Simona Hamer, 28. 3. 2014

Dvajset pravil za pisanje detektivskih zgodb

Bliža se premiera uprizoritve Po Magrittu (2. april 2014, SNG Nova Gorica) in iz ustvarjalnega procesa nastajajoče uprizoritve v režiji Ajde Valcl smo dobili prispevek, ki ga je pripravila dramaturginja Simona Hamer.

Oblikovanje: Danijel Modrej

Dvajset pravil pisanja detektivske zgodbe (žanr uprizoritve) je navdih pri ustvarjanju predstave, komične enodejanke, ki jo je britanski dramatik češkega rodu Tom Stoppard (1937) zasnoval v svojem slogu novega branja nekaterih literarnih oziroma likovnih stvaritev. – Pri strukturiranju dramskega dejanja se Stoppard oblikovno napaja pri nadrealističnem slikarju Magrittu, vendar tako, da ob prevodu v dramski medij prikazanim osebam zagotovi (četudi še tako absurdno) razložljivost položaja, v katerem so bile prvotno likovno upodobljene. V tej luči gre brati tudi zasledovanje zločina inšpektorja Foota, s katerim dobijo pravila pisanja detektivske zgodbe, ki sicer navdihujejo režijo uprizoritve, povsem nove razsežnosti. – Oblikovalski del je prispeval Danijel Modrej.

***
S. S. Van Dine (Willard Huntington Wright)
Dvajset pravil za pisanje detektivskih zgodb
(1928)

1. Bralec in detektiv morata imeti enake možnosti, da rešita skrivnost. Vsi namigi morajo biti izrecno vpeljani in jasno opisani.
2. Avtor ne sme bralca namerno vleči za nos in ga goljufati; dovoljeni so samo prijemi, s katerimi storilec najprej ukani tudi samega detektiva.
3. Zgodba ne sme biti ljubezenska. Naloga se izpolni s tem, da zločinec pride pred sodišče, ne pa tako, da ljubezenski par stopi pred oltar.
4. Nikoli se ne sme prikazati, da bi hudodelec lahko bil detektiv ali kateri izmed preiskovalcev. To bi bila čista goljufija, kakor da bi poskusili navadni peni podtakniti za zlat petdolarski kovanec. To je prevara z lažnimi podatki.
5. Storilca morajo izslediti s pomočjo logičnega sklepanja, ne pa po naključju ali na podlagi nemotiviranega priznanja. Če bi pisec kriminalni primer reševal s takimi postopki, bi bralca najprej zanalašč pognal na lov za sledovi, ko pa ga lov ne bi pripeljal nikamor, bi bralcu povedal, da je imel iskano že od vsega začetka varno spravljeno v žepu. Avtor, ki ravna tako, se iz svojega bralca samo norčuje. 
6. V detektivskem romanu mora nastopati detektiv; detektiv pa je lahko le tisti, ki nekaj odkriva (detects). Njegova naloga je izbrati dokaze in namige, ki vodijo k tistemu, ki je v prvem poglavju zagrešil hudodelstvo; če pa detektiv do izdelka ne pride na podlagi analize teh dokazov in namigov, potem problema ni rešil nič bolje kakor šolarček, ki si rezultat matematične naloge prepiše iz zvežčiča z rešitvami.
7. V detektivskem romanu povsem preprosto mora biti truplo, in čim bolj mrtvo je, toliko bolje. Zločin, manjši od umora, preprosto ni dovolj. Na tristo straneh bi o nečem manjšem predolgo razpredali. Navsezadnje morata biti bralčeva prizadevnost in porabljena energija poplačani.
8. Zločin je treba pojasniti s popolnoma naravnimi sredstvi. Z metodami, kakršne so denimo nevidna pisava, branje misli, spiritistične seanse, prerokovanja in kristalne krogle ipd., ni dovoljeno priti do resnice. Bralec dobi svojo priložnost, kadar lahko svoj razum meri z razumom racionalno delujočega detektiva, če pa se mora spopasti s svetom duhov ali s četrto razsežnostjo metafizike, je igro že vnaprej izgubil.
9. Nastopiti sme samo en detektiv – to je samo en junak sklepanja, samo en deus ex machina. Če pa bi trije, štirje ali še več detektivov reševali en sam problem, ne bi le preširoko razpršili zanimanja in pretrgali neposredne logike, pač pa bi tudi žrtvovali bralčevo enakopravnost pri reševanju. Če je več detektivov, potem bralec ne ve, po katerem naj uravnava svoje sklepanje. Zdi se, kakor da bi moral v boju za zmago tekmovati s štafeto.


Oblikovanje: Danijel Modrej
10. Storilec mora biti oseba, ki je v zgodbi imela bolj ali manj pomembno vlogo, se pravi oseba, ki je bralcu znana in za katero se zanima.
11. Avtor storilca ne sme postaviti med služabnike. S tem bi le obšel jedro zadeve: rešitev bi bila prelahka. Storilec mora nedvomno biti človek, ki ga spoštujejo, torej človek, ki navadno ni sumljiv.
12. Storilec je lahko samo en – ne glede na število umorov. Seveda ima lahko storilec kakšnega podrejenega pomagača ali zarotniškega tovariša, a vse breme naj nosijo ena pleča: vsa bralčeva nejevolja se mora zgrniti nad eno samo črno ovco.
13. V detektivski zgodbi ne bi smelo biti tajnih zvez, kamore, mafije itn. Fascinanten in resnično lep umor bi taka kumulativna odgovornost nepreklicno pokvarila. Prav gotovo mora tudi morilec v detektivskem romanu dobiti pravo priložnost, vendar bi šli predaleč, če bi mu priskrbeli zaslombo pri kakšnem tajnem društvu. Zares odličen morilec, ki da kaj nase, si takih okoliščin ne bi želel.
14. Metoda umora in sredstva, s katerimi jo odkrijejo, morajo biti racionalni in znanstveni. Psevdoznanstvenih in povsem imaginarnih ali spekulativnih metod roman policier ne bi smel dopuščati. Če pa se avtor, kakor denimo Jules Verne, vendarle poda v kraljestvo fantazije, potem prestopi meje detektivske literature in se potika po neznanskih širjavah pustolovščine.
15. Resnica primera mora biti vseskozi očitna, seveda ob predpostavki, da je bralec dovolj ostroumen, da jo opazi. S tem mislim, da bi bralec, če bi recimo knjigo po razjasnitvi še enkrat prebral, lahko videl, kako se mu je rešitev nekako že ves čas vsiljevala, kako so vsi namigi resnično merili na storilca in kako bi, če bi bil enako premeten kot detektiv, sam lahko rešil primer, ne da bi moral brati do zadnjega poglavja. Samo po sebi se razume, da bister bralec uganko dejansko pogosto reši.
16. V detektivskem romanu naj bi ne bilo dolgih opisnih pasaž, piščevo pero se ne bi smelo muditi pri postranskih rečeh, prav tako so odveč pretanjene analize značajev in pretiran trud pri ustvarjanju »ozračja«. Te prvine niso tako pomembne za poročilo o zločinu ali za sklepanje, ravno narobe – dogajanje hromijo in vpeljujejo motive, ki nimajo nič opraviti z glavnim namenom, ta pa je, da je treba problem prikazati, ga analizirati in pripeljati do uspešne rešitve. V romanu pa vendarle mora biti toliko opisov in orisov značajev, da deluje verjetno.
17. V detektivskem romanu za zločin ne sme biti odgovoren poklicni zločinec. S prestopki, ki jih zagrešijo zločinci in roparji, se ubada policija, ne pa pisatelj ali sijajni amaterski detektiv. Zares fascinanten umor zagreši cerkveni dostojanstvenik ali stara devica, ki slovi po dobrodelnosti.
18. Detektivska zgodba se ne bi smela nikoli končati z razkritjem, da je bil domnevni zločin le nesreča ali samomor. Če se poizvedovalna odiseja konča s takim antiklimaksom, smo zaupljivega in dobrohotnega bralca s tem prevarali.
19. V detektivskih zgodbah bi morali vse zločine zagrešiti iz osebnih nagibov. Mednarodne zarote in vojna politika sodijo v drugo zvrst literature, denimo v vohunske zgodbe. Ravno narobe mora morilska zgodba ostati vendarle prijetna. Zrcaliti mora bralčeve vsakdanje izkušnje in mu dati nekakšen odvod za potlačene želje in občutke.


Oblikovanje: Danijel Modrej
20. Da bi svoj kredo lahko sklenili z zaokroženim številom točk, bom naštel še nekatere prijeme, ki jih danes ne uporablja noben pisec detektivskih romanov, če dá kaj nase. Prepogosto so jih že uporabili, tako da so znani vsem ljubiteljem kriminalne literature. Pisec, ki bi se k njim zatekel, bi nas nemara le opozoril, da mu manjka spretnosti in izvirnosti.
a)    Storilčevo identiteto doženejo tako, da cigaretni ogorek, ki so ga našli na kraju zločina, primerjajo z znamko cigaret, ki jih kadi osumljenec.
b)    Zaigrana spiritistična seansa storilca tako prestraši, da se izda.
c)    Lažni prstni odtisi.
d)    Lažni alibi.
e)    Pes, ki ne zalaja, in prav s tem pokaže, da storilca pozna.
f)    Zločin se na koncu preloži na brata dvojčka ali kakšnega sorodnika, ki je podoben osumljeni, a nedolžni osebi.
g)    Injekcijske brizgalke in mamilo.
h)    Umor v zaprtem prostoru, potem ko je policija že vdrla vanj.
i)    Test z besednimi asociacijami, ki naj pomaga dognati krivdo.
j)    Šifra ali šifrirano pismo, ki ju detektiv na koncu razvozla.


Povzeto po:
Chesterton, Van Dine, Sayers, Chandler, Boileau-Narcejac, Brecht, Bloch, Seesslen, Heissenbüttel, Alewyn, Cawelti: Memento umori: Teorija detektivskega romana. Ljubljana: DZS, 1982. 12–17.

SNG Nova Gorica

Povezani dogodki

Nik Škrlec, Simona Hamer, 8. 12. 2014
Naj vam jih predstavimo: Nik Škrlec
Sara Gorše, Simona Hamer, 9. 12. 2014
Naj vam jih predstavimo: Sara Gorše
Simona Hamer, 28. 8. 2010
Dragi Bunker!