Nataša Jelić, 24. 1. 2019

Gašper Kunšek: Biti in plesati je eno in isto

Kino Šiška, Flota, Gašper Kunšek URBANA VROČICA, premiera 24. januarja 2019.
Foto: Borut Bučinel
Foto: Borut Bučinel
Foto: Borut Bučinel

Gašperja Kunška je v domačo in mednarodno plesno orbito izstrelil izjemno uspešen duet Alien Express, ki sta ga ustvarila skupaj s prijateljem in soplesalcem Žiganom Krajnčanom. Po obdobju intenzivnega skupnega življenja, prijateljevanja, plesanja, premišljevanja, meditiranja in ustvarjanja predstav (Alienu je sledila še skupinska predstava Chorus) sta se, kot pravi naš sogovornik, posvetila tudi uresničevanju svojih lastnih življenjskih ciljev. In samostojnemu ustvarjanju, za katerega je trenutek premora do njune nove skupne predstave Gašper izkoristil tudi zato, da preizkusi vse tiste svoje zamisli, ki jih v njunih dosedanjih projektih ni mogel uresničiti. Pred vrati Centra urbane kulture - Kino Šiška je premiera njegove solo predstave Urbana vročica.

 

Svoj solo projekt si pospremil z zanimivim podnaslovom, pod katerega se podpisuje Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, a kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«. Na kakšno pot si se torej podal ob ustvarjanju svojega tokrat čisto samostojnega projekta?

Kadarkoli se lotim nekega procesa ustvarjanja, se ozrem tudi malo po obdobju, v katerem živim. Pred kratkim sem skupaj s prijatelji ustanovil plesno šolo (Scena, op. p.), v okviru katere se poleg predajanja svojega znanja drugim plesalcem, lotevamo še veliko drugih reči. Čeravno je lahko takšno početje, kljub silnim birokratskim nalogam, ki jih terja od človeka, prav tako kreativno, sem imel v tem obdobju občutek, da imam manj časa za lastno ustvarjalnost in razvijanje lastnih gibalnih načel. A namesto, da bi se v tem smislu počutil zavrtega, sem vse skupaj ozavestil in sprejel ter si rekel: »Zakaj pa vsega tega, kar se mi v tem trenutku dogaja, v resnici ne bi izkoristil še za kaj več?« Vse stvari, ki jih počneš v življenju, so neverjetno povezane med seboj.

Na to pot, oziroma v ta projekt sem se spravil tudi zato, ker imam občutek, da gledalci v Sloveniji v resnici še vedno niso začutili tistega pravega bistva in vibracije hip hopa. Vsaj v dosedanjih tovrstnih odrskih postavitvah tega ni bilo. Odločil sem se, da ravno te občutke prenesem v uprizoritveni prostor in zato sem poleg drugih sodelavcev k sodelovanju in v tem primeru tudi pomembnemu glasbenemu oblikovanju predstave povabil didžeja, glasbenega producenta hip hop glasbe in velikega podpornika tukajšnje hip hop kulture DJ SunnyjaSuna.

 

Že sam naslov predstave Urbana vročica je precej asociativen. Ali je morda prav naslov botroval nekemu raziskovanju, ali se ti je porodil šele v samem procesu ustvarjanja? In kaj vse se »skriva« za njim?

V resnici je ta naslov »zakrivila« kar dramaturginja Andreja Kopač, ki je razmišljajoče in pišoče bitje, medtem ko sem sam bolj gibalec, ki ga zanima, kako določene stvari delujejo v prostoru. Seveda sem si na začetku ustvarjalnega procesa belil glavo z vprašanji o nekakšni tematiki, ki naj bi jo v svoji predstavi obravnaval. In prav Andreja me je prepričala, naj se ne obremenjujem preveč s tematiko, še manj pa z njenim sporočilom. Ter, da je moja naloga le, da gledalce popeljem na pot, na kateri bodo skupaj z menoj nekaj doživeli. Tako je Urbana vročica v resnici nekakšna rdeča nit, ki ni postavljena v noben format in ki temelji na čistem občutku, na energiji, ki pa je v bistvu … dramaturgija. In ko se ta energija dvigne, doseže neko raven, se v njen okvir spontano naseli določena tema. In prek te neke abstraktne dramaturgije se v resnici le za kakšen hip iz dogajanja na odru »utrnejo« neke konkretne stvari, s katerimi se lahko poveže ali poistoveti gledalec.

Urbana vročica pa je tudi in predvsem tista vročica, silno navdušenje, ki izhaja iz privlačnosti hip hop plesa za gledalca. Če te nekaj dovolj močno presune, se seveda za to tudi ustrezno »ogreješ« … Hip hoparji temu rečemo, da te nekaj hypa. No in pravi plesalci hip hopa na tako imenovanih medsebojnih dvobojih kontrolirajo to energijo, navdušenost občinstva za njihovo početje. Ta moja »vročica« pa ni »urbana« le zato, ker je povezana z urbano kulturo, marveč zame tudi z enim najbolj družabnih in urbanih uprizoritvenih prostorov v Ljubljani, Kinom Šiška.

 

Neke konkretne stvari, na katere si gledalce kljub vsemu želel opozoriti pa so se, kot si omenil, skozi delovni proces, vendarle razvile?

Vse skupaj se je v bistvu zgodilo zelo spontano in so se mi teme, kljub temu, da sem zamisel o njih opustil, začele skozi ustvarjalni proces vračati kar same od sebe. To svojo solo pripoved sem si sicer sprva zamislil sila aktivistično, saj je svet, sistem, družba, v kateri živimo, vse prej kot »kul«.

Ena od tem, ki sem jo hotel izpostaviti, je bila o beguncih. Sunny, ki ima sirijske korenine, v enem od svojih komadov repa prav o tem. Ta glasbeni vložek se je naravnost vlil v tisto, kar sem v nekem trenutku počel na odru in tako sva se odločila, da ga bo izvedel med predstavo. To konkretno sporočilo se je torej navezovalo na begunce, žice, ki nas obdajajo, razlike, ki jih delamo med ljudmi. In na prepričanje, da to ni prav in da bi morali vsakega človeka sprejemati takšnega, kakršen pač je. Kljub temu, da smo vsi skupaj ujeti v sistem, ki deluje v nasprotju s tem, bi se morali zavedati, da to ni prav in ukrepati.

 

Trdiš, da je zate biti in plesati eno in isto. Na kakšen način torej bivaš, plešeš, se giblješ v tej predstavi? Intuitivno, dovoljujoč nezavednemu, da stopi na plan ali premišljeno, zadano, določeno, strukturirano?

Vedno znova se vračam k že omenjenemu dejstvu, da mora biti moj ples zanimiv, efekten za gledalca. Navsezadnje tudi plešem, ustvarjam prav zaradi tega. Plesalci hip hopa, ki prenašamo magičnost te zvrsti plesa, smo podobni nekakšnim čarodejem, ki s svojimi triki očarajo gledalce. Ti triki pa so v resnici naše gibalne sposobnosti. Najprej se lotim ustvarjanja določenih sekvenc. Lahko se mi utrne zamisel o določeni zelo jasni, včasih morda celo kanček klovnovski sekvenci, ki temelji na nekem specifičnem vzdušju in ki je, kljub temu da še ni povsem opredmetena, dovolj odprta, da se lahko iz nje tudi kaj tehtnega izcimi. Ko najdem tri različne sekvence, se lahko začnem znotraj njih igrati z določeno dramaturgijo, ali s premeščanjem sekvenc, dodajanjem detajlov, zanimivimi prehodi med sekvencami. Potem se zelo počasi lotim gibalnega barvanja določenih trenutkov v sekvenci. Po treh ali štirih minutah takšnega gibanja že moram začeti razmišljati, s čim bom ponovno »prebudil« gledalca. Tako gibalni material pripravljam opazujoč iz perspektive gledalca. In to prav z namenom, da ustvarim nek efekt, zavoljo katerega se bo ob odhodu s predstave počutil zadovoljnega.

In seveda, ko govorim o ustvarjanju giba znotraj omenjenih zamisli, struktur, sekvenc, trenutkov v predstavi, imam v mislih improvizacijo, intuitivno potovanje v začrtani smeri, saj je lahko le tako predstava pristna. In to pristnost, ki je po mojem mnenju manjka v sodobno-plesnih predstavah, ki so večinoma koreografirane, je mogoče najti v hip hop dvobojih, vzdušje s katerih si tudi sicer z Žiganom (Krajnčanom, op. p.) prizadevava prestaviti na oder, oziroma v najine predstave. Del tega vzdušja so tudi tisti »pravi« trenutki, ki jih med plesom »iščeš«, da bi zaslišal gledalca vzklikniti »vau«. Tako se odzove zato, ker ve, da si ta gib naredil spontano in ker kar ne more verjeti, da ti je to uspelo prav na tisti takt, zvok ali trenutek v glasbi.

 

Koliko si, kadar se izražaš skozi svoje telo, tisto, kar dejansko si, in koliko iz tebe in tvojega telesa vejejo različna plesna znanja, ki si jih pridobil. Kako pomembno je v resnici učenje plesa?

Vseskozi se učim. Prepričan sem, da je za plesalca zalo pomembno, da ima zelo dobro tehniko. Dobro je, da spoznavaš veliko različnih slogov plesa, načinov gibanja, da veliko vadiš. Pa vendar ne smeš pozabiti, da gre pri treningu, učenju za zelo surov, racionalen pristop, ki je skorajda podoben »bildanju« telesa na fitnesu. In da je bolj pomembno to, kako boš po vsem tem to svoje »natrenirano« telo pripravil do nekega izražanja. Kadar improviziraš brez ustreznega znanja, se začneš vrteti v istih vzorcih. Z vadbo si širiš gibalni material, oziroma paleto občutkov, ki jih moraš uprizoriti. Predvsem se posvečam iskanju načina izražanja teh občutenj, nekega stanja, v katerem se znajdem in ki ga na odru uprizarjam.

 

Praviš tudi, da sta se s tvojo solo hip hop plesno izpovedjo zlili tudi glasbena in vizualna podobi? Na kakšen način?

Sunny je v resnici eden prvih hip hop didžejev, ki je pri nas začel vrteti glasbo na hip hop dvobojih. In že na njih sva se vedno zelo dobro ujela. Tako kot jaz, je tudi on improviziral, tu in tam naredil kakšen zanimiv skreč, na katerega sem se fino odzval. Med nama se je vedno spletla neka zanimiva vez, vedno nama je uspelo, da sva povsem spontano ustvarila trenutke, o katerih sem govoril že prej. Všeč mi je tisto, kar počne, njegova filozofija, energija. In tudi to, da ga zanimajo nove, drugačne stvari in da je tako, kot je to storil v tej predstavi, vselej pripravljen izstopiti iz svoje cone udobja. Tako se je v predstavi ustvaril občutek, da se prav njegova glasba najbolj ujema z mojim plesom. In da prav moj način gibanja in izražanja najbolj ustreza njegovemu glasbenemu izražanju.

Del predstave je pravzaprav tudi oblikovalec luči Borut Bučinel, ki diha z lučjo in z njo usmerja tudi dogajanje na odru. Če denimo opazi, da sem se predolgo zadržal v določeni točki v prostoru, mi bo v njej »zaprl« luč in mi jo »odprl« drugje. Tako imam v predstavi poleg dialoga z glasbo tudi pomemben dialog z lučjo, ki v nekem trenutku moj gib dopolni. Ko si na odru, pravzaprav ne vidiš cele slike, saj deluješ znotraj nekega svojega okvirja in videnja trenutka. Zato so tu še »oči« luči in lučnega oblikovalca, ki je prav tako kot glasba in glasbenik, akter, plesalec na odru.

 

Pomemben akter, tako v predstavi kot v vseh tvojih drugih projektih, pa je tudi dramaturginja. Kako sta se ujela tokrat?

Sodelovati z Andrejo (Kopač, op. p.) in sprejemati njene posege v dogajanje je bilo natančno tako, kot s posegi glasbenika in lučnega oblikovalca. Kot sem že omenil, je ta moj solo nekako povezan tudi z vizijo šole, programov, dejavnosti, ki smo si jih v okviru tega prostora zamislili in ki nam jo je prav tako pomagala izoblikovati Andreja. Odlično se ujameva, saj tistih stvari, ki jih v predstavi ne vidim jaz, zelo dobro vidi ona. Ko sem na odru, me dogajanje toliko posrka vase, da celotne slike preprosto ne morem videti. In zato so mi dragocene njene smernice. In tudi dejstvo, da me vedno spravi nazaj na pravo pot, če se med ustvarjanjem »izgubim«. Pomembno mi je tudi, da me spodbuja, da svoje zamisli uresničim, kljub temu, da se vmes kaj zatakne in da začnem dvomiti vanje.

 

Kot rečeno, vaju z Žiganom (Krajnčanom, op. p.) kmalu čaka ustvarjanje nadaljevanja vajinega uspešnega dueta Alien Express, pa tudi skupno delovanje v Sceni, kjer se poleg izobraževanja plesa željnih mladih ljudi, obeta še uresničitev marsikaterega cilja. Kako boste s sodelavci še naprej spreminjali svet?

Zase vem, da sem tu, da lahko plešem in da znotraj plesa naredim določene stvari. In to tudi delam. Prepričan sem, da vesolje že poskrbi, da se stvari zasučejo v pravo smer. Zaupati moraš, da se bo tisto, k čemur stremiš, zgodilo in vztrajno delati na tem. Rezultati tvojega dela se bodo pokazali slej ali prej, saj čas ne obstaja, obstajajo le trenutki, ki se pa nekoč zagotovo zgodijo.

Zelo pomembno je tudi, da natančno veš, kaj si želiš. V življenju se pa tudi pogosto zgodi, da si takrat, ko končno »dobiš« tisto, kar si si želel, že zaželiš nekaj novega. Tako sem tudi sam uresničil nekaj želja, zamisli, a se mi porajajo vedno nove. Z Žiganom in ostalimi denimo ne želimo več svojih zamisli uresničevati le skozi predstavo, ki jo postavimo, zrežiramo, odplešemo, marveč skozi ustvarjanje nekih dogodkov za druge, saj smo izziv našli tudi v tem. Pomembno je, da si dovoliš izražati na vseh področjih, za katere čutiš, da jih obvladaš. Zelo pomembno je tudi, da narediš nekaj za mlade, da bodo imeli tako kot nekoč ti možnost, da se izrazijo v umetnosti.

Urbana vročica, Flota, CUK Kino Šiška