STA/Tinkara Zupan, 8. 4. 2015

Dobitnica Grumove nagrade Simona Semenič: Slovenska dramatika je lahko izvrsten izvozni artikel (intervju)

Letošnja dobitnica Grumove nagrade Simona Semenič je že uveljavljena dramatičarka, ki s svojimi teksti v zadnjih letih posega po najvišjih priznanjih in gostuje na odrih domačih in tujih gledališč. Kot je povedala v pogovoru, je slovenska dramatika lahko izvrsten izvozni artikel, a mora država na tem področju narediti več.

Simona Semenič / Foto: Nada Žgank

Dramaturginja, producentka, režiserka in dramatičarka Simona Semenič je bila rojena leta 1975. V preteklosti je vodila Gledališče Glej in festival PreGlej. Ima status samozaposlene v kulturi, kar ji predstavlja stalni boj za preživetje in ustvarjanje pogojev za pisanje. Grumovo nagrado zato najprej pogleda skozi oči ekonomije.

"Predvsem mi nagrada pomeni 8000 evrov bruto na transakcijskem računu. To je bistveno," je izpostavila Semeničeva, ki je tudi sicer vesela nagrade. Prejela jo je tudi že leta 2009, ko si jo je delila z Žanino Mirčevsko, leta 2010 pa si jo je razdelila z Ivom Prijateljem in Ivom Svetino. Tokrat jo je prijela sama za besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije.

"Tekst govori o družbi, v kateri živimo, ki je polna nekih birokratskih, političnih in podobnih nesmislov ter o posameznikih, ki skušajo preseči to miselnost in pasivno držo, a jim ne uspe," je o vsebini povedala Semenič. Strokovna žirija je obrazložila, da je kljub težki tematiki drama napisana lahkotno, duhovito in tekoče ter ponuja pravi uprizoritveni izziv.

Drama bo kmalu zaživela na odrskih deskah. Premiera bo predvidoma septembra na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, saj je tekst nastal po naročilu tamkajšnje direktorice. Semenič je zadovoljna, da lahko z gledališči podpiše pogodbo za tekst pred njegovim nastankom, velikokrat je namreč ravno obratno. Gledališča pričakujejo, da ima na zalogi tekste, a pisanje brez sredstev ni mogoče, opozarja.

Sedaj že dela na novem besedilu, ki ga piše za Slovensko mladinsko gledališče, od katerega je prav tako dobila naročilo, besedilo pa naj bi bilo uprizorjeno prihodnje leto. V zadnjih letih je Semenič zelo zadovoljna s tem, kako pogosto so njena besedila uprizarjana.

Posebej je vesela, da je predstava, nastala po njenem tekstu 1981, na pravkar končanem 45. Tednu slovenske drame dobila tudi Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo. Režirala jo je Nina Rajić Kranjac, izvedla pa Gledališka skupina mladih/AGRFT in Gledališče Glej. "Dobro se mi zdi, da je nagrado prejela predstava, ki je nastala izven nekih institucionalnih okvirjev in živi predvsem po zaslugi entuziazma ustvarjalcev, njihove ljubezni do gledališča in dela," je poudarila.

Na vprašanje, ali gledališča ujamejo bistvo teksta, kot si ga je zamislila, ali pa je lažje, če avtor sam bedi nad uprizoritvijo, je pojasnila, da gre za dva različna pristopa k pisanju in h gledališču. Njen pristop je drugačen, če piše dramski tekst, za katerega ne ve, ali bo zaživel na odru: "Tedaj je moj projekt tekst in ne gledališča predstava, ki bo ali ne bo po tem nastala".

Če dela avtorske projekte, je njen cilj vedno predstava. Tu gre za nek drug način razmišljanja o gledališču in pisavi. "Mislim, da eno brez drugega pri meni ne gre, ker eno drugo oplaja in oboje se mi zdi zelo pomembno. Oboje rada počnem," je pojasnila Semenič.

Njene tekste v svetu slovenske dramatike pogoste opisujejo za netipično dramske. Njen slog pisanja se izmika utečenim strukturnim normativom in vzpostavlja novo, prepoznavno avtorsko narativnost, delo trenutno najbolj plodovite dramske avtorice pri nas ocenjujejo v Društvu gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

"Pri nas je videnje, da so moja besedila netipično dramska. Dejansko pa so moja besedila čisto povprečni teksti, ki so morda za naše okolje netipični, ampak to je pač Slovenija. Moji teksti so čisto tipična sodobna dramska besedila, kakršna se danes pišejo po svetu," je ocenila Semenič.

Tudi trditev, da je le malo dramatičark, vsaj takih, ki dobivajo nagrade in katerih besedila se pogosto vidijo na odru, je tipična zgolj za Slovenijo. "Imam ogromno kolegic, ki žal niso iz Slovenije, ki pišejo in katerih tekste se uprizarja," je poudarila.

Seznam nominiranih avtorjev za Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo je iz leta v leto zelo podoben. Semenič meni, da temu botruje več stvari. Po eni strani je vrh slovenske dramatike res zelo ozek, po drugi strani pa se nominirana besedila vedno izbirajo po nekem ključu, zato so žirantom teksti nekaterih avtorjev bližje.

Tudi na vprašanje, kakšen je dandanes položaj slovenskega dramatika, Semenič nima enoznačnega odgovora: "To ni vezano na profil dramatika, ampak je vprašanje, kakšen status kdo ima, ali je zaposlen ali samozaposlen. Nekateri so zaposleni in so zraven še dramatiki, kar ni mogoče primerjati z nekom, ki se preživlja le z dramatiko."

Redna zaposlitev za dramatika praktično sploh ne obstaja, čeprav bi morda lahko. Če obstaja redna zaposlitev za režiserja, Semenič ne vidi razloga, zakaj ne bi obstajala tudi za dramatika. Obstajajo sicer že redke službe za dramaturge. "Tu je morda možnost zame. Lahko pa grem pakirat testenine na Mlinotest, dokler še obstaja," o vprašanjih eksistence razmišlja Semenič.

Prepričana je, da dramatiki v Sloveniji nimajo dovolj veljave. Prav v Tednu slovenske drame in trudu Prešernovega gledališča Kranj pa vidi velik pomen promocije za dramatike in dramatiko. "Če je slovenska dramatika uprizarjana v tujini, je to izvrsten izvozni artikel, če si sposodim izrazoslovje s področij, ki so mi priskutna," je poudarila.

Na ta način, prek gledališča in predstav lahko več ljudi spozna slovensko kulturo oziroma umetnost. "Imamo tudi odlične slovenske romane, med katerimi se nekateri celo prevajajo v tuje jezike, ampak verjetno do večjih množic lahko pride gledališče, če so seveda besedila uprizarjana v tujini," je izpostavila.

Njeni teksti so v tujini kar pogosto uprizarjani. Vendar, kot pravi, za tem ne stojita promocijski načrt ali struktura, temveč le vrsta naključij in precejšnja sreča. Meni, da bi morala država vsekakor narediti več za promocijo, "ne glede na to, da jamrajo, da ni denarja". Semenič je prepričana, da je to samo stvar vizije, preferenc in prioritet.

Nekaj časa se je tudi sama trudila, da bi v okviru Kulturnega društva Integrali spodbujala dramsko ustvarjanje in uprizarjanje. "Veliko sem se ukvarjala s produkcijo, organizacijo, iskanjem denarja, razpisi. To mi je, moram reči, požrlo, če že ne same ustvarjalne energije, pa zagotovo precej zdravja," je pojasnila Semenič, ki je prav zavoljo zdravja to dejavnost opustila.

Povezani dogodki