Preden ste prišli v ljubljansko Opero ste delovali kot pevec zabavne glasbe v skupini Pepel in kri.
Še pred tem sem deloval kot član okteta gimnazije Miloša Zidanška iz mariborske druge gimnazije. Potem sem bil v Pepel in kri in v Komornem zboru RTV Ljubljana. Po tem času pa sem pred 40 leti nastopil v operi v predstavi Čarobna piščal kot Tamino, seveda še kot študent Akademije za glasbo v Ljubljani.
Kako vas je pot pripeljala do tega, da ste se začeli ukvarjati z glasbo, s petjem?
V skupini Pepel in kri je bila tudi Nada Žgur, ki me je poznala iz tega kroga in je takrat študirala pri moji kasnejši profesorici Evi Novšak Houška. In ji je verjetno ob neki priložnosti povedala zame. Potem me je profesorica slišala, eno leto sem hodil k njej na ure, nisem ničesar plačal, takrat je bilo še drugače. Tako me je pripravila za sprejemni izpit na Akademijo za glasbo, nižjo glasbeno šolo sem imel iz Maribora. In če si opravil sprejemni izpit na akademijo, je to veljalo, kot da si absolviral srednjo glasbeno šolo. Študij sem začel leta 1979, potem sem šel v vojsko za eno leto in ga po vrnitvi nadaljeval. S tem, da sem leta 1983, torej v tretjem letniku, že debutiral kot solist na tukajšnjem opernem odru. In potem je to šlo kar samo naprej, nisem se pravzaprav sploh dobro zavedal.
In zatem ste kmalu odšli v tujino?
Na tem mestu moram omeniti ljudi, ki so mi pri tem pomagali. Eden takih je bil takratni direktor filharmonije Ivo Petrič, ki je poznal dirigenta Hansa Grafa, ki je v tistem obdobju redno gostoval tukaj in me je 'zatožil' pri njemu. Pri maestru sem delal avdicijo, mislim da tako, da je prišel na eno predstavo. Če se prav spomnim, je prišel gledat Don Giovannija, ki ga je takrat dirigiral Samo Hubad. To je bila zelo legendarna postavitev. Povabil me je na avdicijo, s tem da me je leto prej priporočil Seni Jurinac na poletni akademiji v Salzburgu. To je bilo zelo veliko ime v času Herberta von Karajana. K njej sem šel študirat eno poletje, nato sem napravil avdicijo v Deželnem gledališču v Salzburgu in na tamkajšnjem poletnem festivalu. Leta 1988 sem pel na odprtju tega festivala, in sicer v oratoriju Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta pod Grafovo taktirko. Potem sem sodeloval še v nekaterih koncertnih produkcijah, naslednjih nekaj let tudi v opernih na Salzburških letnih igrah. In tako je kariera stekla.
Nastopali ste na največjih evropskih odrih. Koliko časa je trajalo to obdobje?
Trajalo je približno petnajst let, potem sem se leta 2000 vrnil na povabilo takratnega opernega direktorja Boruta Smrekarja, ki si je zamislil, da bi združil vse operne pevce, ki smo peli po Evropi, po svetu, tukaj doma kot neko nacionalno 'nogometno moštvo'. S tem, da sem gostoval na tujem in tudi še zdaj odhajam na gostovanja, ampak to ni več tako intenzivno. Po padcu berlinskega zidu se je situacija popolnoma spremenila. Pljusknil je val vseh mogočih pevcev, režiserjev, umetnikov iz vzhoda, iz Rusije, iz Ukrajine; prostor se je bistveno zožil. Poleg tega sem doma imel družino in dovolj dela v bližnjih državah. Veliko sem hodil v Italijo, Avstrijo, Hrvaško, Švico... To je nekako ustaljeno teklo do covidne krize, ki je popolnoma blokirala vse skupaj, zdaj pa se stanje spet počasi vrača v ustaljene okvirje.
Ko ste omenili različne odre po Evropi - kje ste se počutili najbolj doma?
Doma sem se počutil tam, kjer je bil dober dirigent, dober režiser, tam, kjer je bilo fajn delati. V Avstriji, v Španiji, Italiji, Nemčiji, v skandinavskih deželah... Moram poudariti, da imajo prav Italijani zelo poseben odnos do glasbe in so v bistvu zelo hvaležna publika, ampak kot tenorju ti mora dobro iti, ko nastopaš, če ne, ti ne prizanesejo.
V enem od intervjujev ste kasneje obžalovali, da ste se vrnili nazaj v Slovenijo...
Po Smrekarju so se tu začele, jaz to imenujem politične manipulacije: prišli so eni, prišli so drugi, ti so bili od enih, ti so bili od drugih, saj veste, to je vsakodnevna slovenska zgodba. Potem so prišli drugi in smo bili tisti, ki smo bili od prvih, iz nepravega gnezda in so se začeli problemi. Ampak jaz sem se nekako vedno 'obesil' na strokovnost in tudi če so me še tako željno hoteli umakniti, je potem dirigent ali režiser rekel - ne, ne, to pa ne, ta pa ostane, ta je pa ta prvi. To se mi je kar nekajkrat zgodilo in to se mi dogaja še danes.
Imate zelo širok repertoar opernih vlog iz različnih glasbenih obdobij in ozadij. Kje se najbolj najdete - morda v belcantu, morda v češki, ruski tradiciji?
Belcanto seveda, saj sem prepel skoraj celotnega Verdija, Donizettija, Bellinija... Govorim dobro italijansko od doma, ker je bila stara mama iz Trsta, tako da mi to ni bilo neka tuja materija. Govorim tudi dobro nemško, mogoče celo boljše, ker sem hodil v nemške šole. Težko je reči. Seveda je italijanski belcanto zelo mikavna glasbena materija. Zdaj pripravljamo Trubadurja, sem ravno z vaje. Ponoven študij Trubadurja bi z veseljem poimenoval nedokončana simfonija; vedno najdeš še nekaj novega, vedno najdeš tisto osnovno Verdijevo genialnost. Verdijeva genialnost je pač v tem, da diši po padski zemlji in njeni elementarnosti, on je fenomenalen ravno zaradi tega. Tu je še Wagner, ki mi je tudi zelo pri srcu, potem so tu Rusi - Čajkovski in ostala druščina, pa jasno Francozi. Ne morem mimo Fausta, ne morem mimo Don Joseja v Carmen, ki sem ju ne vem kolikokrat pel. Zelo težko je reči. Mogoče mi je bila najbližja vloga, tista, ki je bila najbližje mojemu karakterju, Andrea Chenier, Otello, Des Grieux v Manon, tukaj nekje.
K temu je treba prišteti še koncertni repertoar.
Ja, tega je kar veliko, moram pa reči, da je v zadnjem času to pri nas kar zelo, zelo zamrlo. Tu bi mogoče tudi malo s prstom požugal, ker ni prav, da se koncertno petje, kamor paše tudi sakralna glasba, zanemarja. Če hočemo ali ne, izhajamo iz krščanske kulturne tradicije. In leta 2021 ob veliki noči sem opazil, da ni nihče drug razen ansambla Modrijani izvajal velikonočnega koncerta. V svetu se na ta dan igra Bachov pasijon, Stabat mater ali kakšno drugo sakralno delo. Obstoja veliko sakralne glasbe, ki je veličastna in je predvsem glasba. In to je posebna kategorija, ki bi se jo moralo negovati. Pa se je ne. Imam srečo, da me je direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek spet povabil k sodelovanju, tokrat z dirigentom Charlesom Dutoitom in orkestrom Slovenske filharmonije in kar nekaj zbori, s katerimi bomo izvajali Berliozov Rekviem. Zelo se veselim.
Poleg Berliozovega Rekviema na Zimskem festivalu vas konec marca čaka še Trubadur za 40. obletnico umetniškega delovanja. Nastopili boste tudi z Moniko Bohinec.
To srečanje pričakujem z radostjo. Z Moniko Bohinec sva prepela skupaj veliko oper, sva zelo dobra prijatelja in to zna biti zelo dobro sodelovanje. Spoznal sem tudi maestra Roberta Gianolo, ki je vskočil namesto prej predvidenega dirigenta in je zelo dober interpret Verdija, tako da se nam obeta, upam, zelo dobra predstava. Takoj po Trubadurju pa imamo 13. aprila premiero baleta Ljubezen v koreografiji našega umetniškega direktorja Renata Zanelle.
Kako gledate na svojo kariero danes? To, da ste začeli v zabavni glasbi in potem prešli v resno, niti ni tako neobičajno.
Danes mladi počnejo enako. Mislijo pa, da prej ni bilo tako. Še pred mojim časom so operni pevci izvajali zabavne popevke. Tudi na primer Zlata Ognjanovič ali Sonja Hočevar. Omenjeni dami sta bili prav tako kasneje primadoni. Sam nekako nisem bil čisto 'ta pravi' za zabavno glasbo in to se je kar hitro videlo, zato sem po splitskem festivalu leta 1980 nehal, ker tudi glasovno ni več funkcioniralo. Smo pa s skupino Pepel in kri nastopali na Evroviziji, Interviziji in domala po vseh takratnih festivalih jugoslovanske zabavne glasbe.
Kaj sledi?
Počasi bom vstopil v tretje življenjsko obdobje. Veste, to je zelo naporno življenje. Če hočeš kot tenorist v tem poklicu vztrajati, je treba vsak dan delati, ne moreš biti recimo tri mesece prost, potem pa spet nastopati. Biti moraš neprestano v pogonu. Tako da predvidevam, da bom deloval še to sezono, v naslednji sezoni imam še dva projekta, potem pa se bom počasi bolj posvetil teniškemu loparju in kolesu. Upam, da me kaj spet ne premami nazaj na oder.
In poslušanju?
Tudi. Poslušanju tišine, in to v gorah. To je tudi glasba.