio, kjer je imela vaje. »’Pridi, ti bom predstavila kolege,’ mi je rekla. In tako sem že čez štiri dni nastopal na televiziji v oddaji Kulturna panorama. Po tem nastopu so ljudje začeli pisati, kaj je to, zakaj ne govori, a je gluhonem, a je naše gore list, kaj je to sploh ena umetnost … V tistem času so pantomimo poznali samo režiserji in intelektualci.«

Njegovo umetniško ustvarjanje je bilo vedno na najvišjem strokovnem nivoju. V več desetletjih je izoblikoval v gibalnih in pantomimskih veščinah tudi marsikaterega dramskega igralca in bil desetletje izredni predavatelj na AGRFT. Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je ‘vzdržal’ v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja. Kritičarka Neja Kos je zapisala: ‘Kot malokdo je znal osvetliti pomen splošnih odrskih zakonitosti, prispeval je k razumevanju dramaturgije giba, vpetega v čas in prostor, predvsem pa je poudarjal motiviranost in funkcionalnost plesnega in odrskega giba: izrazni gib naj izhaja iz vitalnega centra telesa, iz občutij, čutenja in čustev – s prepotrebno nadgradnjo intelekta seveda, obenem pa z občutljivostjo za vse, kar je globoko človeškega.’

V slovenski kulturni prostor je prinesel takrat novo zvrst umetnosti, sodobno pantomimo. S svojim znanjem in izkušnjami je s to zvrstjo začel dolgotrajen proces bogatenja in širjenja okvirov slovenskega kulturnega prostora, tudi kot svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah. Leta 1982 se mu je pridružila njegova učenka in kasneje asistentka in sodelavka Jana Kovač Valdés. Od takrat dalje je v svoj repertoar dodal vrsto uspešnih predstav, namenjenih predvsem odrasli publiki: Črno-belo, Malo za šalo malo zares, Dueti in kot rezultat njegove pedagoške uspešnosti predstavo Tišina, smejemo se!, v kateri je nastopilo sedem njegovih učencev. Skupaj s svojo življenjsko sopotnico Jano je ustvaril štiri predstave za otroke – Pravljice iz Bele dežele, Gospodična Semfina in gospod Mimo, Šlik-šlak in nikoli šluk in Pravljica o črtastem princu. Igral je tudi v filmih in na televiziji, gostoval po Jugoslaviji in tujini. V tujini je vedno predstavljal slovensko pantomimo, saj je svoj bogati opus ustvaril prav tu, v svoji novi domovini.

Režiser Jan Zakonjšek Valdésovo delo opisuje z besedami: ‘ Valdésove predstave so enostavne: telo v prostoru. Ni scene, ni rekvizitov, ni govora, samo preprost črn kostum, da še bolj izstopijo obraz in roke. S temi skopimi sredstvi pa umetnik prepričljivo poustvari ves svet. Njegovi solo nastopi so sestavljeni iz serije kratkih in jedrnatih mojstrovin, polnih humorja, ki ga posredujejo precej trpke življenjske resnice.’

Za svoje delo je dobil mnogo nagrad in priznanj in tudi v letu 2010 stanovsko: bršljanov venec za življenjsko delo Združenja dramskih umetnikov za življenjsko delo. V tem letu je skupaj z ženo Jano Kovač Valdés in s hčerko Veroniko ustvaril še zadnjo celovečerno predstavo za odrasle, “V šalo zavite resnice”, ki je zelo subtilen in humoren preplet slovenskih in univerzalnih pregovorov prevedenih v gib. V letu 2017 je iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja medaljo za zasluge pri obogatitvi slovenskega kulturnega prostora.

Andrés Valdés je izjemna umetniška osebnost. Bil je prvi in dolga leta edini pantomimik pri nas. Več let je vodil tudi Studio za pantomimo. S smotrno zastavljenimi pedagoškimi cilji, v katerih je motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in k odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je Andrés Valdés širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika. Kot pedagog pantomime je v talentiranih gibalcih in igralcih vzbujal ustvarjalni pristop, ki je vključeval improvizacijo, iskanje in izdelavo pantomimskega gledališkega materiala in kompozicije ter tako pri učencih vzbujal čut za svoboden osebni ritem in izraz. Njegova ustvarjalna umetniška in pedagoška biografija je bogata, intenzivna in raznovrstna. Vrsta priznanj, ki jih je v letih svojega umetniškega in pedagoškega delovanja dobil, so potrdilo in dokaz, da pantomima ni ‘nekaj posebnega’, temveč preprosto – gledališče.

Zapisala: Staša Mihelčič