Žirija v sestavi dramaturginja Diana Koloini (predsednica), režiser in dramaturg Alen Jelen, dramaturginja Martina Mrhar, igralka Vesna Pernarčič in dramaturg Tomaž Toporišič je tako v konkurenci 42-ih tekstov izbrala pet besedil, ki jih nominira za nagrado Slavka Gruma, in sicer:

-    Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja
-    Deset Vinka Möderndorferja
-    Stolp avtorja Iva Svetine
-    Baalram avtorja rokgre
-    in Kaj sanjajo svinje Žanine Mirčevske

Nominirana dramska besedila bodo na 42. tednu slovenske drame, ki bo trajal od 27. marca do 11. aprila 2012,  predstavljena v okviru Dneva nominirancev. Le-ta se bo na festivalu odvijal dva dni, in sicer  6. in 7. aprila 2012 z branjem odlomkov nominiranih besedil in z razgovori o njih. Režija in koncept Dneva nominirancev je zaupan režiserki Nini Evi Lampič.

Dobitnik/dobitnica Grumove nagrade pa bo znan/znana 11. aprila, ko bo na zaključni prireditvi  letošnjega festivala nagrad podeljena.

***
Obrazložitve:

Vinko Möderndorfer: Vaje za tesnobo
Vaje za tesnobo, podnaslovljene kot »igra o današnjih dneh«, zarežejo v psihopatologijo sedanjosti z izjemno ostrino. So hkrati aktualna in izjemno tehnično izbrušena igra, v kateri pred nami teče svet v vratolomnem tempu montaže dramskih atrakcij, skozi katere pronica banalen, a hkrati že kar boleč vsakdan. Situacije se prepletajo, stopnjujejo v nekakšnem novodobnem neoliberalnem vsakdanjiku, za katerega je značilen na videz neopazen, a usoden ritual: skoraj obredne prošnje kadroviku za službo; izvajanje vaj tantrične joge za bolj samozavesten spopad z realnostjo; brezkompromisno stvaren odnos starejšega in mlajšega tovarniškega delavca; »mož v obleki«, ki »fantu v obleki« obljublja provizijo in delnice podjetja, če mu za eno noč odstopi svojo punco itn. Vaje za tesnobo brez tančic in olepšav odstirajo krvavo meseno tkivo vsakdana, v katerem  je vse kupljivo, vključno s telesom iz mesa in krvi. Preplet vsakdanje krutih odnosov, v katerih se spletata ekonomija telesa in kapitala, učinkuje presenetljivo znano, tako da ne ugotavljamo več, saj to bi bil lahko tudi svet okoli nas, ampak smo zgroženi ob grotesknosti samopodobe oziroma samorazgaljenja neke tranzicijske nacije, ki je gotovo tudi ali predvsem slovenska. Tekstura Vaj za tesnobo je izjemno gosta, vase  komajda pripusti kak žarek svetlobe. A takšno je tudi gledališče sveta, ki ga živimo vsak dan.

Vinko Möderndorfer: Deset
Avtor v inovativno strukturiranem besedilu Deset, s podnaslovom Dramska pesnitev, izpisuje dramsko dogajanje na dveh ravneh; aktualen dramski čas in fragmente iz življenja "malih" ljudi pretanjeno sestavi v igrivo in hkrati kruto sliko obsedenega stanja razvrednotenega bivanja. Gledališko etudo komponira tako, da v družbo šestih oseb (Mladenič, Mladenka, On, Ona, Starec, Starka), ki jih povezuje nujnost razjasnitve, "Kdo je ukradel? In kdo je okraden?", vplete prosto plavajoče prizore ključnih trenutkov iz življenja tipičnih, a hkrati prepoznavno individualiziranih posameznikov. Njihove izkušnje različnih mejnih situacij v odnosu med moškim in žensko, odraslim otrokom in staršem, zaposlenim in delodajalcem ... se brez moraliziranja staknejo z navidez neulovljivimi vzgibi sestavljenih dramskih karakterjev, ki so zavezani igri iskanja (šest oseb išče "krivca"). Le-ta se z iztekom v grotesken obračun, v katerem drug drugega zadavijo, lucidno spoji s sugestivno izpisanimi človeškimi stiskami in tako poantira pretresljivo, tragikomično analizo odsotnosti empatije v sodobnem svetu.

Ivo Svetina: Stolp
Svetina je z dramsko pesnitvijo Stolp posegel v dve zgodovinski kulturni formaciji, antično Grčijo in njeno mitologijo na eni strani ter dobo romantike in njeno privilegirano zvrst: poezijo na drugi strani. Hkrati pa se v tem prepletu preteklosti predvsem skozi pesnikove tehnopoetske intervencije ogleduje sedanjost. Prepletanje pa se na tej točki ne konča, siže umetelno prepleta fabulativne elemente realnosti oz. dramske sedanjosti (v časovnici jo predstavlja obdobje francoske revolucije) in neke fiktivne zgodbe, ki je stvar dveh pesnikov: Hölderlina in Svetine, in pa dveh časov, romantike in časa po (post)moderni. Ti elementi se umetelno zlivajo v celovito entiteto, ki zrcali izjemno bogastvo Svetinovega dramsko-pesniškega sveta. Stolp  je tako predvsem pesnikov poklon umetnosti in njeni singularnosti, hkrati pa tudi seizmograf ranljivosti, potresnosti umetniške kreacije ter statusa umetnosti in kulture v nemirnih, skrajno dramatiziranih časih, tistem francoske revolucije in tistem dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja. V dramski pesnitvi kot posodi za jezike se srečujejo različne literarne taktike, ki pripadajo različnim prostorom in časom, sedanjosti in preteklosti. Kot take omogočajo »vzpostavitev privilegiranega območja, v katerem se gledališče izreka kot tako«.

rokgre: Baalram
Igra Baalram kot da ni iz tega sveta. V celoti je stkana – pravzaprav izvezena – iz likov, motivov in zgodb iz starih, pa tudi novejših iger in epov, večinoma tistih, ki jih označujemo kot klasiko. Junaki antičnih tragedij so v njej pomešani s Shakespearovimi v sprva presenetljivih kombinacijah, ki kmalu izkažejo svojevrstno logičnost. A ko mislimo, da smo ujeli raison neke povezave, se vanjo že vrine nov zasuk, iz Becketta na primer, in igra se zavrti v novo spiralo. Duhovite interpretacije in inteligentni zasuki se pri tem mešajo z banalnostmi in vsake logike osvobojenimi preskoki. V celoti pa igri uspe, da skonstruira kompleksno epopejo z okviri novo-starega mita. Ta rodeo prek klasične zakladnice sicer uporablja postopke in strategije, ki jih je častil danes že postarani postmodernizem. A v slovenski literaturi skoraj gotovo ni igre, ki bi s tolikšno spretnostjo in sladostrastnostjo reciklirala dobro znano in ljubljeno literaturo. Pri tem pa se zaveda tudi lastne nedokončnosti in možnosti novih variacij.

Žanina Mirčevska: Kaj sanjajo svinje
Igra Kaj sanjajo svinje s podnaslovom »ko kuhar doživi živčni zlom in se odreče svoji materi« je izrazito aktualna, angažirana kritika današnje kapitalistične družbe. Ljudje smo postali že politično apatični in kar veje tudi iz igre Kaj sanjajo svinje, žal premnogokrat sprijaznjeni z lastno vlogo v tem absurdnem »kapitalistično-liberalnem igrokazu«. Toni, Oli Prišt, Betka, Tamnala, Kostja, Petra Šterle in drugi mladi protagonisti v igri nočejo takšnega sveta. Verjamejo v spremembe in drugačen, boljši svet. V igri začutimo ljudi, ki so zasedli borzo, čustva delavcev na grških ulicah, jezo in nemoč mladih na newyorškem Wall Streetu. V nas buta boj proti pohlepu in kapitalistični nečimrnosti, jeza in nemoč. Sodobna igra Kaj sanjajo svinje je spletena iz desetih prizorov v katerih je ostro izrisana nemoč, hotenje, brezperspektivnost, človeški pohlep, odtujenost… V hitrem navzkrižnem boju replik in prizorov se nam prikazujejo slike žrtev in manipulatorjev, staršev in učiteljev, odraslih in izgubljene mladine, lažne bolnice, starčka, brezposelnih in zapuščenih. A igra ni zgolj pesimistična podoba današnjega sveta. V njej se zrcali tudi optimizem in upanje, da se da spremeniti svet brez boja za oblast.