Jan Krmelj, 30. 8. 2017

CHORUS, I

Objavljamo spremljevalni tekst iz procesa predstave Chorus, ki bo v Kinu Šiška premierno uprizorjena v torek, 12. septembra 2017, v okviru festivala Spider in v sodelovanju s CoFestivalom.
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

Fragment po prvem tednu procesa, 8. 8. 2017, Ljubljana.

*

Še vedno smo časovni stroji.
Vse se je začelo kot mikropolitika: to je s polno prezenco želje.

Gre za ravnovesje energij, ravnovesje osebnih in neosebnih momentov, ravnovesje med anonimnostjo in karakterji plesalcev.

Gre tudi za negotovosti, nesporazume: v njih se vse začenja.

Ta proces je proces luščenja esenc: specifična vrsta minimalizma, ne estetskega, temveč tistega minimalizma, ki sega onkraj podobe in vizualnega, celo onkraj reprezentacije. Gre za korporealnosti in Odsotni prostor, ki ga zapolnijo z dinamiko volje. Četudi se tega ne zavedajo. Ta volja je najmanjši pogoj obstoja, volja premika, volja vezi.

Kot osnovna percipiram dva principa strukturiranja performativnega prostora: horizontalnega in vertikalnega. Horizontalni komunicira, vselej je med ljudmi; horizont je diskurz. Na drugi strani se vertikalni odpira k nekemu razkritju. Ni nikakršne komunikacije, le vertikalni eksces, izjema, razlika.

Tokrat je tudi struktura specifična. V kontekstu režije sem se vselej osredotočal na prostorsko narativo, kjer so telesa akterjev in ostale odrske realnosti enakovredni mehanizmi, ki vzpostavljajo neobstoječo resničnost. Globoko se me dotakne, vsakič znova, ta najbolj fundamentalna gledališka situacija: izkušanje praznine – izkušanje odsotnosti, strmenje vanjo, strmenje v odprta usta gledališkega odra. V tem kontekstu me globinsko intrigira problem podobe: izumljanje nemogočih entitet, prenos idej in korporealnosti, grajenje avtonomne realnosti, ki je ločena prav skozi svojo iluzorno specifiko. Realnost, ki ima strukturo fikcije. Ker realnost mora biti vselej šele narejena. Zame je, v oziru na zgornje misli, ključno izhodišče vprašanje forme.

Tokrat se odpravljamo na specifično potovanje, tvegano, ker rokuje z odsotnostjo samo. Ta proces je odmik od videza in sprejetih konceptov: gre za osnove. Tehnične rešitve, ki se manifestirajo kot estetske posledice (za izhodišče te formulacije se zahvaljujem Gašperju Torkarju). Kot da bi bili forma in vsebina interno povezani, še zmerom eno, brez vsake ločitve. Kot da avtonomija te skupine teles ne bo s tega sveta. Njen telesni pogled se usmerja čez – ali morda prav zato v samo jedro: morda je to nov princip tvorjenja skupnosti, zasidran v naših zmedenih kosteh, našem vselej spremenljivem DNK. Vidimo telesa, toda zaznavamo nekaj popolnoma drugega. Kar ne more biti izrečeno. Kar ne more biti videno.

Izkušamo specifično meditacijo. Morda zveni naivno, a to, kar nastaja, je prosto vsakršne informacijske navlake.

Ni vira: vir je Chorus sam.

Vstopamo v organizem, za katerega se zdi, da je predtragiški – v njem forma še ni bila ločena od vsebine. Ples in gib še ne vsebujeta razmika.

Je čas pred Razliko. Pred Tragedijo. Pred disfunkcionalnostjo.

Prisotne so sledi.

Pričamo sledem prihodnosti.

Povezani dogodki