Črna skrinjica svojo drugo sezono izdajanja knjig pričenja s knjigo Zgodba o bakrenem kralju, poetično dramo, ki je bila lansko leto nominirana za nagrado Slavka Gruma.
Dogodek bo sestavljen iz treh delov. Najprej bo na vrsti pogovor avtorice drame z režiserko bralne uprizoritve in obratno. Nato sledi uprizoritev. Na koncu večera pa podpisovanje knjig in zibanje ob zvokih, ki jih bo vešče miksala Raketa.
Časovnica:
20.00 vrata
20.30 pogovor med Uršo Majcen in Katjo Markič
21.00 odmor
21.10 bralna uprizoritev drame Zgodba o bakrenem kralju
Režija: Katja Markič
Nastopajo: Lea Mihevc, Kaja Petrovič, Svit Stefanija in Vid Karlovšek
Zvočne pokrajine: Jaka Berger
22.00 podpisovanje knjig in poplesavanje z Raketo
00.00 konec večera
V Zgodbi o bakrenem kralju nenavadna pesniška igra uveljavlja drugačno teatralnost v dialogu s slovensko poetično dramo Daneta Zajca in Gregorja Strniše, hkrati pa tudi v intimnih dvogovorih z Beckettom in njegovim svetom absurda. Eliotovska pusta dežela, ki jo pesniško-dramsko postavlja Zgodba o bakrenem kralju, je izpraznjena vseh sledi misli in znotraj tega tudi distopična, tako čas, v katerem smo živeli zadnja leta. Svet, ki ga ubeseduje v sublimirani govorici poezije, je prazen in brez smisla. Kralj, ki nas asociira hkrati na Camusovega Kaligulo in Jarryjevega Ubuja, oznanja nekakšno artaudovsko kugo, uničuje vse in vsakogar, celo to, kar je že mrtvo. Kralj ostaja sam, resda ga, tako kot Kralja Leara iz Shakespearjeve poslednje igre vseh iger, kot jo je označila zgodovina, spremlja norec. In resda se na obzorju njegove zavesti izrisuje kraljica ali ženska, ki pa je bolj onstran kot tostran bivanja. In tudi Bog, ki se pojavi kot nekakšen dokaz popolne odsotnosti smisla v tem simulakru modernistične geografije, ki ga predstavlja ta drama po drami, se končno z besedami rapsodke zapiše takole: »In Bog je – dodajmo končno – res mrtev.« Toda metafora kralja v tej pesniški igri se izkaže kot metafora za sodobni svet, njegove skorajda že kanibalistične vodje, in nas same, bralce in gledalce, ki smo kot sodobni subjekti izpostavljeni odtekanju časa in odsotnosti smisla, ki se je izmuznil med našimi prsti kot najtanjši pesek in za seboj pustil zgolj prašne sledi. Ta čista in umetelno izpisana pesniška igra ubesedi in utelesi serijo ponavljanj in razlik ter nas pri tem uroči kot poezija in dramatika hkrati ali – še bolje – kot dramski impulzi na rezilu pesniške ostrine.
Tomaž Toporišič, utemeljitev za nominacijo za Nagrado Slavka Gruma
Pravljica o bakru
Pravljica o bakru je zgodba o ravnovesju. Zgodba o čutenju – in o zapiranju pred svetom. Zgodba o odnosih, o malenkostih, o nežnosti. O redu in kaosu, o sprejemanju. Je zgodba, ki brez besed naslovi tisto v nas, česar z logiko semantike ne znamo razložiti.
Barbara Zemljič, iz spremne besede
Knjigo Zgodba o bakrenem kralju je ilustrirala Marie Antonić.