V performativni raziskavi Ventilator z naslovom kakor voda pôje kost Irena Z. Tomažin nadaljuje svoje delo z glasom, gibom, zvokom in prostorom, a tokratna tema je udomačenost oziroma odtujenost (lastnega) glasu. Celoten proces bo zaznamovala obsedenost s ponavljajočim se vprašanjem: »Kdo ima glas?« in začasnost odgovorov kot retoričnih vprašanj: »Ali ima glas ta, ki govori, kriči in pôje? Ali ta, ki posluša in (pre)sliši? Kdo je ujetnik in kdo rabelj glasov, ki so namenoma preslišani in neuslišani? Kaj in kako z odgovornostjo slišanega in pre-slišanega?«. V raziskavi se bo avtorica gibala med utelešenjem zamolčanega prek giba oziroma plesa, vokalnimi kompozicijami glasu, ki izgubljajo svojo »rdečo nit« med zvokom, besedo ter petjem »ta starih« oziroma ljudskih pesmi, ki razpirajo naložene plasti zgodovine vsega (ne)izrečenega.
kakor voda poje kost #2
V prvem Ventilatorju "kakor voda pôje kost", je bil fokus zanimanja notranja intimna percepcija lastnega glasu. Udeleženci so dobili vprašanja o različnih vidikih, načinih razumevanja, čutenja, poslušanja glasu. Odgovore so si zapisovali v pismu, namenjenemu v prvi vrsti sebi. Po kratkem pogovoru je avtorici ostala v spominu predvsem misel, da obstaja razlika, med tokom notranjih glasov, ter tokom glasov, ki jih izrečemo in uspemo podeliti z drugimi.
V drugem Ventilatorju bo iz teh zapisanih, nekaterih celo “narisanih” glasov, ter tudi neizraženih glasov, ki so kot zapisani predvsem “neslišni”, avtorica nadaljevala tok raziskovanje o poslušanju/preslišanju glasu, slišanosti ter poslušnosti/ubogljivosti glasu. Dopolnjevala in izmišljala si bo nadaljni dialog s pismi udeležencev, ter iz tihega zapisa naredila slišno telesno kompzicijo - med slišnim in preslišanim, med notranjim in zunanjim, med lastnim in tujim.
***
Avtorica, izvajalka: Irena Z. Tomažin
Produkcija: Zavod Sploh
Trajanje: 60 minut