Preprostejšega in kompleksnejšega vprašanja od tega, kaj je telo in kdaj telo postane nekdo, si v plesni umetnosti ni mogoče zastaviti. Sylvain Huc je tako ustvaril izjemno koreografsko študijo o ljudeh.
»Gledano z določenega zornega kota gre za štiri vrste teles. Najprej tista, ki neprestano krožijo. Druga so tista, ki se občasno ustavijo. Tretja pa tista, ki se, v kolikor jih nihče ne odžene, nikoli ne umaknejo iz osvojenega kraja, če pa jih kdo kljub temu uspe odpoditi, se v hipu poženejo na naslednje razpoložljivo mesto, da se znova ustavijo.«
To je odlomek iz Beckettove kratke zgodbe Izgubljeni (Le Dépeupleur, 1970), ki jo Sylvain Huc navaja ob predstavi Subjekti, premierno prikazani na Plesnem festivalu v Montpellierju leta 2018. Ta primerek Beckettove proze je tako kot vrsto njegovih drugih poznih del mogoče brati v smislu koreografske partiture – njegovih teritorialcev, ki se niso zmožni pretvoriti (nazaj) v čas, abstraktov spodletele človeškosti, ujetnikov brezizhodnih samopripovedi –, in hkrati nemara tudi kot ključ za vstop v Hucovo koreografijo.
Francoska beseda sujet namreč nosi raznolike pomene. Lahko je téma, zgodba (siže), razlog, osebek, subjekt v različnih humanističnih in filozofskih konceptih, v francoskem baletu naziv za solista zbora, portretiranec itn. Sylvain Huc si je v izvirniku želel ohraniti večpomenskost, nedoločnost in intrigantnost francoskega izraza, ki pa ga je zaradi latinskega izvora z eno besedo nemogoče ustrezno prevesti v slovanske jezike. Skratka: predstavo lahko gledamo na več načinov (hkrati, če zmoremo). Subjekti je drama telesa samega, teles med sabo in telesnih dejavnosti: je drama telesnih drž. Četudi je videti njena predpostavka v plesnem smislu formalna, na odru vendarle gledamo ljudi, ki jih koreografira spopad z lastnim obstojem, lastno bodočo držo. Žene jih tisoč zgodb, vendar Subjekti ne zapravljajo časa z njihovim sporočanjem. »Mnenje je onstran resničnega ali neresničnega prav zato, ker je njegovo edino opravilo to, da je sporočljivo. Tisto, kar izvira iz procesa resnice, pa se, narobe, ne sporoča,« zapiše Alain Badiou v eseju Etika. Bodoči Subjekti v Hucovi predstavi so prav sredi omenjenega procesa. Prihajajo naproti sebi in drugim.
***
Koreografija: Sylvain Huc
Izvajalke in izvajalci: Gauthier Autant, Juliana Béjaud, Constant Dourville, Julie Koenig, Paul Warnery
Asistentki: Mathilde Olivares in Fabrice Planquette
Oblikovanje svetlobe in zvoka: Fabrice Planquette
Glasba: Alessandro Cortini
Skupaj z: Gauthier Autant, Juliana Béjaud, Constant Dourville, David Malan, Mathilde Olivares, Daan Vervoort
Ustvarjeno za: Montpellier Danse Festival 2018
Koprodukcija in partnerji: S podporo Montpellier Danse 2018, rezidenca za ustvarjanje v Agori, mednarodnem mestu plesa, s podporo Fundacije BNP Paribas, Nacionalnega centra za ulično umetnost in javni prostor Usine (Tournefeuille / Toulouse Métropole), Place de la Danse – CDCN Toulouse / Occitanie, Hivernales CDCN d’Avignon, Gymnase I CDCN Roubaix – Hauts-de-France, Sala Hiroshima v Barceloni, Francoskega inštituta v Barceloni in SPEDIDAM.
* V predstavi je prisotna golota.
Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija
Trajanje: 60 minut