STA, 14. 11. 2011

Alenka Bole Vrabec: Gledališču se obetajo težki časi, ko bo gorenjska trma prišla prav (intervju)

Selektorica Čufarjevih dni Alenka Bole Vrabec je za letošnji festival ljubiteljskih gledališč na Jesenicah izbrala sedem predstav, od katerih se jih bo šest v tem tednu predstavilo v tekmovalnem programu. Med njimi pogreša igro Jack ali Skodelica kave Teatra Šentjanž, ki je zaradi objektivnih težav ne bo moč videti.

Alenka Bole Vrabec je gledališču zapisana praktično od otroštva - kot občudovalka, igralka, režiserka in strokovna sodelavka. Bila je direktorica amaterskega gledališča Tone Čufar na Jesenicah, v Radovljici je ustanovila Linhartov oder, svojo poklicno pot pa je zaključila kot direktorica radovljiške Linhartove dvorane.

Kako ocenjujete delo selektorja pri letošnjem festivalu Čufarjevi dnevi?

Moram reči, da je bilo delo težko, saj so se domine kar podirale. Imela sem namreč vizijo "z briljantnim Triglavom na vrhu", ki ga pa zdaj žal ni. Nimam več piramide, pač pa zelo zgleden festival, ki v ničemer ne izstopa, da bi rekla: letošnje leto pa prinaša novost, nov pogled, novo sporočilo. Tega ne morem reči, ker te predstave ni. Se bom za zelo potrudila, da Jack ali Skodelica kave, ne glede na festival, pride na slovenska tla.

To je predstava iz zamejstva, kar ji daje dodatno vrednost.

Ne samo to. Tekst je slovenski, avtorica Alenka Hain je tudi režiserka in koreografinja, dolga leta se je v Kranju ukvarjala s plesom. Gre za kolektivno igro štirih mladih ljudi, kjer nihče ne sme popustiti niti za sekundo. Ta njihova scena, se pravi prazen oder s kopalno kadjo, polno žogic za namizni tenis, v katero človeka, ki hoče obdržati svojo identiteto, svoje ime Mirko Mlinar, vedno bolj tlačijo noter. Žogice kot neki okruški človeka padajo ven, tako da gre za živo sceno.

V predstavi je kar nekaj imenitnih scenskih zamisli. Igralci so oblečeni v črnino, občasno nosijo kak napis, s katerim vzpostavijo neposreden stik z gledalci. Pot, ki vodi v razčlovečenje, je res huda, tudi zato ker to počnejo brez vsake patetike. Lik, ki hoče biti Mirko Mlinar in ne Jack, je na koncu dobesedno pohojen, saj trije stojijo na enem ležečem. To je prizor, ki te pretrese, saj čutiš, da se ti takšno razčlovečenje bliža. Ne samo kot osebi, tudi kot naciji.

Festival bo torej brez "Triglava", pa vseeno, kakšno oznako bi mu lahko letos dali?

Sestavljata ga dve klasični deli Federica Garcie Lorce in Bertolta Brechta in komedijski žanr. Med slednjim sem izbirala tako, da so zastopane od vesele komedije do bridke satire in zelo sproščujoče predstave, za katero mislim, da sem jo tudi dolžna dati občinstvu.

Gorenjska se mi zdi tesno povezana z gledališčem. Imamo Severjeve nagrade, Čufarjeve dneve, Teden slovenske drame. V čem je čar, da je Gorenjska tako zelo zaljubljena v gledališče?

Prešernovo gledališče v Kranju je zame sveti kraj, tja namreč zahajam od svojega desetega leta. Že od nekdaj je to gledališče kot prostor žarčilo nekaj neoprijemljivega. Vsi smo hoteli biti tam, čeprav so poklicno gledališče leta 1956 ukinili in mu status pozneje spet vrnili. To gledališče ima svoj šarm, ki je sicer omejen z majhnimi prostori in s stavbo, ki ne bi preživela poštene inšpekcije.

Hkrati je gledališče povezovalec gledališkega dogajanja, dodatnega izobraževanja, za kar moramo biti hvaležni Matiji Milčinskemu, ki je bil dolga leta strokovni sodelavec za gledališko dejavnost na območni izpostavi Radovljica. Žal letos odhaja v pokoj. Tu se vidi, zakaj Gorenjska tako živi: nikoli ni bilo težav z iskanjem pomoči. Ljudje se tukaj poznajo, med seboj so povezani. Včasih kdo koga morda ne razume, se z njim ne strinja, ampak vsi vemo, kdo je kdo in na koga se lahko obrne.

Priljubljenost gledališča ni narekovana z vrha, skoraj vsaka večja vas ima namreč svoje gledališko skupino.

Sama mislim, da je to tisto, kar bo mogoče obdržalo celotno gibanje, ne glede na hude čase, ki jih bomo še nekaj časa doživljali, saj se "vreča denarja" za vse ne bo večala, ampak bo prej vse manjša. Morali bomo biti še bolj iznajdljivi in natančni pri porabi denarja. Lepi časi se nam torej ne obetajo, bodo pa zagotovo zahtevni. Po svoje nam bodo veliko dajali in gorenjska trma nam bo še zelo prišla prav.

Ob izbiri predstav festivala ste sicer opozorili na tovrstne težave pri scenografiji, kostumografiji in jeziku.

Glede na to, kako se s slovenščino dela v javni rabi, tudi v medijih, ni nič osupljivega, da se to dogaja tudi na amaterskih odrih. Prepričana pa sem, da bi s tistim žarom, ki ga amaterji premorejo, lahko na tem področju marsikaj postorili. Ob tem pa res potrebujejo nekoga, da bi jim pomagal, ker to ni enostavno.

Je ta gledališka priljubljenost prisotna tudi drugje, na primer v tujini?

Krščanska kulturna zveza v Celovcu že leta in leta skrbi za gledališko vzgojo. Poletne gledališke šole v času avstrijski počitnic so bile sprva v Fiesi in zdaj v Piranu in tam se predstave že na tri četrt dokončajo. Na Koroškem je pač običaj, da imaš premiero do 26. decembra, svetega Štefana. To je skrajni rok, zato vsi hitijo. Letos so imeli precej premier in tudi lutkarski festival Cikl cakl. Življenje gledališča v zamejstvu se mi zdi utečeno. Tržaškega področja pa žal ne poznam tako dobro.

Slovenci se lahko pohvalimo z okrog 240 premierami ljubiteljskih gledališč letno?

Ne vem čisto točne številke, jih je pa blizu 240 ali še kakšna več. To gledališko življenje v Sloveniji je svojevrsten fenomen. Toliko premier v tako majhni državi. Letošnji repertoar je bil glede na slovenske tekste zanimiv. Iz povprečja gledata sicer le dva, ampak slednja potrjujeta usmerjenost, da ne bomo nosili plašnic. Vsaj na odru se upamo spopasti z razmerami, s poniglavostjo, in to svetu tudi dokazujemo.

Kakšne predstave pravzaprav prevladujejo pri slovenskem ljubiteljskem gledališču?

Zadnja leta so to predvsem komedije. Nekatere zaprašene, nekatere aktualizirane, predvsem pa so to komedije, ki na oder prinašajo komedijo zmešnjav, kjer ni toliko grajeno na besedi kot na situaciji, tempu in vse bolj zapletenih erotičnih situacijah, ki vodijo do poka. Tako zdaj pač je in zato sem še bolj vesela skupin, ki zmorejo toliko poguma, mogoče tudi pomoči, da se lotijo teatra, ki ima aktualno sporočilo. No, saj ga imajo tudi komedije, če ne odkritega, pa prikritega.