Eva Mahkovic, 21. 1. 2017

Apraksina vodi vojsko na plenjenje pekla - Vojna in mir kot vizualni spisek

SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom, Silviu Purcărete po romanu Leva Nikolajeviča Tolstoja VOJNA IN MIR, režija Silviu Purcărete, premiera 21. januar 2017.
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan
Fotografije z vaj / Foto: Peter Uhan

Odlomki iz gledališkega lista

Petindvajset igralcev imamo. Petindvajset ni neskončno, je pa kar veliko; kot je kar velika tudi kvadratura fizičnega prostora, ki naj bi ga napolnili. Še preden smo začeli z vajami, je režiser Silviu Purcărete izpostavil, da ne bo šlo za klasično dramatizacijo, ampak za utrinke iz romana, katerega branja odrska priredba na noben način ne bo mogla nadomestiti. (Kajpada se takoj postavi vprašanje, kaj klasična dramatizacija sploh je. […]

Kakorkoli že, izhodiščni material za Vojno in mir 2017, s katerim se začnemo ukvarjati na uvodni vaji, je nabor prizorov in situacij iz romana, zloženih v celoto, ki približno, malo pa tudi ne, sledi kronologiji romana, obenem pa je med sestavnimi deli še veliko na uprizoritev čakajočega praznega prostora. Nekateri prizori stojijo sami zase. Nekje na polovici materiala se kot pripovedovalec pojavi lik Tolstoja, ki ga v prvem delu, primarno osredotočenem na zgodbe in medsebojna povezovanja likov oziroma na mir, manj pa na zgodovinski kontekst oziroma na vojno (v tem Purcărete kot avtor priredbe sledi Tolstoju, ki se v drugem delu romana, še posebej pa v zadnjem epilogu, s teksti bolj esejistične narave odmika od naracije) ni. Ker torej še ne gre za koherentno celoto, na prvi vaji ne preberemo celotnega materiala. Tudi na drugi ne  ̶  oziroma sploh nikoli. Namesto tega igralci po provizoričnem branju prvih nekaj deset strani dobijo spisek situacij iz priredbe, na podlagi katerih naj pripravijo prizore: zrežirajo, na kratko zvadijo in predstavijo, kot se jim zdi. […]
Iz tega surovega uprizoritvenega materiala kasneje Purcărete pobere posamezne elemente, ki jih, predelane in razvite, komponira v uprizoritveno celoto … […]

Prizori, ki so bili izbrani za izhodiščni material Vojne in miru 2017, sicer pokrivajo osnovno (enciklopedično) zgodbo Tolstojevega romana, vendar se ne pretvarjajo, da lahko pokrijejo kaj več od tega. Nekaj (za koga mogoče) bistvenih rokavov fabule manjka. Linije posameznih likov, tudi najpomembnejših treh (Pierre Bezuhov, Andrej Bolkonski, Nataša Rostova) so razpršene, neenakomerno zastopane, njihove usode se odvijajo prek različnih uprizoritvenih strategij: verbalnih prizorov, nemih prizorov, besede naratorja (Tolstoja). […]

Če za priredbo avtomatično predvidevamo redukcijo likov in dogodkov, se iz Vojne in miru 2017 izvijajo tudi liki, ki jih Tolstoj sploh ne pozna oziroma jih postavlja na drugačne pozicije: v žensko oblečeni vseprisotni burkež Nastastja Ivanovna, grofica Apraksina, ki temelji na Tolstojevi Marji Dmitrijevni Ahrosimovi. Nataše so tri. Velike zgodovinske figure niso zares osebe. […] K vtisu neskončnosti Purcăretovega odrskega vizualnega spiska pripomore jezik, raba verbalnega: tekst kljub obširnosti izvirnega romana ni najpomembnejši element uprizoritvene zgodbe. Bolj kot dejanska vsebinska informacija je pomemben na formalni ravni: tako so pasusi v drugih jezikih, ruščini in francoščini, v rabi predvsem zaradi melodije, ne pa vsebine, ki jo podajajo (učinek, ki ga z večjezičnostjo romana doseže že Tolstoj).

[…] Kot lahko slutim režijo Silvia Purcăreta, avtorja številnih resnično (dobesedno) velikih gledaliških (tudi opernih) uprizoritev, je perfekcionizem vseh elementov, vizualnega, verbalnega in zvočnega, ključen. V teatru to pomeni popolno obvladanje vseh elementov, ki so v dotičnem primeru tudi vsi presejani skozi sito enega (režiserjevega) pogleda. Kar je izšlo iz improvizacije oziroma hitre ideje, je kot na Boschevi ali Brueghlovi sliki brez elementa poljubnosti, nič ni random, vse je matematično premišljeno, kompozicije natančne, tajmingi točni, iz tega izide orkestriran kaos, za katerega se zdi, da sili izven okvirjev odra. […]

Povezava: Gledališki list uprizoritve