STA / Maja Čehovin Korsika, 24. 4. 2021

Alja Lobnik: Pomembno je dati prostor vsem praksam in vztrajati pri kršenju konvencij (intervju)

Nova direktorica in umetniška vodja Maske Alja Lobnik je v pogovoru spomnila, da je Maska vselej prevpraševala gledališki medij kot tak, kaj vse ta medij lahko je in do kam seže. S sodelavci želi snovali program, ki bi gledališče postavil v "zdaj" in ga približal drugim umetnostim, izbrane teme pa želijo vpeti v vsa področja dela zavoda.
:
:

Alja Lobnik / Foto: Arhiv Maske

Še lani sta s Pio Brezavšček pripravili jubilejne 200. izdaje revije Maska, kar je sovpadlo tudi s 100. obletnico izida prve številke revije. Verjetno ste ob zasedbi novega delovnega mesta že imeli dober vpogled v širše delovanje zavoda. Vaš predhodnik Janez Janša ga je v svojem 22-letnem vodenju razširil z izdajanja revije še na založniško, producentsko in izobraževalno dejavnost. S kakšnimi idejami vstopate v vašo novo vlogo znotraj zavoda Maska?

Ta zavod je zelo natančno zasnovan, zelo je heterogen in v tej heterogenosti je treba vse tri krake – založništvo, produkcijo in izobraževanje – misliti hkrati. Moja ideja je, da jih pripeljemo nekoliko bolj skupaj. Prihajam s področja teorije in kritike in s to pozicijo šele vstopam v polje gledališke produkcije. Zame je to zanimivo srečanje in že v tem je razlika z Janezom, ki je tako gledališki režiser kot pisec, humanist in teoretik.

Vsi na Maski bi si trenutno želeli, da bi začeli skupaj premišljevati, na kakšen način zastavljati programe, teme in vsebine na vseh treh področjih hkrati, v smeri, da bi jih lahko približali, kjer je to mogoče. Razmišljamo, da bi se v naslednjih letih soočili s temami, ki oblikujejo našo družbenopolitično realnost in ki prehajajajo ena v drugo, saj enega boja brez drugega ne gre misliti – od feminizma, okoljevarstva do prekarnosti in depresije, a ne kot osebne patologije, temveč kot proizvodnje specifične družbe današnjega časa. To linijo lahko peljemo znotraj filozofsko humanističnih premislekov na področju knjige, pri reviji pa gre tudi za približevanje produkciji. V osnovi je namreč namen revije Maska, da detektira lokalno sceno, ji sledi in se na njo odziva ali ji celo skuša dati kakšno kost za glodanje.

Na področju gledališke produkcije smo v sklopu Nove pošte v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem denimo že zastavili večletno rezidenco, v katero bo poleg režiserja vključen tudi raziskovalni novinar. V tem se združujejo humanistika, teorija in raziskovanje ter novinarstvo, ki je danes osiromašeno oziroma si je treba tudi na tem področju zagotoviti čas za resno raziskavo.

Kaj menite o sodobni gledališki sceni ta hip? Resda jo je prizadela koronakriza, sploh nevladni sektor, a po drugi strani je minulo leto bil tudi čas, ki ga je bilo mogoče nameniti premisleku, kje smo in kam gremo, ko bo tega obdobja že enkrat konec ...

Gledališče je v osnovi stara meščanska praksa, ki ima hitro lahko konvencioanalne ideje o tem, kaj umetnost je. Zato se mi zdi pomembno, da skušamo stremeti k revitalizaciji gledališča, da ga postavimo nekoliko bolj v zdaj in tukaj, z zdajšnjo generacijo, ki jo zadevajo partikularni problemi in da skozi gledališko prakso naslovimo tudi mlajšo publiko. Umetnosti pa si tudi nikoli nisem predstavljala kot ujete v specifično disciplino, temveč takšno, ki se razpira drugim poljem in lahko brez težav prehaja v druge discipline. Tudi to je ideja, ki je bistvena za nas na Maski – da gledališče približamo vizualni umetnosti, glasbi..., da izumljamo hibridne formate in se drug od drugega učimo, se hodimo gledat in tako detektiramo, katere prakse obstajajo znotraj našega lokalnega bazena.

Pomembno je tudi, da damo različnim praksam prostor, da najdemo nove hibridne formate in da vztrajamo na kršenju konvencij. Če tega ne bomo zavestno počeli, bomo hitro zdrsnili v uteče načine dela in tradicionalne gledališke tirnice. Maska pa to nikoli ni bila.

Pomembno je tudi, da vsem praksam damo prostor in da vztrajamo pri kršenju konvencij. Ker če tega ne bomo zavestno počeli, bomo hitro zdrsnili v neke zelo utečene, tradicionalne gledališke tirnice. Maska pa to nikoli ni bila. Vselej je prevpraševala gledališki medij kot tak, kaj vse ta medij lahko je in do kam se lahko raztegne. Ne zgolj v druge discipline, ampak na kakšen način lahko korespondira z družbo, kako lahko sredi nje stoji in se z njo pogovarja.

Že poprej ste omenili projekt Nove pošte, kjer ste v sodelovanju s SMG že začeli razvijati novo platformo, ki je dala glas tudi mladim glasovom in pristopom h gledališču. Kakšna je vaša programska vizija za Novo pošto v prihodnje?

Na ministrstvu za kulturo se nam ravno izteka štiriletni programski razpis in letos vstopamo v novega. Tako smo pred veliko nalogo. Upam, da bomo uspeli vzpostaviti zelo konkreten in kompakten program, sta pa pri tem dve zadevi, ki bi jih želeli najprej nasloviti. Ko je Maska začela s produkcijo, je delovala precej mednarodno. Ogromno je bilo turnej, povezovanja s koproducenti v tujini. Kasneje se je predvsem s prizoriščem Nove pošte zelo lokalizirala. Vsak prostor namreč zahteva, da ga upravlja neka skupnost, da se poveže z ljudmi, ki ga naseljujejo, da se ga vsebinsko polni. In naenkrat je Nova pošta postala zelo lokalna. Zgradila je sicer zelo lepo skupnost, s katero je nujno, da nadaljujemo, da jo širimo, okrepimo. Želim si namreč, da je skrb za prostor tudi programsko vpeta v naše koncipiranje. Drugi del pa je vezan na to, da bi se začeli ponovno bolj sistematično vpenjati v mednarodni prostor. Precej smo bili bazični, če pa se ne želiš preveč udomačiti v lastni poziciji, kjer vsa zunanjost lahko kar naenkrat postane problematična, potrebuješ soočenje z drugimi idejami in prostori. Potrebuješ neko prepišnost in odprtost, tako na ravni misli kot na ravni fizičnih premikov.

Nova pošta pa poleg dvorane obsega tudi kontejnerje. Gre za objekt, ki se ga lahko na različne načine izrabi in uporabi. Ti kontejnerji so tam postavljeni zato, ker imajo svoje specifično simbolno mesto v širši družbi. So namreč sredstvo transporta in kot taki del naše realnosti, neoliberalne kapitalistične matrice. In tudi s tem se želimo igrati.

Glede na to, da je bil v minulih letih del gledališke produkcije Maske vezan na projekte Janeza Janše, me zanima, kako bo s tem v prihodnje?

Trenutno smo v tranzicijskem obdobju in bomo zagotovo ohranili projekte Janeza Janše, ki imajo določeno specifiko ali kontinuiteto, npr. Življenje (v nastajanju). Gre za projekte, ki so neke vrste gesamtkunstwerk, ker detektirajo življenje, ga spremljajo skozi leta, itd. V prihodnje bomo tako iskali ravnovesje med tem, da k sodelovanju povabimo mlajše generacije, ustvarjalke in ustvarjalce, ki morda odpirajo še nevidene formate in naslavljajo neobstoječe teme v našem prostoru, po drugi strani pa bomo ohranili prostor za produkcije, ki so bile že načrtovane v preteklosti.

Pomemben projekt, ki ga je revija Maska zastavila pred 15 leti ob obeleževanju 100. številke in smo ga rehabilitirali ob lanskem izidu 200. številke revije, je denimo Maska 2023. Z Matejo Bučar smo že izvedli predstavo Parquet Ball/Nad parketom, poanta pa je v tem, da so bili ob 100. številki mednarodni in lokalni avtorji pozvani, naj si zamislijo nek projekt, ki premišljuje o prihodnosti, ki bo prišla, in bi ga realizirali leta 2023. Tedaj se je na povabilo odzvalo okoli 60 umetnikov in umetnic in sedaj bomo začeli delati na realizaciji nekaterih zamisli.

Omenili ste, da je revija Maska, ki izhaja v slovenščini in angleščini, lani obeležila dvojni jubilej. Včasih se kdo odloči, da so točke preloma čas za nekaj novega. Se to morda obeta tudi reviji Maska?

Revija ima nov uredniški sestav, z novimi porivi, ki ga sestavljata Pia Brezavšček in Rok Bozovičar. Mislim, da bo skušal novi tandem ustvariti veliko mednarodnih povezav, v smeri, da si začne revija izmenjevati pisce s tujino in da se hkrati vzpostavi kot entiteta, ki lahko potuje in gostuje v regiji in širše. Želimo si najti slične platforme, s katerimi bi se začeli sistematično povezovati in na ta način proizvesti neko internacionalizacijo. Pri Maski organiziramo namreč tudi seminar sodobnih scenskih umetnosti in ti tuji pisci bi lahko na njem gostovali kot predavatelji.

Bi nekaj besed namenili še vaši specifični založniški dejavnosti?

Knjižni program za naprej koncipira Gregor Moder v sodelovanju z Alešem Mendiževcem. Za ta program se mi zdi pomembno, da še naprej sledimo vzgibom na področju sodobne teorije umetnosti, saj smo eni redkih, ki to počnemo in nenazadnje smo se tudi mi, ki sedaj tukaj delamo, izobrazili ravno preko izdaj Maske. To linijo je treba ohraniti in nadaljevati ter mapirati ključne teoretike in teoretičarke na področju sodobne umetnosti. Teh ni malo niti iz naše regije, denimo Bojana Cvejić ali Bojana Kunst, ki bo kmalu pri Maski izdala knjigo Mikropolitike skrbi, njena knjiga Umetnik na delu, ki jo je pri Maski izdala leta 2012, pa je bila mednarodno prepoznana. Specifika Maskinega založniškega programa pa so neki bonbončki, ki se tičejo družbenokritične teorije ali politične teorije. Pomembna knjiga iz tega segmenta, ki smo jo ravno izdali, je Kapitalistični realizem Marka Fisherja in nakazuje smer, v kateri bi radi nadaljevali. Gre za aktualno teorijo, ki ni nujno filozofsko natančna, a ujame zeitgeist in naslavlja naše pogoje bivanja.

Je pa tudi Maska eden od zavodov, ki deluje v stavbi Metelkove 6, iz katere se morate izseliti ...?

Ta stavba je bila zapisana nevladnim organizacijam in to je njena namembnost. V tej stavbi delujemo visoko profesionalne nevladne organizacije, ki smo hkrati dedič kulturno-družbenega gibanja iz 80. let minulega stoletja, ki se je nato v 90. letih formaliziralo in institucionaliziralo. Smo pravzaprav neka tampon cona med AKC Metelkova mesto in Muzejsko ploščadjo in pomemben kohabitant tega prostora. Kar smo proizvajali in še proizvajamo na vsebinski in politični ravni, sooblikuje kritični, civilni in demokratični poriv te družbe. Smo pa ravno v minulih dneh začeli prejemati sodne odpovedi pogodb, na katerih piše, da imamo enoletni izselitveni rok. Kakšni bodo nadaljnji postopki, bomo videli.

Verjetno tudi vi že težko čakate, da bo konec korone. Koliko vas je ta kriza prizadela in kako boste krepili svoje delovanje po njej. Imate že kakšen načrt?

Revija in knjižno založništvo tečeta, gledališka produkcija je glede korone najbolj ranljiva in najbolj na udaru. Kultura je že leto zaprta. Mi ustvarjamo, res veliko, a na zalogo, in čakamo, da se stvari odprejo. Treba je najti protokole, ob katerih bi lahko bili ob gospodarstvu v teh časih odprti tudi mi. V bistvu ne vemo še točno, kakšne so razsežnosti krize, ki nas je doletela. To bo bolje vidno na daljši rok. Pri Maski pa si želimo junija v prostoru Nove pošte izvesti premiero solo performansa Nine Rajić Kranjac, v katerem se bo ona, sicer režiserka, postavila na oder v vlogi performerke, režirali pa jo bodo igralci in igralke, s katerimi redno sodeluje. Druga večja produkcija pa je nova režija Žige Divjaka na temo okoljevarstva in jeze kot pomembnega mobilizacijskega čustva, ki nastaja v sodelovanju s SMG in graškim festivalom Steirischer Herbst in bo ta festival tudi odprla.

Maska, Alja Lobnik