Tatjana Doma, 30. 11. 2018

Boj se človeka, ki ni sposoben smeha

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Boris Kobal PROFESIONALCI ESPE, režija Jaša Jamnik, premiera 30. novembra 2018.
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik

Intervju z Jašo Jamnikom in Borisom Kobalom.

Gledališka režiserja Jaša Jamnik in Boris Kobal sta slovenski publiki dobro znana kot ljubitelja komedije in izvrstna komika, pa naj nas spravljata v smeh s svojimi predstavami ali pa s svojimi nastopi v predstavah. Sta vsestranska gledališka ustvarjalca, sodelavca in prijatelja, ki se že vrsto let z veseljem predajata komediji.

Jaša in Boris, po osnovni profesiji sta oba režiserja, vendar je vajino ustvarjalno polje dosti širše. Pogosto sta sodelovala v različnih vlogah. V kakšnih navezavah vse sta že sodelovala?

Jaša: Sodelovala sva že tako, da sva v alternaciji igrala isto vlogo, da sva igrala različni vlogi v isti predstavi, da je Boris režiral mene, da sem jaz režiral njega, seveda v različnih predstavah, da je on kot umetniški vodja povabil mene k sodelovanju, da sem jaz kot umetniški vodja povabil njega k sodelovanju, da sva bila skupaj umetniški vodji s Sergejem Verčem, kaj še?

Boris: Pisala sva skupaj.

Jaša: Pri enem projektu sva bila skupaj kostumografa. Na ogromno različnih načinov sva sodelovala, verjetno je težko vse našteti. V Sloveniji in tudi širše je to kar nevsakdanji pojav.

 

Kako se je to zgodilo? Kaj vaju druži, da tako pogosto sodelujeta?

Boris: Verjetno naju druži nekaj, kar je preko teh sodelovanj, to je prijateljstvo. Mislim, da na zelo podoben način dojemava ne samo teater, ampak po mojem tudi življenje, in to je bil verjetno predpogoj, da lahko tudi kaj skupnega ustvariva. Večkrat je nujno potrebna samo iztočnica, pa takoj veš, kaj hoče nekdo povedat. Ampak tudi če ne bi bilo najinega teatrskega sodelovanja, bi naju prej ali slej združilo prijateljstvo. Aktivno pa se je začelo, ko me je Jaša začel režirati v monokomediji Kdo vam je pa to delu? v Cafe teatru, ki je bila velika uspešnica. Tako se je začelo, poznala pa sva se že prej.

Jaša: To je bilo eno prvih sodelovanj, pa mislim, da ne čisto prvo.

 

Je osebno prijateljstvo dobra podstat za uspešno sodelovanje?

Jaša: Nedvomno. Ne morem dobro delati z nekom, s komer se ne ujamem tudi privatno. Še posebej, če gre za komedijo, in večinoma delava skupaj komedije. Tega ne moreš delati brez res odličnega vzdušja in zaupanja, pa naj gre za soigralca ali režiserja. Verjamem, da brez zaupanja v teatru nasploh ne gre. Brez dobre volje ne more nastati nič dobrega.

 

Poleg gledališke režije se ukvarjata še s številnimi drugimi projekti, igrata, pišeta ... Kaj vaju v tem obdobju vajinih življenj najbolj vznemirja?

Boris: V tem obdobju življenja na to težko odgovorim, ker sem v obdobju velikega razmišljanja o samem sebi in poskušam energijo usmeriti nekam, ne vem še točno kam. Zdaj zveni, kot da imam še vedno dvajset let, pa jih imam kar triinštirideset … (smeh)

Jaša (istočasno): Pa jih imaš že skoraj trideset … (smeh)

Boris: Po glavi se mi motajo različne zadeve, v smislu pisanja, še bi rad režiral, ampak težko odgovorim. Imam občutek, kot da sem v nekem vrtincu in ne vem, kam me bo ta vrtinec vrgel.

Jaša: Vedno se najbolj veselim tistega, česar že nekaj časa nisem počel, kar mi manjka, tudi zato, ker čutim, da eno dopolnjuje drugo. Veselim se tistega, za kar slutim, čutim, vem, da bo nekaj novega, nekaj, česar še ni bilo, nekaj, kar je večji, nevsakdanji izziv.

 

Kakšen je položaj komedije v slovenskem gledališču?

Jaša: Slab. Simbol gledališča sta dve maski, tragedijska in komedijska. V slovenskem prostoru je tega drugega dela, komedijskega, komaj kaj. Kar pomeni, da je gledališče na nek način pohabljeno. Mogoče se to sliši malo patetično, ampak tako pač je. Če sta ti dve maski v simbolu enakovredni in se odrečemo polovici, se odrečemo ne samo polovici umetniškega in gledališkega ustvarjanja, ampak tudi polovici človekovega čustvovanja, bivanja. To kaže tudi na nek čuden položaj duha v Sloveniji. Želimo biti na vsak način resni – pa nam v resnici ne gre.

 

Zakaj je prišlo do tega? Gledalci imajo komedijo radi, gledališča pa se je otepajo. Znotraj gledališča komedija ohranja nižji status.

Boris: Ja, res je, komedija ima status nižjega, a priori komercialnega. To je slovenska specialnost. Če se ozrem naokrog, se komedija goji na isti ravni kot resni žanri in publika gleda vse. Kar se preferenc publike tiče, je šlo pri nas v komedijske vode. Ne vem, a so taki časi, obdobje krize, depresije, žalosti. To je mogoče sprejemljiv odgovor. Druga stvar pa je, da ima komedija tudi funkcijo sprostitve nekih energij. Ni nujno, da je zato blesava, da je izključno štos zaradi štosa. Lahko je bistveno bolj inteligentna. S humorjem se da marsikaj bistveno boljše povedati in dopovedati, če hočemo uporabiti ta izraz, kot z neko resno dramsko formo, ki je bolj zaključena in zaprta v svoji strukturi. Komedija je lahko bolj zračna. Res je, da je pri nas očitno tudi na visokih administrativnih položajih prišlo do zapisa, da je komedija nekaj manjvrednega, nizkega, enostavnega. Dobro vemo, da je to ravno nasprotno. AGRFT je umaknil komedijo iz svojega programa, ker se to skorajda ne spodobi več. Produkcije so redkokdaj komedija in moram reči, in zdaj bom kar malo polemičen, da velika večina znanih slovenskih režiserjev komedije sploh ne zna zrežirati.

Jaša: Zdaj govorimo o komediji, kot da je zelo homogena zvrst. Daleč od tega. Diapazon komedije je vsaj tako širok kot diapazon resnih žanrov.

Boris: Širši.

Jaša: Ja, širši, bistveno širši. Na vsak način je skozi komedijo publiko težje zadovoljiti kot skozi, recimo, tragedijo. Namreč naši odnosi do tragičnih stvari so bistveno bolj poenoteni, kot je poenoten naš odnos do humorja. Kaj je komu smešno, zelo banalno rečeno. Strinjam se z Borisom, skozi komedijo, skozi smeh, tudi skozi zabavo, se da marsikaj veliko bolj jasno povedati, veliko globlje se bodo stvari človeka dotaknile zaradi delovanja njegovega emocionalnega aparata. Ampak to se pozablja, ker vse gledamo skozi predpostavko, da je komedija nujno samo zabava (pa tudi v tem ni nič slabega), da je komedija nekaj slabo narejenega, cenenega, kar zadovoljuje, recimo temu, najnižje strasti.

 

Če se na AGRFT ne goji komedije, kako se mladi režiserji in igralci v profesionalnih gledališčih srečujejo z žanrom, ki ga ne poznajo?

Jaša: Malo je režiserjev, ki se odkrito, jasno in z veseljem lotevajo tega žanra. Namreč ta žanr zahteva ogromno veščine, tehnike, obrti, ki jo je treba obvladati. Komedija ima svoje zelo jasne zakonitosti, svoja zelo jasna pravila, ki jih mladi gledališki ustvarjalci v glavnem ne obvladajo oziroma so jim zelo tuja, saj so bili vzgajani v diametralno nasprotnem duhu. Poleg tega ne gre pozabiti, da ni vsak komik. Kot se ljudje delimo na tiste, ki imajo posluh, in tiste, ki ga nimajo, se delimo tudi na tiste s komedijskim talentom in tiste brez. To dvoje se da zelo dobro primerjati. Komedijski talent se da – tako kot glasbeni posluh - razviti, ne da pa se ga privzgojiti. Torej, eno je dar, ki ti je bil dan, drugo pa je razvijanje režijskih ali igralskih veščin, ki so nujne.

 

Pogosto rečemo, da je treba komedijo igrati zares. Kaj to pomeni?

Boris: Če odgovorim z drugim primerom. Če igraš pijanca, ljudje mislijo, celo vprašajo, o, ste se ga pa fajn pribili, da ste igrali pijanca. Nasprotno. Ni variante, igrati ga moraš trezen. To je nekaj podobnega. Igrati zares komedijo, pomeni isto, kot igrati dramo. Igraš jo zares. Če bi govoril vic in bi se zraven ves čas smejal samemu sebi, bi na koncu izgubil poanto, ker bi jo že odigral. Najbolje funkcionirajo stvari, ko se vzpostavi resen odnos do smešnega. Takrat se sproži mehanizem smeha, ki je mehanski. V joku se hitro najdemo, smo si zelo podobni. Ob tragični zgodbi o otroku, ki ga je nekdo povozil, dobimo vsi hitro solze v oči. Če povem vic, pa je vprašanje, koliko ljudi bi vic ali sprejelo ali razumelo, vprašanje je, kaj je komu smešno. Smeh je izjemno individualna lastnost. Boj se človeka, ki ni sposoben smeha, ki nima globine v smislu humorja. Ker humor v tem kontekstu pomeni tudi postaviti samega sebe v diskusijo. Avtoironični moment je zelo dobra zadeva za lastno čiščenje. Vržeš se na mizo, na krožnik in rečeš, pojejte me.

Jaša: Smeh je vedno refleksija, je distančni odnos do sveta. Komedija je nesreča plus distanca.

 

Tragedija od daleč …

Jaša: Ja, tragedija od daleč. Če tega ne jemljemo tako, ne vem, kako jemljemo življenje. Glede na vprašanje, kaj pomeni igrati komedijo zares, mislim, da se to dostikrat narobe razume. Zares, ampak znotraj komedijskega modusa. Tako kot imamo v glasbi oznako, kako naj igramo, ne bomo komedije igrali largo ali pa lento, ampak se to igra allegro, con moto, con fouco …

Boris: Vivace …

Jaša: Vivace, ja …

Boris: Ali pa non troppo … (smeh)

Jaša (smeh): Mah, non troppo je v bistvu velik problem. To je tudi komedijski talent za mero, za način, kako igramo, v komedijskem duhu in hkrati absolutno zares. Nikakor pa to ne pomeni, da igramo enako Raya Cooneya in Henrika Ibsena.

 

Za vaju velja, da sta ena redkih gledaliških režiserjev, ki znata zrežirati komedijo.

Boris (zelo resno): Za naju?

 

Ja, za vaju.

Boris: Jaz sem slišal samo za enega … (smeh)

Jaša (smeh): Ne verjemi, kar govorijo.

 

Zanima me, če to jemljeta kot kompliment ali kako drugače.

Jaša: Kar se mene tiče, jemljem to kot ustrezen kompliment, kar se Borisa tiče, slišim to kot zablodo … (Oba planeta v smeh)

Boris: Torej jaz bi odgovoril takole, kar se mene tiče, jemljem to skoraj kot kompliment. (Vsesplošen smeh)

 

Kaj pa kar se Jaše tiče?

Boris: Kar se Jaše tiče …

Jaša: Čudno, da ni vprašal, koga.

Boris: Ja, mogoče je res, ampak ne vem, če to kaj velja, v našem prostoru.

 

Kako pa je vaju potegnilo v komedijo? Zakaj jo imata rada?

Boris: Jaz sem jo verjetno dobil z geni. Po očetu. Oče je bil odličen komedijant, igralec, prepoznaven v slovenskem prostoru in večkrat nagrajen za komične vloge. Je bil pa, kar velja tudi zame, izrazito melanholično razpoložen človek. Mogoče je nekaj resnice v tem, da se komedijski moment in moment življenja, ki je drugačen kot komedija, dobro združita. Že kot otrok sem živel v teatru, srkal sem takratni tržaški teater, ki je slovel po komediji. Moramo pa vedeti še to, da sem rojen v Trstu, tam sem živel in tam je kultura italijanske komedije pljuskala vame skozi velika imena. Nobelovca Daria Foja smo srkali v vseh oblikah. Ko nam je govoril skozi smeh, da smo se držali za trebuhe, take krutosti in take socialne momente, da je bilo to noro. Še in še bi lahko našteval. Klasično komedijo Eduarda De Filippa, če gremo še nazaj Carlo Goldoni. Rasteš s temi imeni, to gojiš. Prekletstvo pa je, da sem se že kot mlad včasih s težavo dokopal do kakšnega resnega teksta. Ker so rekli, to je za njega, to pa ni za njega. Gre za etiketiranje. Kaj znaš, česa ne znaš.

Jaša: Točno, se strinjam. Na nek način postane ukvarjanje s komedijo izključujoče. Če se ukvarjaš s komedijo, nisi za kaj drugega. Kar je seveda zelo zmotno.

Boris: Je pa zelo res, da če si zelo za tragedijo in dramo, nisi nujno za komedijo.

 

Jaša, od kod tvoja ljubezen do komedije?

Jaša: Ne vem, tako je naneslo. Težko bi našel razlog, zakaj ravno komedija.

Boris: Tisto, česar nisem jaz vzel, je on … (smeh)

Jaša: Mogoče mi je enkrat, dvakrat na začetku uspelo, pa so rekli, pa naj on zrežira komedijo. Zdi se mi pomembno, kar je Boris govoril o svojem očetu, ta melanholičnost. Mislim, da je ta dvojnost skoraj nujna. Izkaže se, da so največji mojstri komedije v vseh disciplinah privatno, v svojem najožjem intimnem krogu, v glavnem, milo rečeno, zelo neveseli ljudje, blizu depresiji.

Boris: Daj, nehaj, no, ker moram vzeti antidepresiv.

Jaša: Kar je absolutno logično. Kot smo rekli, komedija je vedno nesreča. V tebi mora biti velik del pesimizma, da lahko vidiš, kaj vse gre lahko narobe.

 

Na celjskem odru bo krstno uprizoritev doživela komedija Profesionalci espe.

Boris: Nisem dal nobenega dovoljena.

 

Pogodbo si podpisal, honorar si dobil.

Boris: Ja, ampak nisem dal dovoljena …

Jaša: Kaj, a njemu so plačali za tole! (Vsesplošen smeh.) No, koliko si dobil? 20 evrov?

Boris: Ja, na znak. (smeh)

 

Od kod ideja za Profesionalceespe?

Jaša: No, to pa tudi mene zanima. Kje je tu ideja … (smeh)

Boris: Idejo sem dobil, ko sem prebral članek v italijanskem časopisu. Članek ni imel zveze s tatovi, šlo je za neko drugo zadevo v smislu korupcije, ko pa je prišla zadeva na sodišče, so se storilci branili, da nimajo nobenih pravic, in da so bili primorani nekaj zlega narediti v ekonomskem smislu, da sploh lahko živijo. Izkazalo pa se je, da imajo vile, jahte, da imajo vse. Ne vem, kako se porodi ideja. Ideja enostavno pade. Res sem Profesionalce espe začel pisati iz potrebe, da se prebijem skozi neke lastne situacije, ki so me prisilile v silno mirovanje v glavi in sem poskusil. Rekel sem si, kaj če bi bili to neki profesionalci, med navednicami seveda, v teh žeparskih vodah. Gre za skupino revežev, ki se ukvarja z bolj banalnimi krajami. Ampak enkrat v življenju imajo neverjetno priložnost, ki jo seveda zamočijo. Potem se morajo združiti, naredijo nek espe. Morda v komediji nekoliko, čisto malo, tiči tudi ideja o prostoru in času, ampak to je mogoče malo tvegano, ki sta totalno kaotična, kjer vlada popoln blef, kjer je tega espeja na vseh nivojih in tudi znotraj espejevcev, dobro vemo, so taki, ki komaj preživijo, in taki, ki z espejem krijejo marsikaj drugega.

 

Jaša, podpisal se boš pod režijo krstne uprizoritve. Kakšna se ti je zdela komedija, ko si jo prebral? Kaj se ti zdi njena največja kvaliteta?

Jaša: A moram povedati po resnici? (smeh) Zdi se mi dobro, da je zelo ostra komedija. V komiki in humorju ni nič popeglano, brez melodramatskih elementov, ostaja znotraj jasne, črne, neizprosne, direktne komedije z nemalo družbene in politične satire. Kaj vse je en espe pripravljen oziroma prisiljen narediti, da bo preživel. Vsi smo v to espejevstvo ali že porinjeni ali pa nujno moramo to postati oziroma to od nas pričakuje družba oziroma politika. V tem vidim veliko kvaliteto, ki se zdi mogoče Borisu manjša, jaz pa mislim, da se to v tekstu kar močno zazna, in upam, da se bo tudi v uprizoritvi.

 

Ali se z različnimi občutki lotita režije krstne uprizoritve besedila ali režije besedila, na primer klasike, ki je bila že večkrat uprizorjena? Imata večjo tremo, spoštovanje, je večji izziv krstna uprizoritev?

Boris: Mislim, da je vsakič krstna. Delal sem na primer Skopuha, ki je bil narejen že ne vem kolikokrat, ampak je bila zame krstna uprizoritev. Tvegaš novo idejo na podlagi klasike, lahko si zaradi tega še bolj na udaru, ne samo kritike, v kolikor je, ampak tudi pod udarom imena samega, kot je Molière. Praizvedba besedila pa je velika odgovornost, da si pri tem rojstvu glavni porodničar, če je to režiser, in se trudiš, da ima ta otrok, ko se rodi, dobro in kvalitetno življenje. To je odgovornost.

Jaša: Če govorim o prvih slovenskih uprizoritvah, me je, ko sem bil mlajši, ta defloracija vznemirjala, zdaj pa mi je to več ali manj vseeno. Vedno je najpomembnejše, da je predstava dobra. Publike pač ne zanima, kolikokrat je bilo delo že uprizorjeno, oni so prišli pogledat TO predstavo. Malo drugače se počutim pri praizvedbah slovenskih besedil, čutim nekakšno dodatno odgovornost. Pa tudi užitek. V konkretnem primeru, z Borisom, ker njegovega teksta še nisem režiral, in upam, da mi tudi ne bo več treba … (smeh)

 

Torej v teh vlogah še nista sodelovala?

Jaša: Ne, v tej navezavi še nisva.

Boris: Saj jaz sem nehal pisati. To bi rad povedal. (smeh)

Jaša: Ker je lepo prosil in obljubil, daj, samo to zrežiraj, potem bom pa nehal pisati, sem rekel OK, vzamem, samo da bo mir. (Oba se smejeta.) Ne, resno, ko sem sprejel tekst, nisem vedel, da ga je napisal Boris. Nisem ga sprejel zaradi Borisa, ampak kljub temu. Neka dodatna odgovornost gotovo je. Po eni strani si bolj spoštljiv, po drugi strani pa bolj neizprosen.

 

Boris, zaupaš Jaši, da bo dobro zrežiral Profesionalce?

Boris: Ja, absolutno mu zaupam. Jaša je prvi režiser, ki režira moje besedilo. Kar sem do zdaj napisal, sem režiral sam. Zanima me, kako bo naredil, firbec me matra, ampak nisem zaskrbljen.

 

Kakšne so vajine želje, načrti v prihodnosti?

Jaša: Želje in načrti so eno, realizacija teh je druga stvar. Začnem z mjuziklom, dva projekta še nista potrjena, potem ena otroška predstava, pa še kaj ...

 

V zadnjem časi si režiral komično TV-nadaljevanko in v njej tudi igral.

Jaša: Šlo je za že utečen projekt, kot igralec sem se pridružil v drugi, kot režiser v tretji in četrti sezoni. Zanimiv in velik izziv. Zaradi principa dela in formata kratkih skečev, imaš eno uro časa, da posnameš skeč, se človek še bolj izuri v koncentraciji, kreativnosti in takojšnjem reševanju problemov. Prepričan sem, da je treba delati intenzivno, hitro in učinkovito, pri komediji ne gre drugače.

 

Boris, pravkar si se vrnil s snemanja, kjer si bil v vlogi igralca.

Boris: Res je, kratka stvar, manjša vloga, na koncu me ubijejo, kar je pozitivno. (smeh)

 

Ampak si živ prišel nazaj.

Jaša: Škoda, da ga ne že na začetku. (smeh)

Boris: Zdaj je pa ena taka luknja.

 

Pišeš kaj novega?

Boris: Ne …

Jaša: O, hvala bogu …

Boris: Razmišljam sicer, ampak moram počakati do tridesetega, do premiere … (smeh)

 

Veliko uspeha vama želim in hvala za zabaven intervju.

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

SLG Celje, Profesionalci espe

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 23. 9. 2010
Willy Loman, ujetnik lastnih sanj
Tatjana Doma, 19. 3. 2010
Romanca
Tatjana Doma, 10. 5. 2012
A je življenje res tak dolgčas?