Draga Potočnjak, 1. 4. 2007

Avtorji in protagonisti

Kajti več ko pišeš, bolj neizpisan ostajaš. Sam sebi in drugim vse težje razumljen in razumljiv. Vsaj zdi se, da je tako. Potešitve pač ni in je ne more biti.

Zadnje čase veliko razmišljam o besedah Davida Mameta, ki pravi, da se življenje drame navezuje na življenje nezavednega, njen glavni protagonist predstavlja naš jaz, glavno gibalo drame pa je dejansko predmet sanj oz. mita. Zdi se, kot da to razumem. Nenazadnje se njegova misel navezuje tudi na Aristotelovo. Tudi v tem, ko pravi, da je pesnik bolj izdelovalec (poietes) mitov kot verzov, saj je bistvo pesnika v posnemanju, in sicer v posnemanju dejanj.

Glavna je torej akcija, za njo stoji konflikt in … Ja. Zdi se kot da, v življenju in v drami, vsaj v osnovi razločujem med zunanjim in notranjim konfliktom osebe oz. protagonista. Približno vem, kako notranji konflikt deluje na razraščanje zunanjega in kdaj približno eskalira. Razumem, da je to osnovno gibalo, agon drame, ki vselej  prihaja iz najglobjih plasti psihe. Če tega ni, preprosto ni drame. Prav nezavedno je tisto, kar protagonist v času drame razrešuje, a ne more in ne zna rešiti. Pred svojim nezavednim beži,  a mu ne more ubežati. In prav to povzroča – sočutje, občutje tragičnega pri (nas) gledalcih.   

Vse to nekako razumem. Tudi zato, ker se bolj ali manj očitno nanaša tudi na formalno zgradbo drame. Vpliva namreč na njen potek, na naracijo. Ki pa mora biti še kako dobro zgrajena. Če avtor ne ve natančno kako začeti, kje narediti vrh in kdaj dramo končati, se mu preprosto sesuje. In to ne glede na stil in način, ne glede na odprtost ali zaprtost forme. Zelo natančno jo je treba sestaviti, da jo lahko potem razgradiš. In ne le zgodbo, enako velja za vse elemente drame. In drama nas najbolj omreži prav s svojo natančnostjo. Če bolje zgradiš, lahko z večjo eleganco rušiš. Pisanje drame se tako zdi skoraj kot stvar matematike ali arhitekture; na videz logičnih stvari. Na videz, da! 

Kot v življenju. Vse se zdi nekako logično povezano, a se v trenutku lahko sprevrže v čisti absurd. (Takšnih trenutkov nas je lahko strah ali pa si jih najbolj želimo; saj lepota ni le bolečina.) Ko nastopi absurd, mišljenje odpove in za »razumevanje« nam ostane le intuicija. Vendar tak moment v drami ni isto kot tragična zmota, o kateri govori Aristotel. Tragično zmoto razumemo ali bolje rečeno - občutimo tudi zato, ker se na nek način nanaša na naše (gledalčevo) nezavedno. Enako je sicer z absurdom. Vendar je absurd kot občutek, veliko bolj podoben tistemu, ki ga poznamo iz sanj, ko se človek odlepi od tal. V sanjah pa res ni  logičnih rešitev. Tako približno si razlagam Mametovo misel, ko pravi, da je glavno gibalo drame tudi predmet sanj. V tej točki se morda na videz razlikuje od Aristotela. A zdaj ne bi več o tem, saj se tako ali tako zdi, da vse to razumem.

Tisto, kar morda težje razumem je - zakaj sploh pišem oz. sem sploh jaz tista, ki pišem? Prav te in takšne drame pišem jaz? Iz česa nastajajo in od kod prihajajo? Morda sem prišla do vprašanja, ki sem ga, vsaj zdi se, hotela zaobiti. Kaj je tisto (moje nezavedno?!), ki me vodi k pisanju in ga na najrazličnejše načine pretakam v osebe, ki si jih izmišljujem in jih tako rada oblikujem. Ne bojte se, ne bom odpirala svoje duše. S pridom jo hranim za tiste, ki jih imam rada.

Za pisatelje tako ali tako pravijo, da vse življenje pišejo en in isti roman, eno in isto pesem, dramo … eno in isto knjigo. Prav pravijo. Vendar to dejstvo nikakor ne olajšuje mukotrpnega dela njihovim interpretom in razlagalcem. Obratno, stvari se vse bolj komplicirajo. Tako za avtorje kot za psihoanalitike. Pa naj se želja še tako krepi. Kajti več ko pišeš, bolj neizpisan ostajaš. Sam sebi in drugim vse težje razumljen in razumljiv. Vsaj zdi se, da je tako. Potešitve pač ni in je ne more biti. Kot človek, ki rad potuje. Šele ko odkriva svet, se začne spraševati, koliko ga še ostaja neraziskanega. »V ozadju sveta deluje pradavni spomin« pravi  Bachelard. Je tudi zato tako lepo slišati, da je glavno gibalo drame predmet naših sanj?

 

Draga Potočnjak

Draga Potočnjak, 1. 10. 2015
Missa za Jugoslavijo