Vesna Mlakar, Nataša Berce, Vojko Vidmar, 12. 4. 2018

Baletni triptih Balet 100

SNG Opera in balet Ljubljana, BALET 100, premiera 12. april 2018.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Sreča in grenkoba življenja

Lok ‒ plesna pesnitev Pie in Pina Mlakarja
Balet za dvojico plesalcev o predanosti, moči in notranji napetosti med obema spoloma
(Odlomek iz besedila Vesne Mlakar)

"Lok je bil in ostal en sam véliki Pas de deux, sporočilo o ustvarjalnih močeh, izraz čiste ljubezni in čistega plesa." (Pino Mlakar)

"Lok je poskus koreografske izpovedi življenja, mišljenja in stremljenja plesnega para. S tem osebnim kredom sva hotela pokazati, da je mogoče gledališko občinstvo nagovoriti tudi z asketsko obliko gledališkega plesa. (Pia in Pino Mlakar)

"V plesu je nekaj religioznega, nekaj, kar te zveže z vsem vesoljem." (Pino Mlakar)

Poletje 1938. V Münchenskem narodnem gledališču kot gosta angažirajo dvojico nekdanjih učencev izraznega plesalca in plesnega teoretika Rudolfa von Labana (1879‒1958) Pio Mlakar, po rodu Hamburžanko švicarskega porekla (po materi), po poroki v letu 1929 pa jugoslovansko državljanko, ter Pina Mlakarja po rodu iz Novega mesta. Po prihodu prevzameta vodstvo baleta Bavarske državne opera s pogodbenim trajanjem od aprila 1939 do 1944. Baletni in koreografski par začne svoj angažma z novo postavitvijo svojega vse do danes repertoarno konkurenčnega baleta z močno osebno noto Vrag na vasi (Der Teufel im Dorf). 13. novembra 1939 v razkošnem baročnem ambientu münchenskega Rezidenztheatra celovečerni dve uri trajajoč komorni balet Lok ‒ skupaj s krajšim odmorom po prvem in daljšim pred tretjim dejanjem. Lok je v baletni zgodovini edinstveni veliki pas de deux, ki se koreografsko stopnjuje in emocionalno raste skozi prizore mladosti, ljubezni in zrelosti. V žarišču je lok usode, ki se  razpenja med moškim in ženskim svetom. Delo na tej tridelni plesni pesnitvi se je vleklo več kot tri leta. Tudi praizvedbo leta 1939 so zaznamovale dolge pasaže brez glasbe. Občinstvo je prisluhnilo korakom in ploskom rok plesalcev. Mlakarja sta izločila celotno tretjo sliko in izvirno glasbo, ki jo je za balet zložill Fran Lhotka, in ustvarila novo koncepcijo s slovenskim plesnim parom Marušo in Vojkom Vidmarjem. In prav ta balet bomo lahko po dolgem času kot brezčasno ikono v izvedbi tretje generacije v živo doživeli na začetku tridelnega večera z naslovom Balet 100 ‒ ob stoti obletnici poklicnega baletnega ansambla ljubljanske Opere.

(Prevedel Štefan Vevar)

***

Izstop iz baletnih protokolov
(Odlomek iz besedila Nataše Berce)

Baletno stvaritev Žica označuje minimalizem gledaliških sredstev: video projekcije, ki so zgolj prispodobe dogajalnega toposa, preprosti, uniformirani kostumi in iz tehnične strukture klasično baletnih okvirov izstopajoča koreografija. Koreografska atmosfera nastalega dela je preplet podobe, plesa, glasbe in vsebine. Iz njega je mogoče razbrati zametke avtorske poetike Vlasta Dedovića – značilne razporeditve v prostoru, dinamičnost in ponavljanje plesnih gibov ter svojevrstno nizanje pripovedi. Vse to je dobilo prepoznavno obliko v njegovih poznejših delih. Ločenost od zakonitosti klasičnega baleta v Žici ni zgolj estetske narave. Iz preverjene baletne strukture uhajajo tudi razmerja med plesnimi telesi v prostoru, odnosi med množico in posamezniki, zaznati je moč bolj svobodno zasnovane koreografije duetov in nekatere intenzivne solistične kreacije. Paleta plesne ekspresije sega od telesnih ekstenzij in zaokroženih telesnih linij, s katerimi se deloma izgubi klasična telesna os, do uporabe tal kot sogovornika v gibanju. Plesni slog v Žici je nekakšen hibrid med baletnim kodom, modernističnimi težnjami in džezovsko ritmiziranimi poudarki. Postopek artikulacije vsebine je Dedović zastavil skozi telesni izraz plesalcev ter skozi prostorsko dinamiko koreografskih struktur, med katerimi je brez dvoma vrhunec iz teles plesalcev nastala vizualna prispodoba na z žico obkoljeno Ljubljano, ki je v pomenljivem kontrapunktu z v nacistični simbol oblikovanimi rokami in nogami plesalca-sovražnika.

***

Milko Šparemblek, ljubljanski balet, Pastoralna simfonija
(Odlomki iz besedila Vojka Vidmarja)

Velikana naše glasbene zgodovine Richarda Wagnerja in Ludwiga van Beethovna je Milko združil v impresivno celoto z deli Siegfriedova idila, Matilda in Pastoralna simfonija. Wagner in Beethoven sta tekmovala, kateri bo uspešneje izkoristil privilegij akustičnega prostora velike Gallusove dvorane Cankarjevega doma in prepričljivejše navdušil obiskovalce.

Skozi pogovore kot nekoč Pino Mlakar je Milko govoril o nujni povezanosti baletnih plesalcev z naravo, s človekom, njegovo dušo in s celotnim stvarstvom.

29. aprila 1986 sta Wagner in Beethoven napolnila ambient Gallusove dvorane in k sebi zvabila plesalce ljubljanskega baleta, ki so prvič v zgodovini s polnimi pljuči zadihali na velikem odru.

S Pastoralno simfonijo smo hkrati spoznali resnično svobodo plesnega zanosa. Lahko smo osvobodili vse naše potenciale, ki jih je omogočal véliki oder.

Allegro ma non troppo, prvi stavek simfonije kot nekakšen nov začetek dneva z jutrom ali začetek pomladi, ko iz zemlje vzniknejo sveže energije narave, ali morda kar začetek nekega novega stvarstva. V nadaljevanju Andante molto mosso s svojo univerzalno mirnostjo in popolno medsebojno uglašenostjo, pa pozneje Allegro z eksplozivno nevihto, ki izrazi uglašeno ustvarjalno umetniško genialnost skladatelja in koreografa. In za konec Allegretto, ko se vsi plesalci za nekaj trenutkov ustavijo in obmirujejo ter prisluhnejo Beethovnovemu mojstrstvu, ki izzveni v kozmični mir in tišino.

Muze umetnosti so se vznemirile do te mere, da je to začutil sam Prešeren in se poklonil avtorju večera, koreografu Milku Šparembleku, ter ga okitil z nagrado Prešernovega sklada.

Srčno upam in privoščim vsem ustvarjalcem, da se ob letošnji stoletnici ljubljanskega baleta zgodi podobna čarobnost Pastoralne simfonije.

 

(Iz gledališkega lista uprizoritve)