Marinka Poštrak, 17. 9. 2011

Besedo imata zaljubljenca

Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj, Daniel Glattauer PROTI SEVERNEMU VETRU, režija Alen Jelen, premiera 17. september 2011.

foto Mare Mutić

»Besedo ima potemtakem zaljubljenec; takole pravi …«* zapiše Roland Barthes v uvodu k Fragmentom ljubezenskega diskurza in potem pred očmi vseh, ki smo bili kdaj zaljubljeni, naniza prepoznavne simptome in faze tega ekstatičnega »stanja«, podkrepljene s filozofskimi in literarnimi referencami. Rezime te intimno in literarno subtilne knjige o zaljubljenosti je, da je zaljubljenost tisto ekstatično stanje, ki nujno preide tri faze, vse od »časa idile in nežnosti začetka« imaginarne podobe ljubljenega bitja, ki jo ustvari naša želja in v kateri »v omami 'raziskujem' popolnost ljubljenega bitja in objektovo ustreznost moji želji, preko dolge poti srčnih ran, tesnob, stisk, zamer in potrtosti, pa vse do krutega soočenja z realnostjo in strahu pred polomom, ki bo prizadel hkrati drugega, mene in čudežno srečanje, ki naju je najprej odkrilo drugega drugemu«.

In prav ta stanja, po zaslugi elektronskega dopisovanja, mail za mailom »prehodita« tudi junaka Glattauerjevega romana Proti severnemu vetru, čeprav z eno bistveno razliko: da podobo ljubezenskega objekta ustvarjajo zgolj in samo njune zapisane besede in da se zavestno izogibata in končno tudi izogneta soočenju v realnosti in razočaranju, ki bi temu srečanju lahko sledilo. Emmi Rothner in Leo Leike, intelektualna junaka Glattauerjevega romana, sta ozaveščena glede zadnje faze, zato se ves čas izmikata srečanju v resničnosti, saj lahko edino tako ohranita svoji imaginarni podobi in se izogneta razočaranju ali prestopita na področje ljubezni, ki vse sprejme in vse odpusti in dopusti. Tudi to, da drugi ne ustreza popolnoma naši želji. Zato ni nič čudnega, da je tako spretno napisan roman o zaljubljenosti v času, v katerem so čustva skrbno spravljena v instant konverzacijskih konzervah, postal literarna uspešnica. Prav tako, kot sta nekoč davno postali uspešnici Laclosov roman v pismih Nevarna razmerja in Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja.
 
V obdobju ekonomičnosti e-mailovskih stikov in trikov, ko se zdi, da ni več prostora in časa za iskreno dopisovanje, nam Glattauerjev roman dokazuje, da prav ta medij to obliko še kako omogoča. V obdobju, v katerem se je zdelo, da je romantična, kaj šele platonična ljubezen passé in da je čas za zmeraj povozil roman v pismih, Glattauer (z odmevom pri bralcih) znova dokazuje, da sta tako platonična ljubezen kot roman v pismih celo zelo in in da jima elektronska pošta pride še kako prav. Času, ki je na videz v znamenju čustvene puščave, je Glattauer s svojim elektronskim ljubezenskim romanom zabil čustveno žebljico na racionalno glavico in dokazal, da ljudje ostajajo pod racionalnim oklepom kljub vsemu še zmeraj neizmerno čustveni in da tudi v na videz neromantičnem času hrepenijo po romantični ljubezni. Veliko bolj kot po seksu. Še več ... Tako kot Barthes v Fragmentih ljubezenskega diskurza tudi Glattauer v romanu Proti severnemu vetru spregovori pravzaprav o »obscenosti« ljubezni. Kot ugotavlja Zdenko Vrdlovec v predgovoru k Barthesovi knjigi, »je po Barthesu danes lahko obscena le še ljubezenska sentimentalnost […]. Nespodobno ni več seksualno, temveč sentimentalno […]. Ljubezen je obscena natanko v tem, da postavlja sentiment namesto seksa

Junaka romana Proti severnemu vetru Emmi Rothner in Leo Leike sta na nek bizaren način v bistvu »žrtvi« tipkarske napake. Njuno dopisovanje se ne začne na portalu, kjer se običajno iščejo »stiki«, ampak zgolj naključno, po pomoti. Zanju sta, banalno rečeno, krivi zamenjani črki E in I. V hitrosti pisanja e-mailov Emma zagreši napako in napiše napačen elektronski naslov; E se vrine pred I in stik med dvema popolnima neznancema je zgolj po naključju spočet. In obratno ... Prav tako z napačno črko se  njuna ljubezenska zgodba tudi konča, tokrat zaradi črke I. Emmin mož ženo (zavestno ali ne, to raje prepustimo analitikom in psihoanalitikom!) ljubkovalno pokliče Emmi (namesto Emma), torej tako, kot se podpisuje svojemu e-mailovskemu ljubimcu, in ona se v tem trenutku zaradi slabe vesti premisli, da bi se z Leom končno srečala. Ali pa ji črka I znova vzbudi strah pred soočenjem z resničnim Leom, ki bi lahko razbil iluzijo o fantazmi Lea v njeni glavi. Kaj se torej zgodi vmes, med tema usodno zamenjanima črkama? Imajo besede res tako usodno in magično moč, da povežejo dva v usodno ljubezen, ne da bi se videla, povohala, dotaknila drug drugega in končno tudi spala skupaj?

V Glattauerjevem ljubezenskem romanu v elektronskih pismih gre natanko za to. Gre za glorifikacijo moči napisanih besed v izrazito vizualnem času, ki stavi vse svoje adute na moč podobe. Neznanca Emmi Rothner in Leo Leike se času navkljub ali prav zato zaljubita izključno zaradi užitka, ki jima ga ponuja konverzacija, zaradi užitka in magične moči besed, zapisanih na pravi način in ob pravem trenutku. S pomočjo te se drug v drugem prepoznata in drug v drugem odslikavata. In da ne bo pomote ... Emmi in Leo si ne pišeta romantičnih ljubezenskih pisem, dolgo se celo neusmiljeno zbadata in vztrajno vikata, in ko sta oba že globoko zabredla v zaljubljenost in več kot očitno kažeta njene simptome, drug drugega še zmeraj prepričujeta, da ni tako. Emmi Lea in sebe prepričuje, da živi v idealnem in harmoničnem zakonu, Leo sebi in Emmi dopoveduje, da je še zmeraj zaljubljen v svojo fatalno Marlene. Verbalni pingpong in njegova neposrednost, igrivost, provokativnost, dvoumnost, strastnost, ironičnost in zapeljivost ju usodno poveže v zmeraj bolj intimen odnos. Njuni e-maili (ki po barthesovsko »kažejo, kar skrivata, in skrivajo, kar kažeta«) so tisti, ki sprožijo, potem pa tudi spretno vzdržujejo njuno napeto igro zapeljevanja in oblikovanja ljubezenske fantazme, ustvarjajo intelektualno in erotično naelektrenost, povzročijo in podaljšujejo ljubezensko iluzijo, v kateri »postane podoba ljubezenskega objekta bolj realna od objekta samega«.

In kaj je v njunih elektronskih pismih takšnega, da povzročijo ta »neskončni« ljubezenski delirij, ne da bi se končno srečala v podobi iz mesa in krvi?
 
V njunih pismih je natanko to, kar sodobna intelektualna zaljubljenca v odčaranem svetu deziluzij in vsakdanjih banalnosti potrebujeta: dialektika skrivnosti, iluzionistična podoba idealnega partnerja. In prav to spretno gradi njun skupni smisel za humor, ironijo in samoironijo ter ravno prav doziran dražljiv cinizem, ki dopisovanju podeli tisti obvezni smeh, ki spremlja vsako zaljubljenost. Emmi in Leo se namreč, tako kot tudi vsi nevirtualni zaljubljenci, ves čas zapeljujeta s pomočjo duhovito, iskreno, cinično in pretanjeno napisanih e-mailov, ki jih v skladu s strategijo zapeljevanja znata prav »dozirati« in napetost stopnjevati s premolki in z negotovostjo, ki sprožajo hrepenenje. Njuno elektronsko dopisovanje je dražljivo, ker je prepojeno s humorjem in igrivo rabo besed, in prav zato postane nekakšna pretanjena jezikovna igra, ki je vir neizmernega užitka. Kajti njune besede tipajo, trepetajo, šepetajo, kričijo, krvavijo, se jezijo, smejijo, dišijo, božajo ... in seveda tudi poljubljajo. Pri Emmi in Leu so zato »na delu« fragmenti ljubezenskega diskurza par excellence, fragmenti, ki bi Rolanda Barthesa brez dvoma navdušili. Zakaj? Zato, ker v njem oba najdeta neizmeren užitek.

Emmi in Leo sta na terenu, ki se mu reče »roman v pismih«, v igri zapeljevanja na nek način presenetljivo podobna svojima »davnima prednikoma«, markizi de Merteuil in vikontu Valmontu iz Nevarnih razmerij. Vendar s to razliko, da pri njiju ne gre za igro merjenja moči, ampak za igro besed, ki iluzijo zaljubljenosti čim dlje vzdržuje in podaljšuje. In v tej igri vzdrževanja fantazme in podaljševanja roka zaljubljenosti postaneta Emmi in Leo prava virtuoza, saj mojstrsko preigrata vse znane registre zaljubljencev in za vzdrževanje napetosti uporabita vse mogoče igrice in strategije, med drugim tudi ljubosumje, saj je Emma konec koncev srečno poročena, pa vse do »podtikanja« novih ljubimcev, kot to v veliko bolj kruti inačici počneta junaka Nevarnih razmerij. Ne glede na podobnost pa je med junakoma obeh romanov v pismih bistvena razlika, kajti markiza in vikont v nevarnem razmerju merjenja moči predvsem taktizirata, pri Emmi in Leu pa je taktiziranje (če temu sploh lahko tako rečemo) le obvezna »strategija« za podaljševanje zaljubljenosti. V tem sta bližja Wertherju in njegovemu melanholičnemu hrepenenju po ljubljenem bitju. Vmes so seveda dolgi »premolki« in (samo)spraševanja, ali sem zanj pravi (-a), idealen (-na) ali zgolj pomota. So dolge noči in dnevi ljubezenskega hrepenenja in čakanja na odgovor bitja, ki je in ni realno, in čakanja na svoj narcistični odsev. So dolge noči dopisovanj, v katerih je »govorica koža: svojo govorico drgnem ob drugega. Kakor bi imel besede namesto prstov ali prste na konicah svojih besed.« In kaj drugega, razen z drugačno rabo besed, pove Glattauer v svojem romanu, ko zapiše: »Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic. Pisanje je poljubljanje z glavo.« Pisanje je lahko tako neizmeren užitek, da nadomesti tudi telesni stik. Zato, da se iluzija ne bi sesula in se »ljubezenski objekt ne bi prikazal kot prazen, ničen«. 

*Vsi navedeni citati so iz knjige Roland Barthes: Fragmenti ljubezenskega diskurza, Založba *cf., Ljubljana 2002; prevedla Zoja Skušek.

PGK, MGP, Alen Jelen

Povezani dogodki

Marinka Poštrak, 1. 9. 2013
V kakšni družini se rodi fašizem?
Simona Hamer, Marinka Poštrak, 13. 12. 2014
Oživljanje fikcij
Marinka Poštrak, 30. 6. 2017
Marinka Poštrak bere sodobno slovensko dramo