Livija Pandur, 23. 9. 2016

Brezmadežna/Immaculata

Drama SNG Maribor, BREZMADEŽNA / IMMACULATA, premiera 23. september 2016.
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj
Foto: Aljoša Rebolj

Če je oltar tam, kjer pokleknemo, je oltar zame gledališki oder. Prostor, kjer sem s Tomažem preživela vse svoje gledališko življenje, tesno prepleteno z njegovo intimno vizijo sveta, z njegovimi svetlimi in temnimi sanjami, ki jih je v ustvarjalnem zagonu strastno živel v udejanjanju svoje Poezije in Resnice.

Brezmadežna je predstava, ki sva jo po romanu Colma Tóibína za mariborsko Dramo pred letom dni začela oblikovati v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti. Ob njegovem odhodu je moja rana tako globoka, da jo lahko prenese le gledališki oder. Brezmadežno posvečam Njemu, ki je trdil, da se vse, kar vstopi v prostor gledališča, spremeni.
Tomažu. Moje tišine so tvoje tišine.

Sledovi spomina

V tem »tesnem svetu« (Nietzsche) je od nekdaj malo prostora za velike ljudi, za velike ume, še manj ga je za velike ženske, ki so s svojim bivanjem in delom zaznamovale obdobja, v katerem so živele.

Obstajajo velike zgodovine narodov in držav. Toda nenapisana zgodovina posameznikov, potnikov in pregnancev je večja od vseh skupaj. Predvsem pa zgodovina njih, ki so od nekdaj bile »drugi spol« (Simone de Beauvoir), ki so se s pogumom in strastjo borile za svoj obstoj in za svojo resnico. Ves hrup zgodovine je sestavljen iz njihovih tišin. V tej tišini, danes, se Marija v svojem izgnanstvu poskuša spomniti nekaterih besed, obrazov in delov zgodbe. Marija, ki je drzno izzvala vse svete in velike ideje. Tako jih je obdržala. Ker ideje umrejo, če jim nihče ne nasprotuje.

Za nas, ki mislimo, da o tej zgodbi vemo vse, so njene tišine naša nova zgodba. Zgodba o izgubi. O materi in sinu. O vseh izgubah v življenju. Nikoli ni rekla »moje« ali »tvoje«, on pa se ni mogel ustaviti, na svoji poti je zbiral sopotnike, in ni opazil, da je na tej poti izgubil njo.

»Gledališče moje smrti
se je odprlo, ko sem stala sredi planin
(…)
Čutila sem SVOJO kri, kako teče iz MOJIH ven
in MOJE telo se je spremenilo v pokrajino MOJE smrti.«
(Heiner Müller, Pokrajina z argonavti)

Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli. Vstopamo v njen opustošeni vrt, kjer se nikoli več ne bo igral noben otrok.
V razpokah tega besedila, v njenem miselnem prostoru slutimo plasti, ki so preživele čas in predstavljajo ontološki praspomin, njena resnica pa ostaja uganka. Ostaja nerazumljena, sama, drugačna, božanska in smrtna. A postala je heroina, ikona, idol. Ena tistih žensk, ki nenehno inspirirajo umetnost.
V Madridu je bila 2011 velika razstava z naslovom Heroine. Ženske so bile razvrščene po svojih lastnostih: Osamljene, Kariatide, Menade, Atletinje, Amazonke, Čarovnice, Mistične ženske, Tiste, ki trpijo; Tiste, ki berejo; Slikarke, Bojevnice. V sleherni med njimi je nekaj Marije – osamljena žena Edwarda Hopperja v hotelski sobi (1931) ali Sapfo Antoina Grosa (1801), ki trpi na obali morja, ali Autoportret Angelice Kauffmann (1775). Marija, Kristusova mati, je v zgodovini umetnosti največkrat upodobljena ženska zahodnega sveta.

Izpoved Marije, njena domišljija in brezpogojna ljubezen, njena samota, dvom, strah in pogum v iskanju resnice – na emotivnem, družbenopolitičnem, verskem in mitskem nivoju razpira večplasten miselni tok percepcije in recepcije današnjega časa, iracionalnih gest in arhetipskih slik, ki jih je naslikala današnja civilizacija. Bila je brezmadežna, mati, tolažnica, milosti polna, kraljica angelov in prerokov, sveta devic devica, častitljiva, mogočna, posoda duhovna. Ženska, ki je spremenila svet? Kdo je bila v resnici? Ženska iz mesa in krvi, ki je izgubila svojega sina, ki je odšel, »da bi pomnožil rane in iz vseh skupaj naredil eno samo, določujočo bolečino (Saramago)«? Ali ženska, o kateri je papež Frančišek na obisku na Poljskem v svetišču Črne Marije julija 2016 dejal: »Marija ni ne vladarica ne glavna igralka, temveč mati in služabnica.«?

Tóibín ji je dal glas. Zapisal je Marijin evangelij. Zgodbo o materi, ki je izgubila sina, ki je postal žrtev ideologije večnega življenja. Križani.

In če že iščete pričo, potem sem to jaz

»Zdaj se obdajam s stvarmi, ki so mi blizu, ki imajo ostre in natančne obrise in priokus grenkih fantazij. In ne morem povedati več, kot lahko povem. Tako kot svet zadržuje spomin, jaz zadržujem dih. Zakleta senca tega, kar se je zgodilo, ne bo nikoli izginila. Nekatere trenutke v življenju bi morali zamrzniti za večno, jih obvarovati pred časom,« je rekla. Sem rekla. »Svet se je zrahljal kot ženska, ki si pred spanjem razpusti lase.«

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor

Povezani dogodki

Tibor Hrs Pandur, 23. 9. 2016
Hommage à Tomaž Pandur
Tibor Hrs Pandur, 23. 9. 2016
Hommage à Tomaž Pandur
Livija Pandur, 21. 2. 2012
Ruski kovček
Slavka

Ogledala sem si predstavo v SNG Drami v Ljubljani. Z balkona. Smola. Vsaj polovica besed se je do balkona zgubila. Pomislila sem, da sem morda postala gluha. Hotela sem vprašati gledalko ob sebi, če ona sliši in razume, a je nisem. Igralka je doživela večkratni aplavz, jaz pa sem pomislila na Cesarjeva nova oblačila. Ko sem odhajala, sem slišala nekega gledalca omeniti slabo artikulacijo igralke in si oddahnila, da nisem gluha. 1. 3. 2017

Charles Millefeuille

Pretenciozno, izumetničeno, polno izpraznjenega patosa in preživete vzvišenosti. Nereflektirana samozadostnost, meščanski teater v najbolj problematičnem smislu. 9. 11. 2017